Prvi pregled novorojenčka je ključnega pomena za oceno njegove rasti in razvoja. To je obdobje, ko mali dojenček še ne more sam opisati svojih težav, zato pregled služi kot temelj za vsa nadaljnja spremljanja. Zdravniki natančno pregledajo novorojenčke, pri katerih so zapleti pričakovani, kot so tisti, ki so posledica materinih bolezni pred nosečnostjo ali med njo, prezgodnjega poroda, večplodne nosečnosti, že v nosečnosti ugotovljenih prirojenih napak ploda, težkega in dolgega poroda ali nizke ocene po Apgarjevi. V mnogih slovenskih porodnišnicah, zlasti v tistih s statusom "novorojenčku prijazna porodnišnica", je mama navzoča pri prvem pregledu in sodeluje pri ocenjevanju otrokovega stanja.
Med prvim pregledom se skrbno pregledajo podatki o družinski anamnezi, materinih težavah pred nosečnostjo in med njo ter podrobnosti o porodu. Cilj je identificirati dejavnike, ki bi lahko vplivali na zdravje in razvoj novorojenčka. Sledi temeljit fizični pregled novorojenčka, pri čemer zdravnik mater sproti opisuje svoja opažanja in pojasnjuje morebitne dvome. Ta pristop pomaga razčistiti pogoste, a za starše lahko skrb vzbujajoče pojave, ki bi sicer lahko povzročili nepotrebne skrbi po odpustu domov.
Pregled novorojenčka zahteva veliko potrpežljivosti, nežnosti in prilagodljivosti. Večina donošenih novorojenčkov ob rojstvu tehta med 2,5 in 4,0 kilogrami, meri od 45 do 55 cm v dolžino in ima obseg glavice od 32,5 do 36 cm. Njihova telesna sorazmerja se bistveno razlikujejo od odraslih: glavica je sorazmerno velika, obraz okrogel, spodnja čeljust pa majhna. Trebušček je pogosto velik in okrogel, okončine pa se zdijo kratke.
Koža novorojenčka je običajno prekrita z zaščitnim mazivom, imenovanim verniks, in je rožnate barve. Pri prezgodaj rojenih otrocih je koža bolj rdeče-rožnata in jo prekrivajo nežne dlačice (lanugo), medtem ko je pri prenošenih otrocih koža bledo-rožnata in se lahko lušči. V prvih dneh lahko novorojenčki ob joku postanejo živo-rdeči ali celo začasno pomodrijo, zlasti v predelu rok in nog, kar imenujemo akrocianoza. Če jim je hladno, lahko koža postane pegasta, podobna marmorju. Izrazita pomodrelost, bledica ali zgodnja zlatenica pa so vedno znaki resne ogroženosti in zahtevajo takojšnjo diagnostiko in zdravljenje.
Porod lahko povzroči drobne podplutbe, zlasti na glavici in obrazu, ki jih je včasih težko razlikovati od kapilarnih žilnih znamenj. Ta znamenja, znana kot "štorkljina znamenja", so vidna pri skoraj treh četrtinah novorojenčkov na očesnih vekah, čelu, nosku in v zatilju. Pri temneje pigmentiranih novorojenčkih je na spodnjem delu hrbta in na ritki pogosto prisotna temnejša modrikasta lisa, imenovana mongolska lisa.
Glavica novorojenčkov, ki se rodijo v glavični vstavi, je lahko prvih nekaj ur po rojstvu ovalna in otekla v temenskem in zatilnem delu - to je porodna oteklina. V nekaterih primerih je oteklina omejena na eno stran ali zatilni del in je posledica izliva krvi pod pokostnico med porodom. Ta pogosta in praviloma nenevarna poškodba, imenovana kefalhematom, za razliko od porodne otekline izgine šele po nekaj tednih. Lobanjske kosti so lahko na vrhu glavice mehke, večinoma pa so čvrste in se lahko celo prekrivajo. Na sprednjem delu glavice, med čelno in temenskima kostema, je tipajoč mehak predel različne velikosti.
V prvih dneh imajo novorojenčki oči večinoma zaprte, veke pa so otekle zaradi poroda in dražilnega delovanja očesnih kapljic, ki jih prejmejo takoj po rojstvu za preprečevanje nevarnega gnojnega vnetja oči. Krvavitve nad beločnico so posledica pokanja drobnih žilic v veznici med porodom. Uhlji, zlasti pri nezrelih novorojenčkih, so lahko še malo hrustančasti, štrleči ali poležani, vhod v sluhovod pa je lahko skoraj zakrit.
