Izraščanje prvih zobkov je pomemben mejnik v razvoju vsakega dojenčka, ki pa ga pogosto spremljajo nelagodni pojavi. To obdobje je lahko naporno tako za malčka kot za njegove starše, saj se le redki dojenčki izognejo težavam. Medtem ko nekateri prestanejo ta proces z minimalnimi znaki, drugi izkusijo izrazitejše simptome, ki zahtevajo pozornost in ustrezno obravnavo. Pomembno je razumeti, da niso vsi pojavi, ki jih starši pripisujejo izraščanju zob, nujno povezani s tem procesom. Včasih se za temi simptomi skrivajo drugi, resnejši vzroki, ki jih je treba ustrezno diagnosticirati in zdraviti.
Razvoj mlečnega zobovja: Od prvih zobkov do končnega niza
Dojenčkovo mlečno zobovje postopoma dopolnjuje svoj nabor, dokler ne doseže končnih dvajsetih mlečnih zob. Ta razvojni proces se običajno začne okoli šestega meseca starosti. Zadnji v vrsti izraščajo drugi kočniki, znani kot "petice", ki običajno dopolnijo celoten komplet do približno drugega leta in pol starosti. Vendar je ključnega pomena zavedanje, da so ti časovni okviri le okvirni. Vsak otrok ima svoj edinstven ritem razvoja, in odstopanja za več mesecev, včasih celo do enega leta, so povsem običajna in ne predstavljajo razloga za skrb.
Vsak dojenček doživlja izraščanje prvih zobkov na svojstven način. Čeprav je redko, se lahko dojenček rodi že z izraslimi zobki, vendar je veliko bolj pogosto, da mlečni zobki začnejo izraščati šele nekaj mesecev po rojstvu. Pri nekaterih se ta proces zavleče celo do prvega leta starosti. Zato je pomembno, da starši ne primerjajo svojega otroka z drugimi in se zavedajo individualnosti vsakega razvoja.
Razločevanje med simptomi izraščanja zob in drugimi težavami
Kot je bilo že omenjeno, niso vsi simptomi, ki se pojavijo pri dojenčku, nujno povezani z izraščanjem zob. Obstajajo drugi vzroki, ki lahko povzročijo podobne znake nelagodja. Med te sodijo zaprtje, driska, kašelj, bruhanje, izpuščaji po telesu in visoka vročina. V takih primerih je ključnega pomena, da se težava poišče drugje in ne zgolj pri izraščanju zob. Če je dojenček neprestano razdražljiv in neutolažljiv, se starši lahko počutijo nemočne, vendar obstaja veliko načinov, kako mu olajšati to neprijetno obdobje.
Strategije za lajšanje bolečin ob izraščanju zob
Za ublažitev simptomov, povezanih z izraščanjem mlečnih zob, se najpogosteje uporabljajo pripomočki za hlajenje dlesni. Ti nudijo lokalno olajšanje in pomagajo zmanjšati bolečino ter nelagodje.
- Ohlajeno sadje za dojenčke, ki že uživajo trdo hrano: Če vaš dojenček že uvaja gosto hrano, mu lahko ponudite koščke ohlajenega sadja, kot sta banana ali jagoda. Sadje lahko tudi zmiksate, da bo lažje za sesanje ali žvečenje. Med hranjenjem je nujno ves čas paziti na dojenčka, da se mu hrana ne bi zaletela. Ohlajeno sadje deluje kot naraven obkladek, ki hladi in pomirja razdražene dlesni.
- Hlajena žlica: Včasih se najbolj preproste rešitve izkažejo za najbolj učinkovite. Navadno kovinsko žlico lahko za nekaj časa postavite v hladilnik. Ohlajena žlica nudi prijetno hlajenje in pritisk na dlesni, kar lahko prinese hitro olajšanje.
