Odraščanje v ljubečem in skrbnem okolju otrokom zagotavlja najboljši začetek v življenju. Kljub temu pa globalna statistika razkriva zaskrbljujoče podatke o varnosti in dobrobiti otrok. Ena od treh deklic in eden od petih dečkov je spolno zlorabljen do svojega 18. leta starosti. Milijoni otrok po vsem svetu so izpostavljeni otroškemu delu, pri čemer so nekateri prisiljeni v nevarno delo zaradi trgovine z ljudmi. Otroške poroke, formalne ali neformalne zveze med otrokom, mlajšim od 18 let, in odraslim ali drugim otrokom, še vedno predstavljajo resno kršitev pravic. Nasilje nad otroki, ki ima lahko fizične, čustvene ali spolne oblike, se dogaja v vseh državah in okoljih, pogosto pa ga izvajajo prav tisti, ki naj bi otroke varovali. Eksplozivno orožje med oboroženimi spopadi in po njih vsako leto ubije in poškoduje na tisoče civilistov, med katerimi je veliko otrok, ki so tudi rekrutirani in uporabljeni v oboroženih spopadih.
V tem kontekstu je še posebej pomembno raziskati, kako so bile institucije, kot so šole, v različnih družbeno-političnih sistemih, v tem primeru v socializmu, zasnovane za zagotavljanje varnosti otrok. Članek bo raziskal vlogo šol v socializmu, njihov vpliv na varnost otrok, pridobitve in izzive ter kako se te izkušnje lahko odražajo v današnjem času.
Vloga šole v socialistični Jugoslaviji
V času socialistične Jugoslavije je imela šola poleg izobraževalne vloge tudi pomembno vlogo pri vzgoji mladine v skladu z ideologijo socializma. Šole so bile zasnovane kot ključni dejavniki pri oblikovanju državljanske zavesti, enakosti in bratstva med narodi Jugoslavije. Cilj je bil ustvariti novega človeka, ki bo zvest socialističnim idealom.
V času Kraljevine Jugoslavije je bila nepismenost, zlasti med ženskami, zelo visoka, medtem ko v nekdanjih avstro-ogrskih delih države nepismenih žensk ni bilo. Slovenija je že pred 2. svetovno vojno imela skoraj 30 % žensk, ki so delale za mezdo. V Kraljevini Jugoslaviji je bil delavski razred maloštevilen, a se je z razvojem industrije krepil in sindikaliziral. Komunistična partija Jugoslavije je bila prepovedana in potisnjena v ilegalo. Prva Jugoslavija je bila avtokratsko vodena monarhija z napredno ustavo, ki pa se ni izvajala. Ženske niso bile enake pred zakonom in so bile podrejene moškim. V tej ustavi je bila zapisana volilna pravica, vendar zakon, ki bi jo omogočil, ni bil sprejet.
Zgodovinski kontekst: Od Kraljevine Jugoslavije do socialističnega sistema
Prva Jugoslavija, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bila zelo raznolika država z različnimi zgodovinskimi izkušnjami njenih sestavnih delov. Polovica države je imela za seboj zgodovino turškega imperija, druga polovica pa zgodovino avstro-ogrskega imperija. Bosna in Hercegovina je bila leta 1908 anektirana s strani Avstro-ogrske. V nekdanjem turškem delu države, razen v velikih mestih, je bila značilna visoka nepismenost moških in še posebej žensk (čez 70 % do leta 1945), medtem ko v nekdanjih avstro-ogrskih delih ni bilo nepismenih žensk. V Sloveniji je že pred 2. svetovno vojno za mezdo delalo skoraj 30 % žensk. Večina prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji so bili kmetje in dninarji, delavski razred je bil maloštevilen, a se je z razvojem industrije krepil in vse bolj sindikaliziral, pod vplivom sovjetske revolucije pa se je tudi poskušal strankarsko organizirati. Vendar je bila Komunistična partija Jugoslavije kmalu prepovedana in potisnjena v ilegalo, kjer je ostala do začetka 2. svetovne vojne.
