Nosečnost je naravni proces, ki se po spočetju odvija samostojno. Medtem ko otrok raste, se spreminja tudi telo nosečnice, hormoni pa lahko povzročajo različna čustvena stanja. V takšni situaciji se nosečnica lahko počuti nemočno, kar v kombinaciji s strahom prebuja obupno potrebo po ponovnem nadzoru nad lastnim telesom in življenjem. V takšnih trenutkih se splav pogosto zdi kot edino orodje, s katerim lahko doseže ta cilj - kot nekakšen "gumb Undo", ki vrne vse v prejšnje stanje.
Tehnično gledano, postopek umetne prekinitve nosečnosti (splava) poznamo in razumemo. Vendar pa je ključno vprašanje, koliko se ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti, še posebej, če je ta odločitev sprejeta brez vednosti partnerja. Ozadje vsakega splava je namreč drugačno, prav tako pa se razlikujejo družinsko ozadje ter odnos ženske do nosečnosti in materinstva. Posledično so tudi psihološke posledice splava lahko zelo različne.
Psihološke posledice in čustvena bolečina
Raziskave kažejo, da približno 60 odstotkov deklet po splavu doživlja močne občutke krivde, bodisi do sebe ali do drugih, najpogosteje do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino, pogosto pa tudi protislovna čustva: obžalovanje in obenem olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Pogosto se ženske čustveno opirajo na razumsko utemeljevanje - prepričujejo se, da niso mogle storiti drugače. V takšnih primerih lahko zanikajo svojo vlogo v nosečnosti in postanejo pasivne, saj hrepenijo po opori v partnerju ali starših. Vendar pa se ti pogosto čustveno umaknejo, kot da se ni nič zgodilo. Ženska tako ostane sama s težko čustveno vsebino, ki jo je naporno predelovati, a je hkrati tudi težko potlačiti v podzavest in pozabiti.
Ta čustva se sčasoma sicer pogosto preoblikujejo. Občutka krivde in izgube lahko otopita in ju zamenjajo druga čustva, ki na prvi pogled niso več povezana s splavom. Najpogosteje gre za različna negativna čutenja do same sebe, zlasti do svojega telesa. Načet je občutek lastne vrednosti. Tudi kasneje, po več letih, se lahko pojavi čustvena zamrznjenost, zanikanje in hlad.
Zgodovinski in družbeni kontekst splava
Umetna prekinitev nosečnosti je postopek, ki je bil poznan že v antičnem svetu, na primer pri starih Egipčanih in Rimljanih. Kljub temu pa še vedno ostaja tema, ki deli sodobno družbo. Splav je dovoljen v številnih državah zahodnega sveta, medtem ko je v mnogih kulturah deležen močnega obsojanja. V Sloveniji se število splavov že vrsto let zmanjšuje, kar je verjetno posledica dobrega osveščanja javnosti o sodobnih metodah zaščite.
Zakonodaja in postopki v Sloveniji
V Sloveniji je splav legaliziran od januarja leta 1951 z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo ploda. Dostopen je vsem ženskam v zakonsko določenih okvirjih, kar pomeni, da ni potrebe po izpostavljanju tveganjem zaradi nestrokovnih posegov.
Obstajata dve glavni metodi umetne prekinitve nosečnosti:
Splav s pomočjo zdravil (medikamentni splav): Ta metoda se uporablja predvsem do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, čeprav se lahko v primeru zgodnje nosečnosti (do 9. tedna) izvede tudi doma. Vključuje zaužitje tablet mifepristona in mizoprostola, ki sprožijo krče maternice in krvavitve. Postopek običajno zahteva krajše opazovanje v bolnišnici. Stranski učinki so redki, lahko vključujejo slabost, bruhanje ali drisko. Krvavitve so običajno podobne menstruaciji.
Starostne spremembe sklepov
Kirurški splav (vakuumska aspiracija ali kiretaža): Ta poseg opravi ginekologinja v bolnišnici. Vključuje razširitev materničnega vratu in posesanje vsebine maternice z aspiratorjem. V nekaterih primerih se uporablja tudi kiretaža. Poseg poteka v kratkotrajni splošni anesteziji, je hiter in varen, vendar kot pri vsakem kirurškem posegu obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice ali okužbe. Po posegu je krvavitev običajno šibkejša od menstruacije.
Oba načina sta varna in učinkovita, z malo stranskimi učinki, zapleti pa so redki. Noben način ni bistveno boljši od drugega, razlikujeta se predvsem v postopku izvedbe. Splav ne vpliva na plodnost v prihodnosti ali na splošno zdravje, prav tako ne poveča tveganja za raka dojke ali povzroča depresije.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti je za osebe z obveznim zdravstvenim zavarovanjem brezplačen. Za tujce brez prebivališča v Sloveniji ali osebe brez urejenega zavarovanja pa je storitev samoplačniška, pri čemer se stroški lahko razlikujejo glede na trajanje nosečnosti, način prekinitve in druge dejavnike.
Odločitev o splavu: Zakaj in kako?
Če ženska ugotovi, da je noseča in je nosečnost neželena, se najprej naroči na pregled pri izbrani ginekologinji ali v najbližjo ginekološko ambulanto. Ginekologinja potrdi nosečnost, izda napotnico za umetno prekinitev nosečnosti ter določi krvno skupino in po potrebi dodatne teste. Svetuje tudi glede poteka postopka.
Za nosečnost do dopolnjenega 10. tedna se postopek opravi na željo nosečnice. Za nosečnosti, ki trajajo dlje od 10 tednov, je potreben obisk Komisije za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje.