- Grizala in obročki za žvečenje: Sama dejanja grizenja in utrjevanja dlesni s pomočjo posebnih igrač za žvečenje lahko malčku prinese veliko olajšanje. Te igrače ne samo da pomagajo zmanjšati bolečino, ampak tudi odvrnejo dojenčkovo pozornost od nelagodja. Danes je na voljo široka paleta različnih igrač in "grizal", med katerimi so še posebej učinkoviti posebni obročki za grizenje, ki jih je mogoče ohladiti.
- Nežnost in pozornost: Seveda noben pripomoček ne more nadomestiti iskrene pozornosti in ljubezni staršev. Dojenčka zasujte s poljubčki in ga pocrkljajte še pogosteje kot običajno. Čustvena bližina in občutek varnosti lahko bistveno pripomoreta k boljšemu počutju otroka.
Če se dojenček kljub vsem uporabljenim metodam še vedno spopada z močnimi bolečinami, je nujno, da se starši posvetujejo z zdravnikom ali pediatrom.
Ustna higiena mlečnih zob: Ključ do zdravega nasmeha
Izredno pomembno je, da že od samega začetka skrbno poskrbite za primerno nego dojenčkovih mlečnih zob. Sprva ne potrebujete posebnih pripomočkov - zadostuje že čista gaza, s katero nežno obrišete dlesni. V prodajalnah pa so na voljo tudi posebne rokavičke za umivanje zobkov, ki omogočajo nežno masažo dlesni.
Dojenčku lahko kupite tudi nežno, mehko zobno ščetko, ki je posebej zasnovana za njihove občutljive ustne votline. Te ščetke običajno nimajo ostrih ščetin in so mehkejše, vendar ne gre pričakovati, da si bo dojenček sam umil zobke. Zvečer, pred spanjem, je naloga staršev, da otroku vedno umijejo zobe. Ščetka je še posebej koristna v obdobju, ko otrok opazuje vas pri umivanju zob, kar spodbuja njegov interes za higieno.
Ko izrastejo prvi kočniki, je nujno začeti uporabljati pravo zobno ščetko. Kočniki imajo namreč jamice, ki jih z gazo ne boste mogli učinkovito očistiti. Še nekaj časa boste morali otroku zobe ščetkati sami, da zagotovite temeljito čistočo, vendar ga kljub temu spodbujajte, naj poskusi tudi sam. S tem krepite njegovo samostojnost in odgovornost do ustne higiene.
Vpliv navad in prehrane na razvoj zob
Sesanje palca ali uporaba dude, če trajata predolgo, lahko povzročita nepravilno razporeditev zob in druge težave z ustnim zdravjem. Zato je priporočljivo, da starši spremljajo te navade in po potrebi ukrepajo.
Tudi pri dojenčkih ima prehrana pomemben vpliv na zdravje zobkov. Ključnega pomena je, da živila in pijače, ki jih otrok uživa, ne vsebujejo sladkorja. Sladkor namreč lahko bistveno prispeva k razvoju kariesa že pri mlečnih zobeh. Posebno pozornost je treba nameniti kašicam, mlečnim nadomestkom in sokovom, ki pogosto vsebujejo dodane sladkorje. Najboljša izbira za potešitev žeje je nesladkana voda ali nesladkan otroški čaj.
Izpadanje mlečnih zob: Naraven proces priprave na stalne zobe
Vsi mlečni zobje sčasoma izpadejo, da bi naredili prostor za stalne zobe. Izpadanje poteka postopoma, v enakem vrstnem redu, kot so zobje izraščali. Na mestu izpadlih mlečnih zob začnejo izraščati stalni zobje. Zato je izjemno pomembno, da so mlečni zobje do takrat čim bolj zdravi, saj s svojim stanjem neposredno vplivajo na pravilen razvoj čeljusti in trajnih zob. Mlečnih zob naj otrok nikakor ne izpuli sam, temveč naj izpadejo spontano, ko pride njihov čas.
Afte pri dojenčkih: Neprijetne razjede v ustih
Zadnje čase je na spletnih forumih vse več zaskrbljenih staršev, ki se soočajo z aftami pri svojih otrocih. Afte predstavljajo neprijetne razjede v ustih, ki pri malih otrocih lahko povzročijo velik stres. Zaradi bolečine in pekočega občutka v ustih otrok ne more normalno jesti ali piti. Najpogosteje prodajani izdelki za zdravljenje aft žal vsebujejo le hialuronsko kislino v obliki natrijevega hialuronata, ki afto le zaščiti in tako le posredno pospeši celjenje.
