Dnevi postajajo vse daljši in temperatura vode se počasi dviguje. Ko bo dosegla ali presegla 10 stopinj Celzija, se bodo pričele drstiti nekatere sladkovodne ribje vrste - imenujemo jih spomladanske drstnice. V tem času smo pri gibanju v vodi še posebej pozorni na drstne jame. Drst rib je proces, pri katerem ribe odložijo jajčeca (pri samicah) in semenčice (pri samcih) v vodo, da jih oplodijo in se tako razmnožujejo. Med drstjo ribji samci pogosto lovijo samice in jim “dvorijo”, da bi jih pritegnili. Oplojene ikre se nato razvijajo in na koncu spremenijo v mladice, ki bodo še naprej rasle in se razvijale, dokler ne bodo odrasle.
Spomladanske drstnice in njihovo obnašanje
Marca in aprila navadno že poteka drst sulca, lipana, podusti in platnice.
Sulec
Sulec je sladkovodna riba, ki se običajno prične drstiti marca, lahko pa se drst zavleče tudi v april ali celo maj. Natančen čas drsti se lahko razlikuje glede na dejavnike, kot so temperatura vode, dolžina dneva in lokalni pogoji. Na splošno se sulci običajno selijo gorvodno od svojih običajnih območij prehranjevanja in habitatov, da bi dosegli svoja drstišča. Ko samec in samica dosežeta drstišče, pričneta z drstjo, kar lahko vključuje lovljenje in kroženje drug okoli drugega. Ni redko, da vidimo ob samici več samcev, ki se borijo za najboljši položaj ob njej. Samica nato odloži jajčeca na podlago, običajno v pesek v plitvo, hitro tekočo vodo. Odrasla samica sulca lahko v povprečju nosi od 5.000 do 15.000 iker na kilogram telesne teže.
Lipan
Lipan je sladkovodna riba, ki se običajno drsti v spomladanskih mesecih, navadno med marcem in majem, odvisno od specifične populacije in okoljskih razmer. Samica lipana odloži ikre, običajno v plitvo, hitro tekočo vodo na podlago iz proda ali grobega peska. Za lipana je običajno, da ikre po drsti prekrije s substratom. Samica odloži ikre na podlago iz proda ali grobega peska. Ko samec oplodi ikre, lahko samica lipana s svojim repom naredi vdolbino v substratu okoli njih. Nato bo z gobcem in usti pobrala in premikala majhne kamenčke ali koščke gramoza, da pokrije ikre.
Podust
Število iker, ki jih odloži podust, se lahko razlikuje glede na velikost in starost samice. V povprečju lahko zrela samica nosi od 2000 do 10.000 iker na kilogram telesne teže. Omeniti velja, da ni nujno, da bodo vse ikre, ki jih proizvede samica, oplojene ali preživele do odrasle dobe. Ikre podusti so običajno lepljive in se pritrdijo na podlago ali druge predmete v vodi, kot so skale ali rastlinje. Vedenje podusti med drstjo se lahko razlikuje glede na specifično populacijo in okoljske razmere.
Platnica
Kot številne sladkovodne ribe je tudi platnica ponekod pomemben vir hrane za ljudi, priljubljena pa je tudi med ribiči. Sezona drsti se lahko razlikuje glede na lokacijo, vendar se običajno pojavi, ko temperatura doseže okoli 10 °C. V tem času se bosta samec in samica zbirala v plitvih, tudi s plevelom poraslih območjih, in začela z drstjo. Zbira se več primerkov naenkrat. Samec lovi samico in oplodi ikre. Te so običajno lepljive in se prilepijo na rastlinje ali druge predmete v vodi. Omeniti velja, da se natančen čas drstitvene sezone tudi pri platnici lahko razlikuje glede na vrsto dejavnikov, vključno s temperaturo vode, vremenskimi vzorci in lokalnimi razmerami. Število iker, ki jih odloži platnica, je lahko različno glede na velikost in starost samice.
Zunanja oploditev pri ribah
Ribe odlagajo ikre, ki so seveda lahko oplojene ali ne, v pesek, na podvodno rastlinje ali drugo primerno podlago v vodi. Zunanja oploditev je značilna predvsem za vodne organizme, npr. ribe, kjer semenčice, ki so gibljive, plavajo do jajčec, ki so negibljiva. Pri zunanji oploditvi je pomembno, da samci in samice spustijo svoje spolne celice hkrati in čim bližje skupaj, saj imajo semenčice le malo založnih snovi, ki jim omogočajo gibanje.