Vpliv partnerja in intimni odnosi
Partner v odnosu igra pomembno vlogo pri načrtovanju prihodnosti in družine. Pri načrtovanju družine morata oba partnerja enakopravno sodelovati. V primeru nenačrtovane nosečnosti, ki je pogosto posledica neučinkovitosti ali pomanjkanja zaščite, pa se odgovornost pogosto prevali na žensko.
Čeprav ženske pri ginekologu ne sprašujejo o tem, s kom in na kakšen način so se odločale o svojem postopku, je ključno, da se oba partnerja pogovorita in skupaj dogovorita o nadaljnji poti. Če se njuni želji razhajata in nista pripravljena popustiti, prevlada odločitev ženske, saj je ona nosilka nosečnosti in se samostojno odloča o svojem telesu. Nihče ne more doseči, da plod splavi ali obdrži, če ona tega ne želi.
Kljub temu pa je pomembno poudariti, da se v primeru nenačrtovane nosečnosti ali splava nekatere ženske počutijo osamljene ali zapuščene, še posebej, če se partner čustveno umakne in vso odgovornost prepusti njej. Mnoge tudi obžalujejo, da kljub vsem informacijam niso resnično razumele, v kaj se podajajo in kaj bodo s tem dejanjem storile sebi in otroku.
Postabortivni stres in dolgoročne posledice
Postabortivni stres je sestavljen iz telesnih, psiholoških in duhovnih posledic splava, saj gre za nerešen proces žalovanja za umrlim otrokom. Starši, s katerimi so se srečali terapevti, so največkrat omenjali depresijo, anksioznost, panične napade, nizko samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilne misli, motnje prehranjevanja, težave z medsebojnimi odnosi, krivdo in sram, razhod s partnerjem ter čustveno otopelost.
V partnerski zvezi lahko po splavu nastopijo težave v spolnosti ali v samem odnosu. Pojavlja se tudi samokaznovalno in samodestruktivno vedenje, kot so varanje, menjavanje partnerjev in tvegana spolnost. Pogosteje se začne kaznovanje telesa s stradanjem ali prenajedanjem, kar lahko napreduje v motnjo hranjenja; zloraba alkohola ali drog; pretirano ukvarjanje s športom, celo samomor ali poskus samomora. Še kasneje, po več letih, se lahko pojavi čustvena zamrznjenost, zanikanje in hlad. Ženska lahko izgubi značilno žensko mehkobo in toplino. Ali pa jo še po letih pretresata silno obžalovanje in krivda, ki ju sama ne zmore predelati in ovrednotiti.
Vloga staršev in podpora mladostnicam
Močna opora in varnost sta za mlado dekle ključna, še posebej s strani staršev, ki ji lahko pomagajo pri odločitvi za odgovorno spolnost, pri žalovanju ter pri sposobnosti oprostiti sami sebi. V ZDA je bila leta 2011 opravljena obsežna raziskava med mladoletnimi mamicami, ki je pokazala, da je bilo dekletom najtežje novico o nosečnosti sporočiti svoji mami. Vendar pa je kar 80 odstotkov deklet napačno predvidelo materino reakcijo; mame so bile v resnici veliko bolj sočutne, razumevajoče in odprte za novo življenje, kot so dekleta pričakovala.
Splav kot človekova pravica in osnovna zdravstvena oskrba
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) poudarja, da je dostop do varnega in zakonitega splava osnovna zdravstvena oskrba, ki jo potrebujejo milijoni žensk, deklet in drugih oseb, ki lahko zanosijo. Ocenjuje se, da se vsako četrto nosečnost v svetu konča s splavom.
Prepovedi in omejitve glede splava ne prispevajo k zmanjšanju števila splavov, temveč ljudi le prisilijo k nevarnim metodam. Nevarni splavi, ki jih izvajajo osebe brez potrebnega znanja ali v neprimernih pogojih, so tretji najpogostejši vzrok smrti mater po vsem svetu in povzročijo tudi dodatnih pet milijonov invalidnosti letno.
Dostop do varnega splava je temeljna človekova pravica. Kršitev te pravice lahko privede do diskriminacije, nadlegovanja in neprimerne ali zavrnjene zdravstvene oskrbe. Kriminalizacija splava lahko povzroči, da izvajalci zdravstvenega varstva ne nudijo najboljše možne oskrbe svojim pacientom_kam zaradi strahu pred kazensko odgovornostjo ali osebnih prepričanj.
Varna kontracepcija in odgovorna spolnost
Pomembno je zavedanje, da umetna prekinitev nosečnosti ni metoda kontracepcije, temveč izhod v sili. Zagotavljanje dostopa do spolne vzgoje, učinkovite kontracepcije ter varnega in zakonitega splava so ključni za zmanjšanje števila neželenih nosečnosti in nevarnih splavov. V državah, kjer je dostop do kontracepcije omejen, je število splavov višje.
V Sloveniji je na voljo tudi t. i. jutranja tabletka (postkoitalna kontracepcija), ki je namenjena izjemnim priložnostim po nezaščitenem spolnem odnosu ali zatajitvi zaščite. Pomembno je, da se uporablja le občasno in ne kot redna metoda kontracepcije.
Odločitev in njena teža
Vsaka ženska, ki se odloča za splav, bi morala imeti na voljo varen in sočuten odnos ter terapevtski pogovor o vseh vidikih in posledicah splava in poroda. Tako bi lahko začutila sebe in otroka, se umirila in sprejela odločitev brez pritiska strahu in nesprejetosti. Umetni splav je čustveno kompleksen in težek dogodek, ki zahteva proces žalovanja in odpuščanja. Izkušen terapevt lahko ženski, ki se bori s krivdo in obžalovanjem, pomaga zaključi nedokončani proces žalovanja in ponovno obuditi občutek lastne vrednosti.