Prva Jugoslavija je bila v principu avtokratsko vodena ustavna monarhija z izredno napredno ustavo, po zgledu nemške Weimarske ustave, ki pa se žal ni izvajala. Ženske niso bile enake pred zakonom, kar je bilo značilno skoraj za ves svet, razen za Sovjetsko zvezo, ampak so bile z zakonom podrejene moškim članom družine pred poroko (oče, brat), po poroki pa možu. V tej ustavi je bilo zapisano, da imajo volilno pravico, nikoli pa ni bil sprejet zakon, ki bi jo omogočil. Bila je to zanikrna, podrazvita, periferna kapitalistična, unitarna država, ki se je trudila izbrisati podedovane specifike, predvsem je zanikala nacionalne različnosti in vsiljevala velikosrbstvo. Priznavala je verske razlike in urejala zasebni status žensk (poroko, dedovanje, dodelitev otrok, status nezakonskih mater in otrok, ločitev zakona - ta ni bila možna, saj je bila sklenjena po verskem pravu. V krščanskih verah je bila možna samo ločitev od mize in postelje, ne pa tudi popolna ločitev zakona. V Islamu se je moški lahko ločil na svojo željo, ženska pa ne. Šole so versko vzgajale v skladu s tremi veroizpovedmi: pravoslavno, katoliško in muslimansko, ki so imele status državnih ver.
Ženske v času socializma: Pridobitve in izzivi
Slovenija je bila v času Kraljevine Jugoslavije opisana kot dežela, kjer so bile ženske večinoma dninanrice, služkinje in tovarniške delavke ter učiteljice, babice in nižje uradnice. Učiteljice se niso smele poročiti, če so hotele obdržati službo, mnogi poklici pa so bili ženskam nedostopni. Poročene meščanske ženske so bile gospodinje.
Med 2. svetovno vojno je bilo med jugoslovanskimi partizani veliko žensk, ki niso delale samo kot pomožno osebje, temveč tudi kot bolničarke, zdravnice in borke. Njihova vloga je bila ključna za uspeh narodnoosvobodilnega gibanja. Vse temeljne ženske pravice so sezidane na krvi in požrtvovalnosti partizank, ilegalk, bolničark, zdravnic, kurirk, obveščevalk, meščank, ki so zbirale hrano, obutev, obleko in sanitetni material ter to pošiljale partizanom, kmečkih žensk, ki so jih v svojih domovih, pod pretnjo smrti celih družin in požiga domačije, sprejele pod streho in jih hranile, povijale njihove rane in ozebline. Še zlasti ključno je bilo to, da je bilo med partizankami veliko prepričanih komunistk, ki so res vedele, kaj je treba storiti, da bi se položaj delovnih žensk bistveno izboljšal.
Nastanek Antifašistične ženske fronte (AFŽ) leta 1943 je bil pobuda vodstva Komunistične partije Jugoslavije. Osnovna ideja je bila, da naj se ženske pod idejnim vodstvom komunistk množično organizirajo kot najpomembnejša zaledna podpora oboroženemu partizanskemu boju in se skozi sodelovanje v narodnoosvobodilnem gibanju na vse možne načine usposobijo za povsem drugačno, z moškimi enakopravno družbeno vlogo v času po vojni. Parola ustanovitvenega srečanja AFŽ v Dobrniču oktobra 1943 je bila: “Vse za partizane do končne zmage.”
Po koncu vojne je AFŽ odigrala izjemno vlogo, danes bi rekli vlogo množične civilnodružbene organizacije, ki je nadomestila državno socialno politiko in njene institucije, saj sistemske in univerzalne socialne politike v kapitalizmu skoraj ni bilo, komunistična oblast pa je tudi ni mogla vzpostaviti čez noč. Na jugu Jugoslavije je AFŽ s seminarji svojih aktivistk v vsaki vasi v dveh letih odpravila nepismenost žensk. V Sloveniji je AFŽ odpravila trahom, ki je povzročal množično slepoto ljudi v Prekmurju, skrbela za otroke - vojne sirote, za invalide, ki so bili po vojni zelo številni, za zdravstveno prosvetljevanje nešolanih žensk, ki so bolj malo ali nič vedele o svojem telesu in premalo o negi novorojenčkov, ter osveščala ženske o njihovih enakih pravicah doma, pri delu in v politiki.