Primer zunanje oploditve: lososi so se zbrali v tolmunu potoka, kjer samice izlegajo jajčeca - ikre, samci pa v njihovo bližino sproščajo semenčice.
Pomembnost za ribiče in okolje
Pomembno je, da se ribiči v času drsti, kljub temu, da je ribolov dovoljen, izogibamo takšnim mestom. Na robovih rek ne hodimo po rastlinju, v strugi pa se izogibamo brodenju, če se to le da. Drstne jame so navadno sicer vidne, saj je pesek premešan in zato bolj bele barve ali vsakako svetlejših tonov - ni pa to nujno.
Anatomija in fiziologija rib: Osnove
Ribe so vretenčarji, ki živijo v vodnem okolju. Ločimo jih v dve veliki taksonomski skupini: ribe kostnice in ribe hrustančnice. Ker večina akvarijskih rib sodi v razred kostnic, je smiselno, da se bolj podrobno posvetimo njim.
Ribe kostnice (Osteichthyes)
Kostnice so ribe s koščenim ogrodjem, njihove škržne reže pa so pokrite s poklopcem. Pri mnogih vrstah najdemo plavalni mehur. V prazgodovini so se prvič pojavile v sladkih vodah, danes pa jih najdemo tudi v morski vodi. V to skupino spada veliko ribjih družin z veliko rodovi in še več vrstami, okoli 90 % poznanih rib spada ravno sem. Zanimivo je, da so si oblikovno ter anatomsko med sabo različne. Prav zaradi teh razlik je njihovo anatomijo težko posplošiti, toda kljub temu, da so med sabo različne, imajo nekaj skupnih anatomskih značilnosti, ki jih lahko pripišemo samo njim.
Poznavanje anatomije ter fiziologije je pomembno, kadar spremljamo zdravje naših živali, po smrti pa lahko s pomočjo obdukcije ugotovimo, ali organi odstopajo od normalne oblike ter tako ugotovimo vzrok za pogin. Anatomija ter fiziologija sta Vedi, ki se med sabo dopolnjujeta. Anatomija preučuje zgradbo telesa, ločimo jo na zunanjo anatomijo, ki proučuje osnovne karakteristike telesa ter notranjo zgradbo telesa in organov. Fiziologija proučuje delovanje telesa in organov ter razlaga njihovo funkcijo v telesu.
Osnovna zunanja zgradba ribe ter karakteristika telesa
Ker so ribe živali, ki živijo v vodi, so se pri njih razvile določene telesne lastnosti, ki so značilne za živali, ki živijo ter se premikajo pod vodo. Oblika telesa je valjasta ali ploščata, narejena tako, da je čim bolj hidrodinamična, kar pomeni, da pri premikanju skozi vodo živali porabijo kar se da malo energije. Pri tem jim pomagajo plavuti ter rep z močnimi mišicami, ki ima na koncu repno plavut.
Slika 1: Deli ribjega telesa. 1 - glava, 2 - gobec, 3 - oko, 4 - škržni poklopec, 5 - prsna plavut, 6 - pobočnica, 7 - hrbtna plavut, 8 - rep, 9 - repna plavut, 10 - podrepna plavut, 11 - trebušne plavuti.
Glava
Glava je sprednji del živali, na njej se nahajajo zelo pomembna čutila. Nosnice za zaznavanje vonja, usta z jezikom za zaznavanje okusa, ter oči, ki zaznajo spremembe svetlobe ter barvo. To, da so čutila na glavi, je lastnost večine zemeljskih živali, saj morajo videti, kaj vohajo in okusiti, kaj pojedo, prav zato so čutila med sabo povezana. Sluh je sekundarno čutilo, prav zato je pri živalih zelo različno razvit. Veliko živali ima dokaj velika zunanja ušesa, ki lovijo zvok po zraku. Ribe pa ga zaznavajo preko vibracij v vodi, zato nimajo razvitih zunanjih ušes. Namesto tega imajo dobro razvite organe za zaznavanje vibracij, ki so nameščeni čez celotno ribje telo, tudi na glavi. Glava je nameščena na kratek negibljiv vrat, zato je ne morejo obračati, oziroma je to obračanje omejeno. Kadar pogledamo neko žival, na njej prav gotovo najprej opazimo njene oči ter usta. Po obliki glave lahko sklepamo, s kakšno hrano se riba hrani, hkrati pa narekuje obnašanje živali. Tiste, ki imajo ozke ter bolj koničaste glave, so dobri ter hitri plavalci, medtem ko živali z visokimi in s strani sploščenimi glavami raje mirujejo.
