Prvih nekaj korakov na otrokovi poti učenja hoje in stanja je lahko nekaj najbolj vznemirljivih trenutkov tako za starše kot za njihovega otroka. Ko pa gre za izbiro varnih in ustreznih igrač, ki bodo pomagale usmerjati otrokov napredek, je lahko izbira težavna. Ko gre za podporo vašemu malčku, ko se uči stati in hoditi, lahko izbira pravih igrač predstavlja veliko razliko. Tukaj so naši najboljši izbori igrač, ki bodo vašemu malčku pomagale varno in samozavestno raziskovati svojo novo mobilnost.
Razvoj motoričnih sposobnosti in pomen igrač
Ko vaš dojenček začne vstajati in delati prve korake, je to vznemirljiv mejnik! Da bi jim pomagali, se morda sprašujete, kakšna stoječa in hodeča igrača je prava za vašega malčka. Stoječe in hodeče igrače imajo številne prednosti za varno učenje stati in hoje. Ena od prednosti je, da lahko te igrače pomagajo pri razvoju velikih motoričnih sposobnosti. Groba motorika je pomembna za naloge, kot so sedenje, plazenje in hoja. Stoječe in hodeče igrače lahko pomagajo dojenčkom, da se naučijo uporabljati svoje mišice za opravljanje teh nalog. Druga prednost je, da lahko pomagajo spodbujati ravnotežje in koordinacijo. Ko se dojenčki šele učijo stati in hoditi, pogosto potrebujejo pomoč pri ohranjanju ravnotežja. Stoječe in hodeče igrače jim lahko nudijo podporo, ki jo potrebujejo za vadbo ravnotežja. Pomaga jim lahko tudi pri razvoju koordinacije rok in nog, ki je pomembna pri hoji. Končno, stoječe in hodeče igrače lahko tudi pomagajo dojenčkom pri razvoju socialnih veščin. Ko dojenčki lahko stojijo in hodijo, lahko začnejo raziskovati svojo okolico. To jim lahko pomaga spoznati različne ljudi in predmete.
Vrste igrač za podporo hoje
Obstaja več vrst igrač, ki lahko pomagajo pri razvoju hoje, vsaka s svojimi specifičnimi prednostmi:
Trdna hojica: Trdna hojica je odličen način, da otroku pomagate, da se nauči stati in naredi prve korake. Poiščite takšno s široko podlago za stabilnost in nastavljivo višino, da bo lahko rasla z vašim otrokom. Hojice so odličen način, da otroku pomagate pri učenju samostojne hoje. Otroška hojica - Ta hojica je kot nalašč za pomoč vašemu dojenčku pri učenju hoje. Ima sedež, na katerem lahko sedi ali stoji, in uporablja ročaje za hojo. Pediatri dandanes nikakor ne priporočajo uporabe hoduljic v obliki kletke. Starši vanje posedajo otroke, ki še ne znajo hoditi. V takšni hojici se naučijo poganjati po prstih. Takšna hojica nima negativnega vpliva le na hojo, temveč tudi na samo plazenje, ki krepi hrbtne in trebušne mišice in je hkrati najboljša in najzabavnejša »vaja« za otroka.
Otroška gimnastika ali otroška telovadna igrača: Otroška gimnastika ali otroška telovadna igrača je še ena odlična možnost za spodbujanje vstajanja in gibanja. Poiščite takšno z veliko dejavnostmi, s katerimi boste zaposlili svojega otroka, kot so viseče igrače, ogledala in teksture za raziskovanje. Igralnice za dojenčke so odličen način, da zaposlite in zabavate svojega malčka, ko se uči stati in hoditi.
Komplet kock: Preprost komplet kock je tudi odličen način za spodbujanje stanja in hoje. Poiščite kocke, ki so lahke in jih male roke zlahka primejo.
Igrače za potiskanje in vlečenje: Te vrste igrač so odlične za pomoč vašemu malčku pri učenju ohranjanja ravnotežja med stanjem in hojo.
Igrače za vožnjo: Igrače za vožnjo so še ena odlična možnost za pomoč vašemu otroku pri učenju stati in hoditi.
Ključni dejavniki pri izbiri igrač
Ko izbirate stoječo in hodečo igračo za svojega dojenčka, je treba upoštevati nekaj stvari:
- Velikost in stabilnost: Najprej upoštevajte velikost igrače. Biti mora stabilna in ne pretežka, da se bo vaš dojenček med igro z njo brez težav podpiral. Ko vaš dojenček raste, bo želel začeti sam stati in hoditi. To je pomemben mejnik v njihovem razvoju, pomembno pa je tudi zagotoviti, da so pri tem varni. Pri izbiri stoječih in hodečih igrač za vašega dojenčka je treba upoštevati nekaj stvari. Najprej se prepričajte, da je igrača prave velikosti za vašega otroka. Igrača mora biti stabilna in ne pretežka.
