Slovenija se, kot tudi druge države, sooča z vse večjim številom primerov, ko si državljani želijo posvojiti ali prijaviti otroka iz tuje države. Ta proces je pogosto zapleten, dolgotrajen in poln birokratskih ovir, ki jih dodatno zapletajo različni pravni sistemi, kulturne razlike in občasna pomanjkanja transparentnosti. V tem članku bomo podrobno raziskali postopke, ki zadevajo prijavo dojenčka iz tuje države in mednarodne posvojitve, osvetlili izkušnje posvojiteljev, vlogo pristojnih institucij ter pravne okvire, ki urejajo to področje.
Mednarodne posvojitve: Haaška konvencija in bilateralni sporazumi
Temeljni mednarodni dokument, ki ureja področje mednarodnih posvojitev, je Haaška konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah (angl. Convention On Protection Of Children And Co-Operation In Respect Of Intercountry Adoption). Slovenija je to konvencijo ratificirala leta 2002, kar pomeni, da se postopki posvojitev iz držav podpisnic izvajajo v skladu z njenimi določili. Konvencija stremi k zagotavljanju, da se mednarodne posvojitve izvajajo v najboljšem interesu otroka in da se preprečuje trgovina z otroki. V skladu z 2. odstavkom 32. člena Konvencije se pri posvojitvah na podlagi te konvencije zaračunavajo ali plačujejo le dejanski stroški in izdatki, vključno z razumnim plačilom za delo oseb, ki sodelujejo pri posvojitvi.
Poleg Haaške konvencije, nekatere države sklepajo tudi bilateralne sporazume o meddržavnih posvojitvah. Eden takih sporazumov je bil sklenjen med Slovenijo in Republiko Makedonijo. Namen teh sporazumov je dodatno olajšati in poceniti postopek posvojitve med podpisnicama. Kljub temu pa se iz prakse izkaže, da sporazumi ne vedno prinesejo pričakovan optimizem, ki se ga pogosto omenja v strokovni literaturi in na vladnih spletnih straneh. Zgodbe posvojiteljev pogosto rišejo drugačno sliko, ki jo zaznamujejo težave v komunikaciji ali pri obnavljanju dokumentacije.
Izzivi in realnost mednarodnih posvojitev
Prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo poudarja, da je posvojitev otroka iz države, ki ni podpisnica Haaške konvencije, bolj tvegano. Postopek je v takih primerih v celoti odvisen od zakonodaje in zahtev tuje države. Vsaka država ima svoje specifične pogoje in zahteve, kar lahko močno zaplete že tako zahteven proces.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) je poročalo o zelo malo posvojitvah iz Republike Makedonije v zadnjih letih, predvsem prek dvostranskega sporazuma. Priznavajo, da se starši, ki se za posvojitev odločijo sami in ne prek uradnih poti, soočajo s težavami. Ministrica dr. Anja Kopač Mrak je ob obisku makedonskega ministra opozorila na te težave, razlog za upad posvojitev pa je tudi v tem, da se vedno več makedonskih parov odloča za posvojitev, kar daje domačim državljanom prednost.
Nekoč so slovenski starši pogosto posvajali otroke v Rusiji. Postopki so bili sicer izjemno dragi, vendar so starši poročali o gladkem teku postopkov in odsotnosti podkupnin. Pogajanja o dvostranskem sporazumu med Slovenijo in Rusijo so potekala že septembra 2013, a so se zapletla zaradi notranjega usklajevanja v Ruski federaciji. Dvostranski sporazumi sicer običajno omogočajo utečene in krajše postopke ter lažje preprečevanje trgovine z ljudmi.
Vloga slovenskega socialnega delavca in centrov za socialno delo
Vloga centrov za socialno delo (CSD) je pri mednarodni posvojitvi ključna. Njihova primarna naloga je ugotavljanje primernosti kandidatov za posvojitev in izdelava strokovnega mnenja. Pri mednarodnih posvojitvah je poleg sprejemanja doktrine odprte posvojitve pomembno tudi zavedanje in sprejemanje etničnih in kulturnih razlik.
Elvira Zorko, univ. dipl. soc. delavka, zadolžena za področje posvojitev na mariborskem CSD, je izpostavila, da je največja težava za bodoče posvojitelje pridobitev verodostojnih informacij. Ko se par ali posameznik oglasi na CSD z željo po posvojitvi otroka iz tujine, je najprej treba preveriti, ali je država izvora otroka podpisnica Haaške konvencije.nato CSD pošlje podatke na MDDSZ, ki nato v izbrano državo pošlje poizvedbo.
Irena Rezar, dipl. soc. delavka, je v svoji raziskavi ugotovila, da se strokovni delavci na CSD v procesu mednarodne posvojitve pogosto izkažejo kot slab sogovornik in pomanjkljiv vir pomoči in informacij. Bodoči posvojitelji nimajo zadostne podpore pri iskanju otroka in pripravah na posvojitev, izvajanje postopkov pa je pogosto prepuščeno delavcem CSD, ki za to delo niso dovolj usposobljeni. Strokovni delavci so pogosto omenjali, da pomanjkanje bilateralnih pogodb otežuje njihovo delo, čeprav za mednarodne posvojitve te pogodbe niso nujno potrebne, saj se posvojitve lahko izvajajo na podlagi Haaške konvencije.