Slika 3: Različne oblike ribjih glav, zgoraj levo glava in gobec Misgurnus anguillicaudatus, morski konjiček na sredini zgoraj, zgoraj desno rogatec, spodaj levo mečarica, spodaj na sredini diskus, desno spodaj gar.
Oči
Oči so zelo pomemben organ, spadajo med čutila, kar pomeni, da živali z njim zaznavajo dražljaje iz okolice, ti se imenujejo vidni dražljaji in zajemajo zaznavanje barv ter svetlobe. Anatomijo ter fiziologijo očesa je pri ribah zelo težko posplošiti, saj so zgradbe ter oblike oči pri posameznih vrstah zelo različne, pri nekaterih je anatomija že skoraj bizarna. Pri ribi Anableps anableps, je zenica fizično razdeljena na dva dela po sredini očesa, ta lastnost ji omogoča, da lahko istočasno spremlja dogajanje nad in pod vodno gladino, oko pa je videti, kot da sta v njem dve zenici, od tod tudi izvira njeno slovensko ime, štiriočka. Če odmislimo določene posebne prilagoditve, lahko rečemo, da je ribje oko zelo podobno očesu ostalih vretenčarjev, ima roženico, lečo, zenico, mrežnico ter vse ostale karakteristike oči, razen vek. Posebnost pri ribah so zenice, ki so le pri redkih vrstah popolnoma okrogle, razlog je v anatomiji ribjega telesa. Ker so oči nameščene ob strani, telo pa onemogoča gibanje glave, je bilo potrebno najti drugačno evolucijsko rešitev, ki bi ribam omogočala oster pogled naprej in deloma nazaj. Z okrivljenimi zenicami, ki so nepravilnih oblik, je to dejansko mogoče, na takšen način lahko riba vidi naprej ali nazaj samo z delnim premikanjem oči. Zaradi sferične leče je šarenica fiksna, saj je leča izbočena in ukleščena vanjo, zato se šarenica ne more širiti in krčiti, kar se odraža pri samem zaznavanju svetlobe. Pri ljudeh se šarenica širi ali krči ter s tem regulira pritok svetlobe v oko, pri čemer velja, da manj kot je svetlobe, bolj odprta je šarenica in večja je zenica, več kot je svetlobe, bolj zaprta je šarenica in manjša je zenica. Prav zato ljudje hitro zaznamo in se prilagodimo na spremembe svetlobe, saj šarenica na nek način regulira svetlost moči svetlobe. Pri ribah pa proces prilagajanja na svetlobo traja od petnajst do dvajset minut, saj šarenica ne more opravljati te funkcije. Sistem prilagajanja na moč svetlobe je pri ribah reguliran preko čutnih celic na mrežnici očesa, kar vzame veliko več časa, da se ribe prilagodijo na nenadne spremembe svetlobe. Ta pojav najbolje opazujemo v akvariju, ko se nenadoma prižge akvarijska luč, se ribe hitro izognejo svetlobi, skrijejo se v senco, kjer počakajo, da se jim oči prilagodijo. Poznamo pa nekaj izjem, kjer je ta prilagoditev malo hitrejša. Ribe iz družine Loricariidae, med katere spada v akvarijih zelo pogost rogatec, imajo šarenico oblikovano v obliki črke omega. Zgornji del šarenice se lahko širi ali krči ter tvori zanko. Kadar je moč svetlobe intenzivna, se zenica skrči, zgornji del šarenice pa prekrije skoraj celotno površino očesa, kar daje zenici obliko polmeseca in zmanjša pritok svetlobe do čutnih celic na mrežnici. Čutne celice na mrežnici sestavljajo posebne strukture, ki jih imenujemo paličice in čepki. To so fotoreceptorji, ki zaznavajo intenzivnost svetlobe ali barvo. Paličice so tiste, ki zaznavajo intenzivnost svetlobe ter omogočajo vid tudi v mraku, čepki pa so odgovorni za zaznavanje barv. Globokomorske ribe, ki živijo v popolni temi, imajo zato več paličastih čutnih celic, saj čepkov skoraj ne potrebujejo. Pri tropskih ribah, ki živijo na koralnih grebenih, pa je ravno obratno, saj se ribe med sabo spoznajo po barvnih vzorcih. Večina rib torej zelo dobro loči barve in vzorce, je pa njihov vid zaradi sferične leče nekoliko bolj popačen. Posebna anatomska značilnost, ki jo najdemo v večini živalskih oči, je plast celic, imenovana Tapeta lucidum, ki omogoča delno razpoznavanje barv tudi ponoči. Njen namen je zbiranje svetlobe v mraku, s prostim očesom pa jo lahko opazujemo, kadar ribam ponoči posvetimo v oči in se od njih odbija svetloba, podobno kot pri domači mački.