Leta 1953 je komunistična oblast AFŽ ukinila. Takratna predsednica AFŽ Jugoslavije, Vida Tomšič, je to odločitev odločno zagovarjala z argumentom, da je zapiranje žensk samo v AFŽ škodljivo, ker se zares pomembne razvojne in politične odločitve sprejemajo v partiji in organih narodne oblasti, brez žensk, ki se preveč ukvarjajo samo s specifičnimi socialnimi vprašanji, a jih same in izrinjene na rob, dejansko ne morejo uspešno rešiti. Danes bi rekli, da se je odločila za gender mainstreaming - uvajanje vidika spola v vse politike tam, kjer se o njih dejansko odloča. Kasnejši vpogledi raziskovalk v ukinitev AFŽ so postregli tudi z drugačnimi razlagami. Ene so sklepale, da je AFŽ, ker je bila v dnevnem stiku s potrebami delavk in kmetic, ostajala revolucionarna, medtem ko se je vodstvo KPJ pomalomeščanilo in se začelo ogrevati za to, da naj se ženske namesto z družbenimi problemi raje bolj ukvarjajo z domom, otroki, družino. Druge so ugotavljale, da je AFŽ dejansko postajala premočna politična sila in da so bile AFŽjevke preodločne in prezahtevne, brezkompromisno so se borile za svoje prioritete in jih neusmiljeno postavljale pred partijo, ki je imela v tistih časih druge prioritete in večje skrbi kot enakopravnost spolov. Mnenje avtorice je, da je resnica dejansko zmes vseh teh uvidov.
Značilno je bilo, da je bil uokvirjen v ideološko shemo marksistične teorije osvobajanja dela in da so vodilne partijske feministke odločno odklanjale in tudi javno obsojale kakršnekoli odklone od te teorije kot zablode malomeščanskega feminizma in obrambo interesov privilegiranih, premožnejših, bolje izobraženih in s centri dejanske ekonomske in politične moči bolje povezanih žensk. Te naj bi s svojim napadanjem patriarhata kot brezčasnega družbenega stroja za diskriminacijo žensk razredni boj sprevračale v nesmiseln in zato neučinkovit boj žensk proti moškim. Osnovna misel komunističnega feminizma, ki temelji na teoriji osvobajanja dela, je, da se bo neenakost med spoloma odpravila samo hkrati in sočasno z ukinjanjem kapitalističnega izkoriščanja delavk in delavcev ter z ukinjanjem privatne lastnine ekonomskih virov, sredstev za proizvodnjo. V razrednem boju imajo delavke in delavci skupen interes in med njimi je potrebno zavezništvo, tovarištvo in solidarnost, saj lahko le skupaj dosežejo temeljni cilj: odpravo kapitalistične ureditve družbe in njeno preobrazbo v družbo enakosti in svobode za vse, ne samo za tiste, ki si prisvojijo politično moč na osnovi svoje ekonomske premoči. Zato so Vida Tomšič in njene soborke odločno nasprotovale kakršnikoli samostojni, neodvisni samoorganizaciji žensk v politiki, v Zvezi komunistov, v sindikatih, v Zvezi socialistične mladine.
Ključne pridobitve za ženske v času SFRJ
Poudariti je treba nekaj ključnih stvari: popolna enakost moških in žensk pred zakonom, ženska volilna pravica že pri volitvah narodnoosvobodilnih organov oblasti še v času 2. svetovne vojne, dostopnost šolanja in dela v skoraj vseh poklicih, ločitev cerkve od države in od javnega šolstva in vrtcev, civilna poroka, civilna ločitev zakona, izenačitev pravic zakonskih in nezakonskih otrok, posebna pomoč samohranilkam, individualiziran pokojninski in davčni sistem, delitev v zakonu ustvarjenega premoženja na pol v primeru ločitve, dodeljevanje skrbi za otroke razvezanih staršev v skladu z najboljšim interesom otrok.