Afte so lahko različnih barv - bele, rdeče, rumene ali sivkaste - in običajno okrogle ali ovalne oblike. Čeprav so neprijetne, so običajno neškodljive in se pozdravijo same v enem do dveh tednih. Vendar pa so lahko zelo boleče za dojenčke in otroke, pogosto pa se pojavljajo v stresnih obdobjih ali pri nekaterih otroških boleznih.
Pomembno je, da razsejanih razjed na ustni sluznici ne zamenjamo s herpesom, ki se kaže kot majhni mehurčki, ki se razvijejo na ustnicah ali okoli ust. Herpes se pogosto začne z mravljinčenjem, srbenjem ali pekočim občutkom okoli ust, ne pa tudi na ustni sluznici.
Nastanek aft pri otrocih se pogosto povezuje z zmanjšano odpornostjo, saj se njihov imunski sistem še razvija. Drugi dejavniki, ki lahko spodbujajo nastanek aft, vključujejo manjše ugrize ali poškodbe ustne sluznice, saj majhni otroci pogosto dajejo različne predmete v usta. Pri aftah je treba biti pozoren tudi na genske dejavnike, kar pomeni, da je možno tudi družinsko pojavljanje aft.
Običajni izdelki na osnovi natrijevega hialuronata na afte delujejo le posredno, tako da razjedo prekrijejo in zaščitijo pred zunanjimi dražljaji, s čimer zmanjšajo bolečino. Naprednejše formulacije temeljijo na emulziji mukoadhezivnih polimerov, obogatenih z edinstvenimi aktivnimi sestavinami. Patentirani kratkoverižni fragmenti DNA/RNA imajo edinstveno lastnost, da lahko v kratkem času okrepijo lastne biološke mehanizme regeneracije tkiva. Hialuronska kislina v novejših izdelkih, kot je Curasept AFTERAPID+, se razlikuje od običajno uporabljene oblike - natrijevega hialuronata. Zaradi nehidrolizirane oblike se hialuronska kislina BIOMOIST® veliko bolje vpije. Alantoin ima vlažilni in keratolitični učinek, kar pomeni, da pospešuje luščenje vrhnje plasti odmrlih celic in povečuje navlaženost zunajceličnega matriksa.
Za manjše otroke, starejše od enega leta, se priporoča Afterapid v obliki gela, ki ga nanašajo starši. Ustno vodo Afterapid lahko uporabljajo večji otroci, vendar šele takrat, ko znajo izpljuniti tekočino.
Težave z dlesni in umetni zobje: Osebna izkušnja
Nekatere izkušnje iz prakse poudarjajo kompleksnost težav z dlesni, še posebej v povezavi z umetnimi zobmi. Primer osebe, ki je imela v starosti 15 let granulom in ji je bil pred 8 leti namesto mostička vstavljen "štift" (kovinski zatiček), priča o dolgoročnih posledicah. Dlesen na mestu umetnega zoba je postala bolj občutljiva kot drugje, kar je vodilo do ponovne zamenjave zoba. Pojav modre pike na dlesni nad umetnim zobom, ki je nastala pred nekaj leti in jo je zobozdravnik označil kot nenevarno, je bil kasneje dopolnjen z belo piko, ki je postala boleča na dotik.
Za natančen odgovor bi bilo v takšnih primerih nujno videti stanje v ustih in opraviti rentgenski posnetek zoba. Mrtvi zobje so namreč pogosto bolj občutljivi kot živi. Občutljivost dlesni okoli prevleke ali više nad njo je pomemben diagnostični podatek. Modra pika nad zobom, oskrbljenim z zatičkom, se pogosto pojavi, kadar zatiček ni iz zlata, temveč iz zlitine, ki vsebuje srebro. Srebro lahko "tetovira" (obarva) dlesen nad zobom. Bela pika, ki se je pojavila, je lahko le ranica, ki se bo zacelila v nekaj dneh. Če pa izgleda bolj kot mozoljček in občasno iz nje priteče tekočina, to pomeni, da je vnetje na takem zobu še vedno prisotno.