Gobec ali usta
Usta so prvi stik s hrano in prebavo, določajo, s katero hrano se živali hranijo. Glede na vrsto hrane, ki jo živali uživajo, ribe ločimo na mesojede, rastlinojede ter vsejede. Vsaka od naštetih skupin ima vrsti specifični ustni aparat, ki ji kar se da omogoča učinkovito nabiranje ali lovljenje hrane. Pri določenih vrstah usta služijo tudi za prenašanje ter varovanje zaroda. Za mesojede ribe so značilne močne čeljusti z ostrimi zobmi, oblika gobca pa lahko variira in je pogojena z tipom napada. Za some so značilna velika ter široka usta, ki omogočajo, da v enem napadu pogoltnejo celo žival, medtem ko so za piranje značilne kratke in močne čeljusti z ostrimi zobmi, ki omogočajo trganje mesa iz plena. Zelo zahteven ustni aparat najdemo pri ribi strelcu, ki s pomočjo curka vode lovi žuželke nad vodno gladino. Običajno so kompleksni ustni aparati bolj značilni za rastlinojede ribe, pri pikastih oklepničarjih usta omogočajo, da se riba pritrdi na trdno podlago ter iz nje strga alge in mikrobni film. Pri vsejedih ribah so ustni aparati sestavljeni tako, da so prilagojeni za trganje rastlin ter lovljenje majhnih živali, pri skalarkah opazimo ozke gobce z zelo majhnimi zobmi, taka usta so primerna predvsem za hranjenje z majhnimi živalmi, ki se zadržujejo v okolici vodnih rastlin.
Nosnice
Ribe kostnice po anatomiji nosne votline ločimo v dve skupini: ribe z notranjimi nosnicami, kjer je zračna pot ločena od prebavne, v to skupino spadajo pljučarice ter resoplavutarice, ki naj bi bile predniki dvoživk, so najstarejše ribe. Latimerija je živi fosil, ki je dolga leta veljala za izumrlo vrsto, dokler niso našli živih predstavnikov. Danes živeče pljučarice imajo dve dihalni vrečki, ki jim omogočata dihanje atmosferskega zraka v obdobju suše, takrat ko se riba zarije v blato. Pri ribah z zunanjimi nosnicami je dihalna pot povezana preko prebavil ter preko zračnega mehurja, kar omogoča regulacijo plina v zračnem mehurju pri ribah. V nosnicah so čutne celice, ki zaznavajo vonj. Ribe dokaj dobro vohajo, zato z lahkoto prepoznajo, kdaj je neka stvar užitna in kdaj ni. Vonj je bolj pomemben od okusa, kar ljudje s pridom izkoriščamo pri pripravi komercialnih ribjih hran.
Škržni poklopec
Škržni poklopec je zunanja značilnost kostnic, služi zaščiti škržnega loka, kjer so nameščene škrge, ki ribam omogočajo dihanje pod vodo. Narejeni so tako, da se zadaj široko odpirajo, kar omogoča, da se voda iz ust giblje nazaj mimo škrg ter kri oskrbuje s kisikom.
Plavuti
Plavuti so največja anatomska značilnost rib. Večina akvarijskih rib spada v razred žarkoplavutaric. Njihova značilnost je, da imajo pahljačasto razporejene plavuti, ki so zgrajene iz koščenih trnov ter mehkih plavutnic, med temi kostmi pa je tanka koža. Kosti v plavutih niso povezane s hrbtenico, ampak so samostojne in imajo svoj mišični sistem, kar ribam omogoča, da plavuti odpirajo ter zapirajo kot pahljačo. Ta lastnost igra zelo pomembno vlogo pri premikanju ribe, hkrati pa ima tudi funkcijo sporazumevanja. Živali, ki se razkazujejo pred drugimi ter s tem izražajo svojo dominantnost, nosijo plavuti široko razprte ter s tem kažejo svoje zdravje in vitalnost. Plavuti so lahko parne, kot na primer prsne in trebušne plavuti, ki služijo za krmiljenje ter manevriranje. Hrbtna, podrepna plavut ter tolščenka pa so neparne in dajejo ribi stabilnost. Repna plavut služi premikanju naprej. Običajno imajo ribe pet do šest plavuti, nekatere pa samo štiri. Pri nekaterih vrstah, kot recimo pri skalarki, so trebušne plavuti preobražene v tanke nitaste plavuti.