Iskanje informacij in mednarodne organizacije
Ko gre za iskanje informacij o mednarodnih posvojitvah, se bodoči posvojitelji pogosto srečujejo s težavami. Internacionalna socialna služba (ISS) po besedah direktorja Hervéja Boéchata ni bila ustvarjena za neposredno pomoč posameznikom, ki želijo posvojiti otroka, temveč se nanjo lahko obrnejo organi držav. Obstajajo sicer spletne strani, ki nudijo informacije, vendar je treba biti previden, saj so pogosto namenjene državljanom ZDA in ne upoštevajo specifičnih pogojev za druge države.
Postopek mednarodne posvojitve | Kje začeti
Ideja o regijskem centru za mednarodne posvojitve, kjer bi bodoči posvojitelji dobili vse potrebne informacije, se pojavlja že od leta 1999. Kljub temu, da je bila ta ideja podprta v raziskavah, še vedno ni zaživela v praksi. MDDSZ obljublja ustanovitev takih centrov, vendar šele po reorganizaciji CSD.
Trgovina z otroki in transparentnost plačil
Eden najresnejših problemov, povezanih z mednarodnimi posvojitvami, je trgovina z otroki. David M. Smolin, profesor prava na Stanfordski univerzi, je za najbolj tvegane države označil Kambodžo, Gvatemalo, Indijo in Vietnam. Glavni razlog za to vidi v velikih vsotah denarja, ki se vrtijo okoli mednarodnih posvojitev, kar omogoča netransparentnost pri plačilih. "India Fee" ali "donacije sirotišnicam" so le nekateri primeri, kjer denar pogosto ne konča v dobrobiti otrok. Smolin predlaga večjo transparentnost pri plačilih in predložitev izpisov vseh transakcij vladam.
Izboljšave postopkov in predlogi za prihodnost
Prof. dr. Darja Zaviršek je s sodelavci zbrala številne predloge za izboljšanje postopka meddržavne posvojitve:
- Rutinizacija nekaterih postopkov: Na primer, en sam pravnik bi lahko za dostojno ceno pisal potrdila, ali pa bi bile večkratne vize za vstop v državo cenejše.
- Paketi letalskih kart: Podobno kot so jih deležni politiki, bi lahko ponudili tudi posvojiteljem.
- Olajšanje birokracije: MDDSZ je že večkrat prejel sezname težav, s katerimi so se soočali starši, in predloge za olajšanje postopkov.
Prva strokovna knjiga, ki se ukvarja z mednarodnimi posvojitvami, je bila napisana leta 2012. Avtorica Darja Zaviršek je poudarila pomen odprte posvojitve, medkulturnih pristojnosti in razumevanja težav otrok, ki so živeli v zavodih. Opozorila je tudi na primere, ko se posvojitelji niso uspeli pogovarjati z otroki o posvojitvi ali so celo izkazovali rasistične poglede.
Državljanstvo otroka in postopki vpisa
Ko gre za prijavo dojenčka iz tuje države, je ključno vprašanje državljanstva. V Sloveniji velja načelo krvne zveze, kar pomeni, da otrok pridobi državljanstvo ob rojstvu in prevzema državljanstvo po starših. Če je otrok rojen v tujini, se njegovo državljanstvo evidentira po uradni dolžnosti le, če obstaja dogovor o medsebojnem obveščanju o rojstvih državljanov. V nasprotnem primeru je potreben zahtevek staršev.
Za vpis rojstva otroka, rojenega v tujini, v matični register v Sloveniji, je nujno potreben izpisek tujega organa, ki vsebuje tuje mesto in državo rojstva. Veljajo izpiski na mednarodnem obrazcu ali po zakonih o overitvah listin v mednarodnem prometu. Vpis opravi matičar v kraju stalnega prebivališča staršev.
Nadomestno materinstvo: Občutljiva tema
Slovenski pravni red sicer ne pozna instituta nadomestnega materinstva. Vendar pa se v matičnih registrih lahko pojavijo otroci, ki so jih v tujini rodile nadomestne matere za slovenske državljane. To je mogoče le, če slovenski državljani otroka posvojijo in sodišče prizna veljavnost tuje sodne odločbe o posvojitvi.
Problematika nadomestnega materinstva je izjemno občutljiva, saj se dotika želje parov po otroku in pravic otrok, ki so rojeni v drugih državah. EU se s to problematiko ukvarja preko delovne skupine, ki poskuša uskladiti stališča o priznanju starševstva, kar pa je zapleteno zaradi različnih zakonodaj držav članic.
V Nemčiji je nadomestno materinstvo kaznivo, otrok, ki ga rodi nadomestna mati, pa ne vzpostavi zakonitega porekla z naročnima staršema. Mati otroka je po nemški zakonodaji nadomestna mati. Slovenija se sooča z vprašanjem, ali in kako priznati starševstvo otrok, rojenih preko nadomestnega materinstva v tujini. Matičarji bi morali biti pozorni na okoliščine rojstva otroka v tujini, zlasti če je kraj rojstva povezan z državami, kjer je nadomestno materinstvo pravno urejeno. Družinski zakonik določa, da je mati otroka ženska, ki ga je rodila, kar lahko povzroči zaplete pri vpisu otrok, rojenih preko nadomestnega materinstva, v slovenski matični register.