- Varnost: Drugič, poiščite igračo z gladkimi robovi in brez majhnih delov, ki bi lahko predstavljali nevarnost zadušitve. Tretjič, izberite igračo, ki nudi nekakšen odpor, na primer hojico za poganjanje. To bo vašemu otroku pomagalo zgraditi nožne mišice in izboljšati ravnotežje. Na koncu se prepričajte, da je igrača primerna starosti. Stoječe in hodeče igrače so običajno namenjene dojenčkom, starim 9 mesecev ali več. Drugič, poiščite igrače s širokimi podstavki. Tako boste preprečili, da bi se vaš dojenček prevrnil. Tretjič, izogibajte se igračam z majhnimi deli, ki bi se lahko ločili in predstavljali nevarnost zadušitve.
Pomembnost naravnega razvoja in zaupanja
Vendar pa obstaja tudi druga perspektiva, ki poudarja pomen naravnega razvoja in zaupanja v otrokove sposobnosti. Carol Pinto, raziskovalka in svetovalka, opozarja: »Le dojenček ve, kako lahko uporablja svoje sklepe.« Z drugimi besedami, ko gre za razvoj motoričnih veščin, so dojenčki samouki. S tem, ko dojenčka držimo za roko, da ga mobiliziramo, postavimo in popravljamo njegovo telo, okrnimo njegovo naravno sposobnost, da bi sam držal ravnotežje, pridobival na prostorski predstavi in presodil, kaj lahko in česa še ne zmore. Zaupati moramo svojim dojenčkom in počakati, da pričnejo hoditi, ko bodo na to res pripravljeni, ob tem pa bomo poskrbeli tudi za spodbudo mentalnega in fizičnega zavedanja.
Varnost in zavedanje gresta z roko v roki. Če pa dojenčku pomagamo pri hoji, ti dve veščini med seboj ločujemo - otroku dajemo lažen občutek za ravnotežje in smisel za lastne sposobnosti - to pa je lahko zelo nevarno. Otroci, ki jim je dana svoboda, da se premikajo in razvijajo na svoj način, pridejo do lastnega znanja, zaradi katerega bodo veliko varnejši. Če je njegov notranji občutek za ravnotežje in presojo nedotaknjen, bo otrok premike naredil veliko bolj premišljeno in pazljivo ter bo tako naredil veliko manj nepremišljenih premikov.
Raziskava, opravljena leta 1971 v zvezi z naravnim razvojem motoričnih sposobnosti na inštitutu Pikler, je zabeležila mnenje strokovnjakov, da je otroško premikanje zelo dobro koordinirano, ekonomično in obenem tudi previdno. Zabeležili so tudi, da so prav vsi otroci brez izjeme dosegli veščine, primerne starosti.
Navade, odvisnost in omejevanje razvoja
Pomagajte hoditi dojenčku in najbrž bo želel to ponavljati ves čas. Ne le, da se ob tem razvije nezdrava odvisnost od odraslega za pomoč pri lovljenju ravnotežja, razvije se tudi navada neke aktivnosti, za katero bodo otroci veliko bolj zainteresirani in jo bodo želeli nadaljevati (in početi veliko pogosteje) dlje, kot bi jo mi sami. Dojenčki so zelo navezani na ponavljanje. Sama nimam rada veliko situacij, ko moram svojemu dojenčku reči »ne«. Dojenčki, ki jim ne pomagamo hoditi ali jih kakorkoli drugače postavljati, ne bodo za to nikoli prosili.
Navada hoje s pomočjo odraslega ustvarja nepotrebno in neproduktivno odvisnost od odraslega. Vključevanje staršev k ponavljanju neke aktivnosti postane moteče, saj bi se otrok lahko prav zadovoljno sam ukvarjal z razvojem motoričnih sposobnosti na svoj način ali se vključeval v druge, bolj poučne, ustvarjalne in raziskovalne samoiniciativne aktivnosti.