Ukinitev AFŽ se je izkazala za napačen korak, saj je bilo komunistično žensko gibanje kar nekaj let bistveno oslabljeno, saj je bilo aktivnih žensk na mestih političnega odločanja, zlasti v izvršilnih organih Zveze komunistov in države, veliko premalo. Zveza ženskih društev, ki naj bi nadomestila AFŽ, pa je bila preveč razpršena, da bi družbeno aktivne ženske, ki niso več imele svoje relativno neodvisne enotne organizacije, lahko oblikovale skupne ženske družbene prioritete in jih nato uspešno prenašale v politične organe odločanja.
Gibanje se je zares pobralo šele po letu 1966, ko se je vodstvo Zveze komunistov odločilo za nov korak v decentralizaciji države in za bolj tržno ekonomijo, za ekonomsko reformo, ki je Jugoslavijo odprla za poslovanje z mednarodnim finančnim skladom in za tuje investicije, odprla meje za svoboden pretok ljudi in za nov korak v decentralizaciji federacije. Na novo se je razcvetelo v sedemdesetih letih, ko je Jugoslavija dejansko vzpostavila kompleksno socialno državo, ki je delovala na podlagi družbene lastnine, integralnega samoupravljanja in dodatno decentralizirane federacije. Takrat aktivne ženske so vzpostavile odlično sodelovanje v Svetu za družbeno aktivnost žensk v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in dosegle pravo revolucijo s sodelovanjem v delegatskih skupščinah na ravni občin, republik in pokrajin ter federacije, predvsem pa v samoupravnih interesnih skupnostih za otroško varstvo, šolstvo, zdravstvo, stanovanjsko politiko in socialo. Tako uspešne so postale, ker so z družbenim dogovorom za vse organe družbenega, ekonomskega in političnega delegatskega odločanja predpisale minimalno 30 % kvoto za ženske in ta dogovor tudi spoštovale. V tistih časih so pri deležu žensk v skupščinah stopali v korak s Švedinjami, Švedska pa je bila takrat po deležu žensk v parlamentu prva na svetu.
Zaradi socialističnih feministk v tistih časih so razvili odlično otroško varstvo, celodnevno osnovno šolo, družbeno prehrano v podjetjih in ustanovah, uveden je bil podaljšan plačan porodniški in starševski dopust, zdravstvene domove in domove starejših občanov so zgradili v vsaki občini, pravico do svobode rojevanje zapisali v ustavo leta 1974 ter vzpostavili cel sistem podpiranja reproduktivnih in spolnih pravic in zdravja žensk. Vzpostavili so ginekologa in pediatra na osnovni ravni javnega zdravstva. Od Jugoslavije so se takrat učili socialni demokrati na oblasti v najbolj razvitih evropskih državah.
Varnost otrok v šolah: Med stavko in idealom
V članku so predstavljeni podatki s terena med stavko javnih uslužbencev. Vladni predstavniki so vztrajali, da morajo biti vrtci in šole v času stavke odprti. Na terenu pa je bilo ugotovljeno, da so šole zaprte in ne sprejemajo otrok, medtem ko so vrtci odprti in sprejemajo otroke, čeprav z zmanjšanim obsegom.
Sindikalna zaupnica Alenka Plevnik z OŠ Karla Destovnika Kajuha je povedala, da šola na dan stavke ostaja zaprta in otrok ne bodo sprejemali. Starši niso izrazili potrebe po varstvu, zato otrok ne pričakujejo. V primeru, da bi starš kljub temu prišel, se bodo z njim pogovorili in poskušali najti rešitev. Starši učencev podpirajo stavko, saj vedo, da ne gre samo za plače učiteljev, temveč vlada posega tudi v kakovost javnega šolstva (zvišanje števila učencev v oddelkih, najnižje število učencev). Učitelje skrbijo normativi, predvsem najnižje število učencev v oddelku (24), kar lahko vodi do izgube delovnih mest in zapiranja manjših šol.
Nataša Skok z OŠ Vide Pregarc je potrdila, da ne gre le za plače, temveč tudi za otroke. Čeprav otrok ni bilo, so se udeležili stavkovne straže in protesta pred stavbo vlade.