Tolščenka
Predrepna hrbtna plavut je nameščena med hrbtno in repno plavutjo, spada med neparne plavuti, je majhna in značilna samo za posamezne ribje družine. Pri nekaterih vrstah je popolnoma zakrnela, pri drugih pa je zaraščena s hrbtno plavutjo. Zelo izrazita je pri karacinidih, katere najbolj znani predstavnik je navadna neonka, lososih ter postrvih. Pri krapovcih, kot je na primer srebrna lisička ter navadna cebrica, je zakrnela. Pri ostrižnikih je zaraščena skupaj s hrbtno plavutjo, lep primer tega so skalarke in diskusi.
Rep in repna plavut
Repna plavut je pri mnogih vrstah največja ter najmočnejša plavut, z njo se riba premika naprej s pomočjo repnih ter prsnih mišic. Glede na to, koliko mišic je vključenih v premikanje repa ribe, ločimo na tiste, ki se premikajo z izrazito valovitimi gibi, na primer jegulje. Ribe, ki plavajo z delno valovitimi gibi, kot na primer potočna postrv, ter ribe, ki se premikajo samo z nihanjem repa, na primer skalarke.
Pobočnica
Posebnost rib je pobočnica, to je kožno čutilo, s katerim vodni vretenčarji zaznavajo smer in hitrost vodnega toka. Sestavljajo jo skupine čutnih celic, katerih izrastki so prekriti z zdrizasto kupolo, ki se ob najmanjšem premiku vode nagne in vzdraži čutnice. Zgradba pobočnice je narejena tako, da voda skozi povrhnjico teče v majhne kanale, ki jih imenujemo kanali pobočnice. Kanal je povezan s senzoričnim živcem, na katerem so čutne celice, ki zaznajo vibracijo vode. S tem edinstvenim organom ribe tudi slišijo. Zvok se v vodi širi trikrat hitreje kot po zraku, ribe pa ga zaznajo kot vibracijo, prav zato lahko trkanje po akvarijskem steklu ribam povzroča hud stres. Pri ribah je ta organ najbolj izrazit na bokih ribe, prav zato ga imenujemo pobočnica, kljub temu da je nekaj čutnih celic tudi na glavi.
Koža in luske
Koža je pri ribah pokrita s koščenimi luskami. Luske nastajajo v usnjici in se strehasto prekrivajo, vedno tečejo od glave proti repu. Prekriva jih vrhnjica, ki ima funkcijo zaščite, hkrati pa omogoča lažje drsenje skozi vodo.
Razmnoževanje: Širši kontekst
Vodja projekta John Long pojasnjuje, da to ni bilo le drstenje v vodi, ampak zabaven seks. Ena njegovih hipotez zagovarja mnenje, da se je čeljust razvila zaradi parjenja oz. "Čeljusti se morda niso razvile zaradi prehranjevanja, vendar zato, da olajšajo parjenje," je dejal Long. Znanstveniki so preučevali fosile zarodkov rib iz poznega Devonskega obdobja, ki so bile podobne sodobnim morskim psom. Te zarodki so sicer stari "le" 380 milijonov let. Nekaj let nazaj je Long s svojimi kolegi polnil naslovnice, ko je trdil, da je bila individualna riba, ki je pripadala rodu Materpiscis, prva mama na svetu. Nedavna genetska analiza ribjih fosilov kaže, da so isti geni, ki so odgovorni za izdelavo naših udov in medeničnih plavuti rib, prav tako močno prispevali k razvoju spolnih organov naših zelo oddaljenih prednikov. Ti geni prav tako nadzirajo razvoj ribjih čeljusti.