Kljub temu, da najbrž verjamemo, da s svojim dobrim namenom pomagamo dojenčku osvajati samostojno premikanje, ga pravzaprav s tem omejujemo (enako je s posedanjem in držanjem, da stoji na nogah). Dojenčki morajo zelo veliko trenirati, da bi osvojili prosto gibanje in s tem tudi druge veščine. Najbolje, kar lahko storimo, je, da spodbujamo to svobodo gibanja in jim zaupamo, da se bodo sami dobro znašli. Le dojenčki vedo, kdaj so nekaj pripravljeni storiti in kako poteka njihov trenutni razvoj.
Pomanjkanje prehodnega gibanja in pomen prostora
Raziskovalci z inštituta Pikler so v svojih opazovanjih 722-ih otrok v eni od sirotišnic zapisali, da so otroci ohranili »stabilno in visoko raven aktivnosti med celotnim obdobjem razvoja novih motoričnih sposobnosti in da so spreminjali svojo pozo v povprečju vsaj enkrat na minuto. To kaže, da je otrok, ki mu onemogočamo svobodno gibanje, prikrajšan za dolge ure treninga in prehodnih drž, preden bi obvladal naslednjo razvojno sposobnost.«
Te odlične prehodne drže so ena od ključnih razlik, ki sem jih tekom let opazila med otroci, ki jim je dovoljen razvoj brez vmešavanja in tistimi, ki jim to ni omogočeno. Prehodne drže so kot lego kocke, vsaka ima pri razvoju vašega otroka pomembno vlogo. Ko pa se, kakorkoli že, odločimo spodbujati otroka k sedenju ali hoji in ob tem verjamemo, da mu pomagamo, mu pravzaprav onemogočamo pridobivati izkušnje skozi zdrav razvojni proces, ki seveda vključuje širok nabor naravnih drž, ki gradijo moč.
V domačem okolju imejte otroka čim manj (ali pa celo nič) v različnih stolčkih in ležalnikih. Tu so mišljeni razni avtosedeži, gugalniki, stolčki za hranjenje, bubo stolčki itd. Otrok v teh pripomočkih ne more izkusiti aktivnosti, kjer se teža prenese vstran, na en ali drugi kolk. Ne more dvigovati nožic in krepiti mišic trupa. V teh pripomočkih je omejen v gibanju in prisiljen v pasivnost. Otrok naj bo čim več na tleh oz. na čvrsti, varni in nedrseči podlagi. Oblečen naj bo v elastična oblačila, ki mu omogočajo svobodno gibanje in kotaljenje. Le tako bo lahko prehajal iz enega na drugi bok, v položaju na boku bo dvignil glavo od podlage in se skotalil naprej proti trebuhu ali hrbtu. Otrok, ki brez težav obvladuje ravnotežje in dvig glave leže na boku (5. do 6. mesec starosti), najverjetneje ne bo imel nobenih težav pri vzpostavitvi kakovostne samostojne hoje. Kotaljenje vstran: Pri tej aktivnosti otrok občuti prenos teže na levi ali desni bok ter odriv od obremenjene strani telesa. To se pri vsakem koraku dogaja tudi kasneje med samo hojo, le perspektiva je druga.
Otroka ne posedajte pasivno in podlagajte z blazinami. Pustite ga na čvrsti podlagi, da se nauči odrivati od podlage, saj bo tako samostojno našel pot, kako se usesti. Le tako si bo okrepil mišice ramenskega obroča, trupa in medeničnega obroča. Te mu bodo omogočale kakovostno sedenje in avtomatično prestrezanje na roke ob morebitni izgubi ravnotežja. Otroku nudite varno in stimulativno okolje za samostojno gibanje. Pustite, da se samostojno plazi, da ob predmetih samostojno vstaja in prestopa vstran. To mu bo omogočilo, da dodobra spozna prostor in da si bo z izkušnjami gibanja izoblikoval dobro telesno shemo. Ta je potrebna za nadaljnji razvoj gibalnih sposobnosti, raziskovanja in razvoj umskih sposobnosti. Otroke odlagajte na tla vedno v položaj ležanja ali sedenja, tako da morajo vedno ponoviti vse vzorce gibanja, ki jih obvladajo, vse do pokončnega položaja.
Zaupanje, obvladovanje in samozavest
Osnovno zaupanje v našega otroka pomeni, da mu pustimo, da se sam razvija. Ko otrok začuti naše zaupanje in mu je dovoljeno preizkušati primerne, samostojno izbrane naloge in jih naposled tudi samoiniciativno doseči (kot je, recimo, hoja), se neguje samozavest. Namesto »končno znam tole, brez da bi se držal za očkove roke,« je potem »waw, poglej, kaj zmorem!«
Dojenčki morajo vedeti, da jih cenimo, da ob njih uživamo in jih imamo radi zaradi njih samih in tega, kar so v tem trenutku. Na splošno pri osnovah, kot so sedenje, stanje ali hoja, nikoli ne potrebujejo naše pomoči. Naše vmešavanje zgolj podira proces in ga na več načinov kvari. Resnično ne potrebujejo toliko naše pomoči, kolikor jim jo želimo dati.