V vrtcu Otona Župančiča, enota Mehurčki, ravnateljica Irena Upelj pravi, da so se stavki pridružili, ker bi varčevalni ukrepi slabo vplivali tudi na malčke. Vrtci sprejemajo vse otroke, vse enote so odprte in nudijo prehrano. Upajo, da bodo s stavko dosegli, da se ne bo varčevalo na plečih otrok in zaposlenih. Vrtci Zelena jama so prav tako odprli vrata in sprejeli nekaj otrok, katerih starši niso imeli druge izbire. Starši jih podpirajo in jim niso očitali stavke. Tudi oni so se udeležili protestnega shoda.
V Zdravstvenem domu Moste so po 9. uri začeli z nedeljskim urnikom. Sestre in drugo osebje stavka, zdravniki ne. Poudarjajo, da bodo pri nujnih primerih ukrepali in ne bodo nikogar pustili na cedilu.
V Domu starejših občanov Ob sotočju poteka delovno vzdušje, čeprav stavkajo. Urnik je sicer nedeljski, a bodo za varovance primerno poskrbeli.
Policisti so enotni in odločeni iti do konca. Policisti se ne soočajo s klici državljanov, delajo pa po zakonu, ki narekuje njihove naloge med stavko. Opozarjajo, da ne gre le za njihove plače in socialne dodatke, temveč tudi za splošne pogoje dela in dotrajano opremo, kar bo vplivalo na kakovost njihovega dela in posledično varnost državljanov.
Kritični pogled na izobraževalni sistem
Javni šolski sistem je nedvomno mnogo bolje opismenil ljudi za razumevanje družbenega dogajanja, kot to počne danes. Mogoče je tudi zato tako izvrstno in dejansko demokratično potekal proces osamosvajanja Slovenije. Ljudje, večina je že imela vsaj srednjo šolo, so bili sposobni dojeti, kaj se dejansko dogaja in si predstavljati ter svobodno izbirati, kako bi bilo treba družbo spremeniti, da bi bilo življenje svobodnejše in ekonomija bolj uspešna. Danes iz šol prihajajo kot idioti. To ni mišljeno kot žaljivka; "idiot" je v strokovnem slovarju ime za človeka, ki je družbeno, politično nepismen. Za to niso krivi učitelji, še manj mladi ljudje sami, ampak je kriv koncept javnega šolstva, kakršnega smo razvili po osamosvojitvi.
Kar zadeva politično opismenjevanje zlasti mladih ljudi in samoupravljalcev, je imela socialistična Jugoslavija zares odličen sistem. Aktivisti družbenopolitičnih organizacij, torej člani Zveze komunistov, mladinske organizacije, sindikatov, socialistične zveze, in delegati_ke so se morali dejansko temeljito poučiti o tem, na kakšnih vrednotah temelji ekonomski in politični sistem in kako deluje. Obstajale so resne politične šole. Včasih nekateri s posmehom govorijo o Kumrovški šoli, kjer so se šolali kadri Zveze komunistov. S tem samo kažejo, kako ničesar ne razumejo. Generacija, ki je v vladi vodila proces osamosvajanja Slovenije po letu 1990, se je izšolala prav tam. Tudi če imamo o teh posameznikih različna mnenja, politično nepismeni gotovo niso bili.
Šolali so se tudi skozi praktično delovanje; velike politične šole so bile mladinske delovne brigade. Osnovne ideje o enakosti spolov so vedno bile del tega usposabljanja, čeprav ne ravno nekaj, kar bi se zdelo najbolj pomembno; bilo je bolj samoumevno, ker je bila osnovna vrednota političnega sistema enakost med ljudmi, ki živijo od lastnega dela, da je diskriminacija po spolu nesprejemljiva, saj bi neenakost žensk potisnila v neenakost polovico družbe.