Soor pri dojenčkih: Glivična okužba v ustih
Kljub najbolj natančni rutini ustne nege, v naših ustih živi na milijone naravno prisotnih organizmov. Zdrav imunski sistem te organizme običajno drži pod nadzorom. Dojenčki so zaradi razvijajočega se imunskega sistema še posebej dovzetni za prekomerno rast glivic, kar lahko vodi do okužbe, znane kot soor. Ta okužba se lahko med dojenjem celo prenaša med dojenčkom in materjo.
Obstaja več simptomov, ki lahko opozorijo na morebiten izbruh soorja pri dojenčku. Čeprav je ta okužba pri dojenčkih pogosta, je vseeno neprijetna. Če dobro skrbite za otrokova usta in upoštevate vsa zdravniška priporočila, se morda sprašujete, kaj povzroča soor pri dojenčkih. Toplo okolje je ugodno za razvoj soorja, ki posledično zlahka prehaja med otrokovimi usti in materinimi prsmi. Nekatera zdravstvena stanja lahko povečujejo tveganje za razvoj soorja, prav tako pa tudi pogosta uporaba dude.
Simptomi soorja pri dojenčku lahko vključujejo bolečino med dojenjem ali kremast bel izpuščaj v dojenčkovih ustih. Vemo, da si starši želijo čimprejšnje rešitve te težave. Zdravljenje soorja v ustih pri dojenčkih ni zapleteno; najpomembneje je, da se soor zdravi tako pri dojenčku kot pri materi, če je slednja doječa. Priporoča se obisk zdravnika, da se pogovorite o najprimernejšem načinu zdravljenja.
Ustni soor lahko sam od sebe izgine v nekaj dneh, in vaš dojenček morda sploh ne potrebuje zdravljenja. Za zdravljenje soorja se najpogosteje uporabljajo zdravila proti glivicam. Zdravnik lahko vašemu dojenčku predpiše peroralne kapljice nistatin, medtem ko bo krema ali peroralna različica zdravila primerna za dojke matere. Namesto uporabe rokavice za čiščenje, uporabite čisto krpo in vodo. Po vsakem dojenju očistite in osušite dojke z vato ali čisto krpo. Z zdravnikom se posvetujte o balzamih in mazilih, ki so varna za uporabo med dojenjem.
5 Higiena ustne votline
Spremembe v prehrani so lahko tudi koristne. Razmislite o jogurtu, ki vsebuje acidofil, probiotik, ki lahko ščiti pred soorom. Vemo, da se morate novorojenčku v marsičemu prilagoditi, zato ni zabavno ugotoviti, da imate vi in vaš otrok soor. Čeprav je ustni soor pogosta okužba pri dojenčkih, zlasti tistih, ki se dojijo, si starši želijo čimprejšnjega olajšanja in zdravljenja.
Bel jezik pri dojenčkih: Soor ali ostanek mleka?
Če ima vaš otrok bel jezik, se morda sprašujete, ali je kaj narobe. Morda je to soor, običajna glivična okužba, ki se kaže kot bel sloj na otrokovem jeziku, ali pa preprosto ostanek mleka po nedavnem hranjenju. Bel jezik je posledica ostankov, odmrlih celic ali gliv, ki se nabirajo med izboklinami (imenovanimi papile) na površini jezika. Pri odraslih so vzroki za bel jezik dehidracija, slaba ustna higiena, kajenje ali prekomerno uživanje alkohola.
Bele lise na jeziku in drugje v ustih, ki jih ni mogoče zdrgniti, lahko kažejo na soor v kateri koli starosti. Na splošno pa je najpogostejši krivec, če ima vaš dojenček bel jezik, ostanek mleka. Bela plast, ki je ni mogoče zlahka odstraniti s krpo, je lahko soor. Gre za okužbo, ki jo povzroča prekomerna rast glivice Candida in se lahko pojavi kot mlečno bele lise v otrokovih ustih.