Ko vaš dojenček postane sposoben samostojnega premikanja, je pomembno, da mu omogočite varno okolje za raziskovanje. To pomeni odstranjevanje ovir, kot so kabli, rastline ali majhni predmeti, ki bi lahko predstavljali nevarnost. Pohištvo lahko premaknete tako, da se ga bo otrok lahko prijemal, vendar pazite na ostre robove. Prav tako bodite previdni s prti in predmeti na mizah, saj lahko otrok, ko stoji ali hodi, hitro povleče nase karkoli. Za lažjo hojo lahko uporabite nogavice s protizdrsnimi elementi ali mehke copatke, ki se brez težav prepogibajo v predelu prstov.
Če vaš malček že stoji in hodi, bo prijel za vse, kar mu pride pod roke. Nase lahko povleče karkoli. Nenazadnje boste otrokom hojo olajšali tudi z nogavicami s protizdrsnimi elementi ali copatki. Med mamicami je vse bolj popularen t.i. barefoot. Na paničarite, če vaš malček kar naprej pada na rit. Uči se. Če boste kar naprej ob njem in ga boste ujeli, se bo na to navadil in si ustvaril neprimerne gibalne navade.
Če je vaš otrok star 18 mesecev in še vedno ne hodi, poiščite pomoč otroškega zdravnika. Kdaj pa kdaj otroci potrebujejo pomoč posebnih vaj. Če pa še vedno hodi po vseh štirih, pa se ne bojte. Če se vam pri hoji kaj ne zdi v redu, če otrok hodi na široko, pogosto pada, se posvetujte s pediatrom. To morda ne pomeni nič, vendar pa je lahko povezano s hipotonijo ali hipertonijo mišic. Torej z znižanim ali zvišanim mišičnim tonusom. Z rehabilitacijo in vajo se to en, dva, tri popravi.
Otrokom boste pri hoji pomagali tudi z vajo. Odličen pomočnik bo za vas velika žoga. Dojenčka položite s trebuščkom ali hrbtom na žogo in ga premikajte na strani, naprej in nazaj. Vaš otrok se bo tako učil ohranjati ravnotežje. Prav tako ga lahko posedete in ga zibate naprej in nazaj, vse dokler se ne dotakne tal, s tem mu zmasirate tudi trtico. Če želite vaditi skupaj z otrokom, lezite na hrbet, pokrčite noge in nanje položite malčka.
Otroci se večinoma pri svojih prvih korakih oprijemajo pohištva. Ne obstaja en pravilen način držanja. Pomembno je, da imajo otroci ljubeče okolje, v katerem se učijo hoditi. Prav tako pa so pri razvoju hoje pomembni padci in poskusi, saj se mora otrok naučiti pasti ter se pobrati.
Ja, jaz mislim, da je hoja naš rojen mehanizem. Zapisanega ga imamo v možganih, ampak uresniči pa se samo v ljubeči človeški družbi. Jaz mislim, da ni pravilnega načina, kako pomagati otroku. Najbolj mu pomagamo tako - kaj on s hojo doseže? S hojo se njemu odpre večji prostor, kar naenkrat začne odkrivati, postane raziskovalec. Moramo ga povabiti v ta večji, širši svet, in to najlažje naredimo. Otrok bo šel tja, kjer mu je nekaj ljubega, če ga starši vabijo k sebi, saj tako ga pravzaprav učimo. Ponavadi otrok shodi med očetom in mamo - “pridi, ne.” Te razširjene roke, ki vabijo, da vstane in gre k vam. To je tisto najbolj pomembno, to ljubeče okolje, v katerem bo otrok shodil. Tako da pravilnega držanja ni. Tudi ima mogoče kdo občutek, “joj bo padel”, “se bo udaril”, moramo zavarovati vse robove. Treba je dobiti eno varno okolje, ne sme pa biti brez nevarnosti. Otrok se mora naučiti pasti. Ni narobe pasti. Narobe je ne se pobrati, ne vstati in znova iti. Otroci so neuničljivi, otroci neskončno velikokrat padejo in vedno vstanejo ter več ali manj vsi shodijo, če so zdravi. To željo imajo. Zdi se mi samo pomembno, da je veliko ljubečega vabljena, hoja, ki približa širni svet.