Mnogo težje pa je bilo v to izobraževanje vključiti resne analize dejanskega stanja razmerij družbene moči med spoloma. O tem je dr. Maca Jogan objavila znanstveni članek z naslovom “Od človeka do ljudi”. Analizirala je, kako počasi in ob kakšnih močnih odporih je sociologija, ki se je kot znanost pri nas razvijala na Fakulteti za družbene vede od začetka šestdesetih let, vključila vidike spolov v svoja raziskovanja, saj je s pojmom človeka najprej samoumevno izenačevala moškega in ga postavljala za mero vseh stvari.
Generacija feministk-partizank, ne samo Vida Tomšič, tudi Mara Rupena in Majda Gaspari, so se zelo dobro zavedale bremena in posledic tega bremena, ki je še iz časov kapitalizma obležalo na plečih žensk. Zelo so se trudile podružbiti in v plačano delo spremeniti čim več tega neplačanega dela žensk. Mlajši rodovi socialističnih feministk pa so kasneje, od sredine šestdesetih, uspeli dokazati, da je patriarhat dejansko mnogo bolj dolgoživ in prilagodljiv, kot so mislile partizanske marksistke, da specifične vrste patriarhata živijo v vseh družbenih formacijah odkar so ljudje kot vrsta prerasli fazo lovcev in nabiralcev, torej od sužnjelastniškega Rima, do fevdalizma in kapitalizma, in da veselo živi svoje prilagojeno življenje tudi v socializmu, saj vsakokrat doseže, da se tako imenovano reproduktivno delo, torej skrb za to, da smo ljudje siti, čisti, zdravi, negovani, preskrbljeni, ko smo stari, bolni, invalidni, nemočni, delo, ki je potrebno, da zrastemo iz dojenčkov v odrasle, družbeno funkcionalne ljudi, prevali na ženska ramena. Dokazali so, da tudi v socializmu še niso uspeli doseči, da bi se žensko neplačano skrbstveno delo dejansko pošteno razdelilo med spola, da celo takrat, ko je plačano, ostaja manj cenjeno kot delo, kjer prevladujejo moški.
Ključni problemi pri obravnavi nasilja nad otroki
Pravni strokovnjak Miha Šepec je izpostavil ključni problem pri obravnavi nasilja nad otroki: institucije se izgovarjajo ena na drugo, nasilja pa je vedno več, žal večinoma nevidnega, neprijavljenega. Tudi staršev, ki očitno zanemarjajo svojo vlogo pri vzgoji, nihče ne vpraša po “zdravju”. Politika pa le ideološko filozofira in upa, da se kaj hujšega v Sloveniji ne more zgoditi.
Medvrstniško nasilje 10: Kaj lahko naredimo starši, da naš otrok ne bo povzročal nasilja?
Vloga staršev je prvi steber otrokovega osebnostnega razvoja. V družini se namreč postavljajo meje in gradi odnos do nasilja. Drugi dejavnik je vsekakor šola, ki ni le prostor učenja, ampak ključno socialno okolje, kjer mladostniki preživijo večino dneva (če do šole sploh pridejo). Pomembno je sodelovanje s Centrom za socialno delo, saj je njihova naloga vstopiti v družinsko okolje, ko starševstvo odpove ali ko so zaznana tveganja. Ti centri so bili leta 2021 preoblikovani na podlagi zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (ZOOMTVI).
Družba ustvarja kontekst, v katerem mladi odraščajo. Ugotavljamo, da družba pogosto zamiži na eno oko ob »manjših« incidentih, dokler ti ne eskalirajo v tragedijo. Takšnih primerov je v zadnjih letih vedno več. Policija in pravosodni organi opravljajo svoje delo. Kot smo lahko razbrali iz medijev, je 15-letnemu osumljencu preiskovalni sodnik že odredil 30-dnevni pripor. Policija preiskuje sume kaznivih dejanj povzročitve lahke telesne poškodbe in povzročitve splošne nevarnosti. Incident v Murski Soboti nas uči, da je preventiva tiha, medtem ko je neukrepanje glasno in boleče. Vsako dejanje prijaznosti, vsako razmišljanje brez obsojanja in vsak trenutek, ko se odločimo za sočutje namesto za ravnodušnost, je nevidna vez, ki krpa razpoke v naši družbi.
tags: #nosecnost #mladoletnic #v #socializmu #sola