Soor pri dojenčkih lahko povzroči razdražljivost, nelagodje in odpor do sesanja ali hranjenja. Večina dojenčkov občuti blage do zmerne simptome. Na srečo je z navodili pediatra soor zlahka ozdravljiv. Zdravnik vam bo morda predpisal zdravilo s protiglivičnim učinkom, ki ga nanesete neposredno na bele lise. Svetoval vam bo tudi, kako pogosto nanašate zdravilo, kar je lahko do štirikrat na dan en teden.
Ne glede na to, ali je vaš dojenček dojen ali hranjen s formulo, boste po dolgem hranjenju verjetno opazili mlečno belo lesketanje na njegovem jeziku. Mlečno mleko je po navadi svetlejšega videza, medtem ko je materino mleko manj opazno. Ne glede na to, kako hranite svojega dojenčka, obrišite dojenčkova usta s čisto, vlažno krpo ali gazo takoj po vsakem hranjenju, da se začne privajati na skrbno vsakodnevno ustno nego. Eden najboljših korakov, ki jih lahko naredite za preprečevanje soorja, je skrbno čiščenje otrokovih ust, dojk in opreme za hranjenje, kot so stekleničke in prsne črpalke. Skrb za otrokovo ustno zdravje med soorom je preprosta. Poleg uporabe zdravila, kot je predpisano, omejite čas dojenja in uporabe dude, da zmanjšate draženje.
Bele pikice na dlesnih: Zob ali nekaj drugega?
Nekateri starši se srečujejo z vprašanjem, ali so bele pikice na dlesnih dojenčka znak izraščanja zob ali morda kaj drugega. V primeru štirimesečnega dojenčka, ki se intenzivno slini in daje prstke v usta, se lahko pojavi bela pikica na zgornjih dlesnih, velika približno kot bucikina glavica. Vprašanje, ali je to zobek, je povsem upravičeno.
V nekaterih primerih je lahko taka bela pikica znak soorja, glivične okužbe, ki pa običajno ni trda in se ne pojavi kot ena sama pika. Soor običajno povzroča razširjene bele obloge v ustih. Če pa je pika trda in se nahaja na dlesni, je možnost, da gre za zobek, večja. Nekateri dojenčki imajo namreč hitrejši razvoj zobovja.
Če je prisotna le ena bela pika in drugje v ustih ni znakov okužbe (na jezičku, nebu ali ob straneh), je večja verjetnost, da gre za zobek. V primeru intenzivnega slinjenja in pritiskanja rokice v usta, kar je znak nelagodja, je lahko uporaba Calgela, ki je na voljo v lekarni, učinkovita za lajšanje bolečin. Pomembno je, da se starši, če so v dvomih, vedno posvetujejo z zdravnikom ali pediatrom.
Juvenilni dermatomiozitis (JDM): Redka avtoimunska bolezen
Poleg težav z zobmi in ustno votlino, je pomembno omeniti tudi redke, a resne bolezni, ki lahko prizadenejo dojenčke in otroke. Juvenilni dermatomiozitis (JDM) je redka avtoimunska bolezen, ki prizadene predvsem mišice in kožo. Govorimo o juvenilni obliki, kadar se bolezen pojavi pred 16. letom starosti.
JDM spada v skupino avtoimunskih bolezni, kjer imunski sistem, ki bi se moral boriti proti povzročiteljem okužb, neustrezno reagira in povzroči prekomerno reakcijo v zdravih tkivih. Aktivacija imunskega sistema povzroči vnetje, ki vodi do otekanja tkiva in lahko poškoduje tkivo. Pri JDM pride do vnetja v drobnih žilah v koži (dermatitis) in mišicah (miozitis).