Nosni hodniki novorojenčka so nežni in jih pogosto delno mašijo ostanki plodovnice, sluzi ali materine krvi. Novorojenčki kihajo, da si očistijo dihalne poti. Zgornja ustnica ima na sredini sesalni mehurček, ki izgleda kot žulj in omogoča dobro tesnjenje med dojenjem. Večina novorojenčkov se rodi brez zobkov, čeprav se njihov skorajšnji prihod lahko kaže z oteklinami na dlesni. Jezik je velik in včasih na ustno dno vezan s kratko in debelo povezavo (frenulum). Če ta ne ovira hranjenja, je ne prerežemo.
Vrat novorojenčka je kratek in širok. S tipanjem zdravnik oceni, ali je med porodom prišlo do natrganja mišice obračalke glave ali zloma ključnice. Zlom ključnice nastane, ko se porajata ramici; ob stisku skozi porodno pot mehka kost poči, pokostnica z oteklino pa v nekaj dneh poskrbi za celjenje brez posledic.
Zdravi novorojenčki imajo širok razpon v hitrosti in načinu dihanja, na kar vplivajo njihova budnost, gibanje in jok. Večina diha s 30 do 40 vdihi na minuto. Ker je trebušna prepona glavna dihalna mišica, medrebrne mišice in hrustančne povezave pa še šibke, se ob joku lahko opazi ugrezanje prsnice ob vdihu. Sprememba hitrosti dihanja ter znaki, kot so stokanje, dihanje z nosnimi krili in močno ugrezanje medrebrnih prostorov, so pomembni bolezenski znaki, ki zahtevajo natančnejšo obravnavo.
Srčni utrip novorojenčka je precej hitrejši kot pri odraslem, znaša med 100 in 180 utripov na minuto. V prvih urah po rojstvu se nad srcem lahko slišijo šumi, ki so posledica počasnejšega prehoda na zunajmaternični način pretakanja krvi in praviloma niso znak srčne napake.
Trebušček novorojenčka je velik zaradi ohlapnih trebušnih mišic in večjih trebušnih organov, kot so jetra in vranica, katerih rob je zato zlahka zatipati. Popkovnica, ki je bila po rojstvu stisnjena s sponko in premazana z razkužilom, se suši in krči.
Spolovilo novorojenčka je zaradi vpliva materinih hormonov nabreklo. Pri deklicah sta povečani zlasti mali sramni ustnici in klitoris. Pogost je tudi izcedek, ki mu po nekaj dneh lahko sledi manjša krvavitev. Dečki imajo veliko mošnjo, v kateri so zatipana moda, pogosto pa je prisotna tekočina (vodna kila), ki kasneje izgine. Kožica na penisu je tesna in pogosto prilepljena, zato je izvodilo sečnice včasih komaj vidno. Večina novorojenčkov izloči prvi urin med porodom ali neposredno po njem. Temu lahko sledi obdobje brez uriniranja, ki lahko traja tudi 24 ur.
Pregledajo in potipajo tudi hrbet novorojenčka, zlasti njegovo simetričnost in potek hrbtenice. Preverijo gibljivost kolkov, ki so zaradi vpliva materinih hormonov pogosto ohlapni. Zaradi stisnjenosti v maternici je gibljivost lahko omejena ali celo zavrta, zlasti pri prenošenih novorojenčkih. Obe stanji nista povezani s prirojenim izpahom kolkov, ki se ob pregledu lahko kaže z značilnimi znaki ali povečano "izpahljivostjo" sklepa.
Pri pregledu okončin zdravniki ocenjujejo njihovo gibljivost. Zmanjšano gibanje roke je lahko znak nalomljene ključnice ali poškodbe živčnega pleteža, ki nastane ob težkem porodu z zastojem ramen. Novorojenčki imajo zelo pogosto položajno deformacijo stopal, ki je posledica plodove lege v maternici. Ta je večinoma prehodna in nenevarna, zato materi pokažejo vaje za razgibavanje in jo pomirijo. Le redko so te deformacije zatrjene in zahtevajo pregled pri ortopedu. Natančno si ogledajo tudi gube na dlaneh in podplatih ter prste.
Med celotnim pregledom posvečajo pozornost tudi obnašanju novorojenčka, kar pomaga pri ocenjevanju njegove zrelosti in delovanja živčevja. Zdravi donošeni novorojenčki lahko ob začetku pregleda zadovoljno spijo v skrčenem položaju, drugi se pretegujejo, nekateri pa močno jokajo, brcajo in krilijo z rokicami. Njihovo obnašanje in odzivi so odvisni od stopnje budnosti. Ocenjujejo tudi stopnjo mišične napetosti ter izzivnost refleksov, ki so značilni za to najzgodnejše obdobje življenja. Po pregledu lahko materi večinoma zagotovijo, da je njen novorojenček viden zrel, primerno razvit in zdrav.