Raznolikost razmnoževalnih strategij
Ribe so ektotermni vretenčarji, ki so prilagojeni na življenje v vodnem okolju. So najštevilnejša skupina vretenčarjev. Različnih vrst rib je skoraj toliko kot vseh drugih vretenčarjev (dvoživk, plazilcev, ptičev, sesalcev) skupaj. Imajo parne plavuti ter gladko kožo z luskami. Njihovo telo je vretenasto, kar jim omogoča odlično premagovanje vodnega upora. Parne plavuti so prsne in trebušne, neparne pa repna, podrepna in hrbtna (za Salmide je značilna še četrta naparna plavut, to je tolščenka). Znanih je približno 20.000 vrst rib, čeprav nekateri znanstveniki menijo, da jih je še enkrat toliko. Sladkovodnih vrst je okrog 5000, 400 od teh pa jih živi v Evropi. Ribe naseljujejo vse vodne prostore, od morskih globin oceanov in podzemnih jam, kamor nikoli ne posije sonce, do toplih vrelcev, v katerih temperatura vode dosega do 45 stopinj. Tudi navpična geografska razširjenost rib je izjemna.
Glede na sestavo ogrodja rib ločimo dve glavni skupini: hrustančnice in kostnice. Poleg tega imajo kostnice škržni poklopec, zato posamezne škržne reže pri njih, za razliko od hrustančnic, niso vidne. Izločala so enostavne ledvice, krvni obtok je enojen. Ribe imajo dokaj dobro razvita čutila. Uho je le notranje, oko pa je prilagojeno na gledanje od blizu. Je akomodacijsko, mišice primikajo in odmikajo lečo od mrežnice. Večina rib izmenjava pline v škrgah na obeh straneh žrela. Škrge sestavljajo nitkaste strukture, t.i. imenovani filamenti. Vsak filament je zgrajen iz mreže kapilar z veliko površino, na kateri se lahko kisik in ogljikov dioksid izmenjujeta. Ribe vsesavajo s kisikom bogato vodo skozi usta in jo črpajo skozi škrge. Pri nekaterih vrstah teče kapilarna kri v nasprotni smeri kot pa voda. Škrge vodo izrivajo skozi odprtine ob žrelu. Nekatere ribe, kot recimo morski pes ali pa piškur, imajo na škrgah več odprtin. Kostnice imajo samo po eno odprtino na vsaki strani.
Razmnoževanju rib pravimo drst, gre za zunanjo oploditev. So ločenih spolov. Samice v vodo sprostijo jajca - ikre, ki jih samec kasneje osemeni. Iz oplojenih iker se razvijejo mladice. Ikre nekaterih rib, denimo jesetra, so cenjena delikatesa, imenovana kaviar. Ribe niso naravna skupina (klad), saj so se iz njih razvili vsi ostali četveronožci, in rang razreda (Classis Pisces), ki jim ga pripisujejo starejša taksonomska dela, v sodobni razvrstitvi ni veljaven. Danes živeče ribe delimo v dve glavni skupini: hrustančnice in kostnice, ki jih združujemo v skupino rib čeljustnic, poleg njih pa med ribe uvrščamo tudi piškurje, primitivne predstavnike vretenčarjev, ki sodijo med brezčeljustnice. Pomembni pripadniki hrustančnic so morski psi in skati.
Kako se ribe parijo?
Ribe so pomemben del prehrane ljudi po vsem svetu, v tradicionalno pomorskih državah (npr. Japonski) predstavlja ribje meso poglavitni vir beljakovin živalskega izvora. Človek se z ribištvom ukvarja že od pradavnine, danes pa poleg lova pridobivamo ribe tudi z načrtnim gojenjem. Letni ulov rib (izključujoč pridelek v ribogojnicah) ocenjujejo na 77,8 milijonov ton (podatek za leto 2006). Pretiran izlov užitnih vrst rib v zadnjem času predstavlja resno grožnjo svetovni produkciji in populaciji teh vrst na splošno, saj utegne ob nadaljevanju trenda povzročiti zlom ključnih populacij, poleg tega pa ribištvo in ribogojništvo negativno vplivata na okolje tudi z onesnaževanjem, uničevanjem habitatov. Rdeča lista IUCN (Mednarodno združenje za ohranitev narave) iz leta 2006 navaja 1.173 ribjih vrst, katerih obstoj je ogrožen. Med njimi je najti polenovko, Cyprinodon diabolis, koelakante in velikega belega morskega psa. Ker ribe živijo pod vodo, jih je teže raziskovati kot pa kopenske živali in rastline, tako da so podatki o ribjih populacijah pogosto pomanjkljivi. V nekaterih primerih se lahko pri človeku razvije alergija na ribje meso, zato ga ti ljudje ne morejo uživati, prav tako se ribjega mesa izogibajo ljudje s posebnimi prehranskimi navadami (npr. vegetarijanci). Krščanska cerkev rib ne šteje za meso, zaradi česar se ob petkih in zapovedanih postih, ko se mesa ne sme jesti, lahko jedo ribe.