Simptomi se lahko razlikujejo, vendar so pogosti znaki oslabelost ali bolečina v mišicah, predvsem v mišicah medeničnega in ramenskega obroča. Večina bolnikov ima tudi značilen izpuščaj na obrazu, vekah, nad členki, koleni in komolci. Izpuščaj se ne pojavi vedno hkrati z oslabelostjo mišic; lahko se pojavi prej ali kasneje. V redkih primerih so lahko prizadete tudi drobne žile v drugih organih. Dermatomiozitis se lahko pojavi pri otrocih, najstnikih in odraslih, vendar se oblika bolezni pri otrocih razlikuje od oblike pri odraslih. Pri približno 30 % odraslih bolnikov z dermatomiozitisom obstaja povezava z rakom, medtem ko te povezave pri otrocih ni.
JDM je pri otrocih redka bolezen, z incidenco ocenjeno na približno 4 na 1.000.000 otrok. Deklice zbolijo pogosteje kot dečki, bolezen pa se lahko pojavi v katerem koli starostnem obdobju, najpogosteje med 4. in 10. letom starosti.
Natančen vzrok za dermatomiozitis še ni znan. Potekajo številne mednarodne raziskave, ki skušajo razvozlati vzroke za JDM. Verjetno gre za posledico delovanja več dejavnikov, med katerimi so lahko poleg osebne genetske nagnjenosti tudi dejavniki okolja, kot so UV žarki in okužbe. Raziskave kažejo, da lahko nekateri mikroorganizmi (virusi in bakterije) sprožijo nepravilen odziv imunskega sistema. Nekateri družinski člani otrok z JDM imajo druge avtoimunske bolezni, kot sta sladkorna bolezen ali artritis. Sorojenci otrok z JDM nimajo večjega tveganja za razvoj te bolezni. Trenutno ne poznamo načina za preprečevanje pojava JDM.
Vsak bolnik z JDM ima drugačne težave. Pogosto so prizadete mišice trupa, trebuha, hrbta in vratu. Otroci lahko začnejo odklanjati hojo na daljše razdalje in športne aktivnosti, mlajši otroci pa se nočejo več samostojno premikati in želijo biti nošeni. Z napredovanjem JDM otroci vedno težje zmorejo hojo po stopnicah in vstajanje. Pri nekaterih otrocih vnete mišice otrdijo in se skrajšajo (kontrakture), kar lahko omeji njihovo gibljivost.
Pri JDM so lahko vneti veliki in mali sklepi, kar se kaže z oteklino, bolečino in omejeno gibljivostjo. Vnetje se ob zdravljenju hitro zmanjša in redko povzroči trajno poškodbo sklepov. Izpuščaj se lahko pojavi na obrazu z blago oteklino okrog oči (periorbitalni edem), vijoličastim obarvanjem vek (heliotropni izpuščaj). Rdečina se lahko pojavi na licih (metuljast izpuščaj) ali na drugih delih telesa, kjer se lahko koža zadebeli (Gottronove papule). Izpuščaj se lahko pojavi pred ali po bolečih ali oslabelih mišicah.
Spremembe v drobnih žilah se lahko kažejo kot rdeče pikice ob nohtih in na vekah. Izpuščaj se običajno poslabša po izpostavljenosti soncu (fotosenzitivnost). Včasih se pojavijo tudi razjede. Pri dolgotrajni bolezni lahko pride do odlaganja kalcija v podkožju in nastanka trdih podkožnih vozličkov (kalcinacije), ki se lahko odprejo navzven in iz njih izteče belkasta tekočina. Kalcinacije se težko zdravijo.
Nekateri otroci imajo prebavne težave, kot so bolečina v trebuhu ali zaprtje. Zaradi prizadetosti dihalnih mišic se lahko pojavijo težave z dihanjem. Oslabljene mišice lahko povzročijo spremembo glasu ali težave pri požiranju. V najtežjih primerih so prizadete praktično vse skeletne mišice, zaradi česar je oteženo dihanje, požiranje in govorjenje. Zato so sprememba glasu, težave pri hranjenju, požiranju ali govorjenju pomembni znaki težkega poteka bolezni.