Spremembe ob rojstvu
Novorojenček ob rojstvu doživi številne spremembe, saj se rodi v okolje, ki mu je bilo do tedaj popolnoma neznano. To okolje se bistveno razlikuje od tistega v maternici, kjer se je razvijal.
Sprememba okolja in gravitacija
Prva opazna sprememba je izguba plodovnice, ki je plod varovala in mu omogočala gibanje. Ob rojstvu se novorojenček znajde v zračnem okolju, kjer prvič občuti vpliv gravitacije. V vodi se je lahko neovirano gibal, zdaj pa začuti svojo težo in se mora upirati sili teže.
Začetek dihanja
Sprememba okolja prinese tudi začetek respiratornega dihanja. Novorojenček je že v maternici vadil dihalne gibe, ki jih bo potreboval po rojstvu. Dihanje postane ena najpomembnejših funkcij za življenje.
Sesanje in požiranje
Rojstvo pomeni tudi začetek samostojnega hranjenja. V maternici je plod vse življenjsko potrebne snovi prejemal preko posteljice. Po rojstvu mora novorojenček začeti sesati in požirati. Ta sposobnost se razvije že v maternici med 13. in 14. tednom nosečnosti, vendar mora še dozoreti. Zato prezgodaj rojeni otroci pogosto še ne znajo sesati, saj njihov sesalni refleks še ni povsem razvit. V maternici se plod na sesanje pripravlja s požiranjem plodne vode.
Telesna temperatura
V maternici je telesna temperatura stalna, kar ustreza tudi telesni temperaturi ploda. Po rojstvu ta stalna toplota izgine. Novorojenček se mora prilagoditi temperaturnim spremembam in začeti sam vzdrževati svojo telesno temperaturo. Starši pri tem pomagajo z ustrezno obleko, pri čemer je pomembno, da se izognemo pregrevanju ali podhladitvi, saj novorojenčki še niso povsem sposobni uravnavati svoje telesne temperature.
Zvok
Pomembna je tudi sprememba zvokov, ki obdajajo novorojenčka. V maternici je zelo glasno, saj plod sliši zvoke prebave, šumenje krvi, bitje srca in druge zvoke materinega telesa. Po rojstvu se znajde v relativni tišini, kar je zanj popolnoma nova izkušnja. Prilagoditi se mora drugačnim zvokom iz novega okolja, medtem ko so mu znani le glasovi matere in morda drugih družinskih članov.
Svetloba
Svetloba je za novorojenčka prav tako povsem nova izkušnja. V maternici je večinoma temno, čeprav nekateri menijo, da plod zazna medlo svetlobo. Po rojstvu novorojenček dobro zazna svetlobo, čeprav njegov vid še ni povsem razvit.
Razvoj v prvih tednih in mesecih
Svet je za novorojenčka nenavaden in drugačen od tistega, česar je bil vajen. Prvo pestovanje dojenčka je za novopečeno mamico izjemno doživetje. Stik kože s kožo takoj po rojstvu, znan kot "koža na kožo", prinaša številne koristi. Porod in novo okolje predstavljata stres za dojenčka. Stik kože s kožo mu pomaga ohranjati naravno telesno temperaturo, posluša lahko pomirjujoče bitje materinega srca, ki ga pozna iz maternice, in se tako lažje prilagaja novemu okolju. Ta stik pripomore k fizični stabilnosti in zmanjšuje raven stresa.
Zgodnji stik kože s kožo je pomemben tudi za razvoj dojenčkove mikrobiote - skupnosti bakterij in organizmov na koži ter v dihalih in prebavilih. Mikrobiota se začne razvijati že v maternici, prenos in ohranjanje normalne mikrobiote z nosečnice na otroka pa sta ključnega pomena. Med stikom kože s kožo se poveča količina hormonov, kot je oksitocin ("hormon ljubezni"), ki vplivajo na navezovanje vezi, sproščenost in dobro počutje.
Neverjetno je, da se dojenčki rodijo s prirojeno motivacijo za dojenje. Ob stiku kože s kožo lahko spontano poiščejo dojko in se sami pristavijo. Ta stik omogoča izmenjavo senzoričnih informacij, ki spodbujajo vedenja, kot so slinjenje, odpiranje ust, iskalni refleks in uspešno pristavljanje.
Čeprav se staršem zdi, da novorojenček "nikoli ne spi", večino časa v prvih tednih prespi, vendar ne nujno ob pravem času. Toplina materine kože je prva stvar, ki jo dojenček začuti po rojstvu, in čeprav je crkljanje čudovit način dobrodošlice, je stik kože s kožo najboljši način za prilagajanje na življenje zunaj maternice.