Bolezen ima pri različnih otrocih različno težak potek. Nekateri imajo prizadeto samo kožo brez težav z mišicami ali le blago zmanjšano mišično moč, drugi pa imajo prizadete različne organske sisteme: kožo, mišice, sklepe, pljuča in prebavila.
Zdravljenje JDM in vloga staršev
Zdravljenje JDM je prilagojeno vsakemu otroku posebej. Cilj zdravljenja je nadzor nad boleznijo, kar pomeni doseganje remisije, torej odsotnosti znakov bolezni. Za uspešno zdravljenje sta pomembni fizioterapija in psihološka podpora.
Kortikosteroidi so odlična zdravila, ki hitro zmanjšajo vnetje. Včasih jih dajemo intravensko, kar omogoča hitrejši vstop v telo in lahko reši življenje. Dolgotrajna uporaba visokih odmerkov je povezana z neželenimi učinki, kot so zaviranje rasti, povečano tveganje za okužbe, visok krvni tlak in osteoporoza. Pojav neželenih učinkov je odvisen od odmerka; pri nizkih odmerkih kortikosteroidi povzročajo malo težav. Zdravljenja nikoli ne smemo naglo prekiniti, ampak je potrebno odmerek postopno zniževati.
Za dolgoročno zmanjševanje vnetja se poleg kortikosteroidov uporabljajo še druga imunosupresivna zdravila, kot je metotreksat. Običajno ga predpišejo za daljše obdobje. Glavni neželeni učinek je slabost, občasno pa se pojavijo še razjede v ustih, izpadanje las, zmanjšana koncentracija belih krvnih celic ali povišanje jetrnih encimov. Dodatek folne kisline zmanjša neželene učinke, zlasti na jetra. Teoretično metotreksat poveča tveganje za okužbe, vendar so v praksi ti zapleti redki.
Druga imunsupresivna zdravila, kot sta ciklosporin in mikofenolat mofetil, se uporabljajo, kadar z zdravljenjem s kortikosteroidi in metotreksatom ne dosežemo umiritve vnetja. Intravenski imunoglobulini (IVIG) so krvni pripravki, ki vsebujejo koncentrirana protitelesa. Njihov natančen mehanizem delovanja ni povsem znan, verjetno pa zmanjšujejo vnetje preko delovanja na imunski sistem.
Mišična oslabelost in okorelost sklepov, ki sta pogosta simptoma JDM, zmanjšujeta gibljivost. Z redno fizioterapevtsko obravnavo se te težave lahko bistveno omilijo. Fizioterapevt pokaže otroku in staršem raztezne vaje, vaje za povečanje mišične moči in vzdržljivosti ter vaje za ohranjanje gibljivosti sklepov. Zelo pomembno je, da so v fizioterapevtsko obravnavo vključeni tudi starši, da lahko z vajami nadaljujejo doma.
Trajanje zdravljenja je odvisno od značilnosti bolezni pri posameznem otroku. Večina otrok bo zdravila prejemala 1 do 2 leti, nekateri pa tudi dlje. Zdravila se zmanjšajo ali prekinejo šele, ko je otrok daljše obdobje brez znakov bolezni.
Pomembno je biti pozoren na vpliv bolezni na otroka in družino. Kronična bolezen, kot je JDM, predstavlja velik izziv. Otroci se težko spopadajo z boleznijo brez podpore staršev. Zelo pomembna je pozitivna naravnanost staršev k spodbujanju otrokove samostojnosti. Eden glavnih ciljev obravnave je omogočiti otrokom normalno življenje, ko odrastejo, kar je v večini primerov dosegljivo.
Športna aktivnost je ključna v vsakodnevnem življenju otroka. Splošno priporočilo je, da otrokom dovolimo, da si sami izberejo športne aktivnosti, pri čemer jim svetujemo, da s telesno aktivnostjo prenehajo, ko se pojavi bolečina v mišicah. Telesna aktivnost in fizioterapija spodbujata zdrav življenjski slog in omogočajo otrokom uspešno in varno sodelovanje pri šolskih in obšolskih dejavnostih.