Prvi teden življenja je za starše vihar novih občutkov in izkušenj. Za nego novorojenčka je potrebna predvsem toplina, pozornost in čut odgovornosti. Novorojenček, definiran kot dojenček od rojstva do dopolnjenega prvega meseca, že v prvi uri po rojstvu kaže veliko zanimanje za okolico. Oči ima široko odprte, išče pogled matere, pogosto malo joka in sesa pri dojki.
V prvih treh do štirih dneh novorojenčki ne potrebujejo veliko hrane, prejemajo mlezivo, kar povzroči začetno izgubo teže (približno 225 g), ki jo nato v naslednjih petih dneh ponovno pridobijo. Njihov organizem se šele postopoma prilagaja življenju izven maternice in prevzema vse življenjske funkcije. Po ločitvi od matere mora otrokov organizem sam skrbeti za sesanje, požiranje, prebavo, izločanje, pridobivanje energije, dihanje in čiščenje dihalnih poti. Hkrati se mora soočati z novimi dražljaji: svetlobo, temo, zvoki, vonji in okusi.
Kontroverzen starševski slog, kjer otroke dojijo leta | 60 minut Avstralija
Novorojenček reagira na trenutne občutke. Njegovo obnašanje je sprva naključno in nepredvidljivo. Lačen je lahko vsakih nekaj ur, vendar lakota še ni sistematična in izoblikovana. Tudi spanje je nepredvidljivo, v povprečju 16 ur na dan, vendar s postopnim prehajanjem iz budnosti v spanje. Pomembno je, da se otrok navadi spati ob običajnih zvokih gospodinjstva, saj ga nenadne spremembe dražljajev motijo.
Prirojeni refleksi in razvoj čutov
V prvem mesecu življenja opazimo predvsem prirojene reflekse in razvoj čutov. Nekateri refleksi, kot so prijemalni (Darwinov), sesalni in iskalni refleks, so značilni le za dojenčke in izginejo v prvih šestih mesecih, saj jih otrok kasneje ne potrebuje več. Drugi refleksi, kot je Morojev refleks (strah ob nenadnem dražljaju), pa se ohranijo. Ti refleksi so povezani z instinktivnimi potrebami po hrani, varnosti in telesni bližini ter so pokazatelj nevrološkega in gibalnega razvoja.
Razvoj čutov je ključen za otrokovo počutje in varnost. Ljubeč glas novorojenčka pomirja, zato je pomembno, da se z njim pogovarjamo, pojemo in predvajamo nežno glasbo. Novorojenček lahko opazuje predmete in obraze na razdalji 10-15 cm in že v prvem mesecu obrača glavo. Dotik je ključen za čustveni razvoj, saj izkušnje v prvem letu življenja vplivajo na mišljenje, govor in čustvovanje. Čustvena bližina, ki se začne že v nosečnosti, je bistvena za oblikovanje zdravih medosebnih odnosov.
Čustveni razvoj v prvih mesecih
Prvi meseci življenja so čas medsebojnega prilagajanja in spoznavanja. Novorojenček se mora prilagoditi življenju zunaj maternice, naučiti jesti in se prilagajati okolju. Starši naj si vzamejo čas za medsebojno spoznavanje in navajanje na skupno življenje. Telesni stik in komunikacija sta ključna. Starši naj otroka veliko opazujejo, pestujejo, ogovarjajo in se z njim igrajo, da prepoznajo njegova občutja, stanja in potrebe ter se nanje ustrezno odzivajo. Za razvoj čustvenega odnosa ni dovolj le zadovoljevanje bioloških potreb, temveč je potrebna širša interakcija.
V prvih dveh mesecih se razvija simbioza med mamo in dojenčkom - zlivanje v eno na spoznavnem, čustvenem in fiziološkem področju. Dojenček se veseli kontaktov z drugimi ljudmi. Med 3. in 6. mesecem začne razvijati vezi z odraslo ljubečo osebo. Po 5. ali 6. mesecu se prične oblikovati specifična navezanost, ko se otrok bolj naveže na nekaj bližnjih oseb in začne izražati strah pred ločitvijo. V tem obdobju je potrebna mama kot "varna baza", ki je uglašena na čustveni svet dojenčka, odzivna na njegove potrebe in obnašanje ter zna uravnavati čustva. Dojenček se počuti sprejetega, varnega in ljubljenega, kar mu omogoča raziskovanje sveta in navezovanje stikov z drugimi. Preko čustvene vezi s staršem gradi predstavo o sebi in drugih.
tags: #novorojencek #pri #rojstvu #hodi