Vzgoja novorojenčka je izjemno doživetje, ki s seboj prinaša številne radosti, a tudi izzive. Medtem ko se starši vživljajo v novo vlogo, se pogosto soočajo z vprašanji glede hranjenja dojenčka, predvsem pa glede tveganja prisilnega hranjenja, ki lahko pusti dolgotrajne posledice na fizičnem in psihičnem zdravju otroka. Še pred leti je bilo pogosto slišati, da mamice ne dojijo, ker naj bi imele »premalo mleka«. Danes pa pogosto zasledimo, da se otrok noče dojiti. Ta sprememba v izzivih dojenja poudarja pomen razumevanja prehranjevalnih potreb dojenčka ter prepoznavanja in obravnavanja morebitnih težav.
Naravni Instinkti in Materinstvo: Učenje v Naravnem Okolju
Sesalci smo ustvarjeni za sesanje. To je naš prirojeni instinkt, ki nam omogoča preživetje. Če v naravi mladič sesalec iz kateregakoli razloga ne bi mogel sesati, bi bil obsojen na smrt. Pri živalih nedojenje in težave pri materinstvu (navezovanje, skrb za mladiča) opazimo pri samicah sesalcev, katerih mladički pridejo na svet s carskim rezom ali pa so bile v mladosti iztrgane iz naravnega okolja. Dojenje in materinstvo sta priučena spretnost, ki se ju tudi drugi sesalci učijo v naravnem okolju. Človekovi posegi pri porodu in carski rezi so vedno pogostejši tudi pri hišnih ljubljenčkih in samice potem pogosto zavračajo mladiče.
Za razliko od živalskih samic, se ženske nosečnosti zavedamo in je porod pričakovan dogodek, torej se nanj lahko pripravimo. Vendarle so naše potrebe pri porodu enake kot pri samicah drugih sesalcev (potreba po zasebnosti, neopazovanosti, varnosti). Številni posegi (npr. prisilno ležanje, pospeševanje poroda, predrtje plodovih ovojev, lajšanje bolečine z zdravili ipd.) vplivajo na potek in izid poroda. Odsotnost dojenja v prvih nekaj urah po porodu, ločitev dojenčka od mamice ipd. so nemalokrat znanilci težav pri dojenju. Včasih dojenje steče, mamica in dojenček pa sta kasneje lahko ločena npr. zaradi zdravstvenih težav. Čeprav se v primeru, da je bolan otrok, ravno slednji najbolj potrebuje mamico, dojenje in njeno mleko (dojenje otroka ne izčrpava, nasprotno!) - dostikrat zgodi, da mamo (izključno dojenega) otroka pošljejo domov. Nekateri otroci kmalu po rojstvu pričnejo dobivati dodatek po steklenički, kar zagotovo moti dojenje. Drži, dojenčki morajo jesti, vendar noben dojenček ne potrebuje stekleničke.
Razumevanje Dojilne Stavke: Ko Dojenje Postane Izziv
Če do zavračanja dojenja pride potem, ko je dojenje že vzpostavljeno oz. je otrok mlajši od leta dni ali pa malček nenadoma zavrača dojenje, gre za dojilno stavko. Potreba po dojenju je pri človeških mladičkih prisotna več let. Otrok, ki potrebo po dojenju preraste, je zdrav, zadovoljen, običajno po dojenju povprašuje vedno redkeje, mamica ne ponuja in tako se dojenje navadno zaključi. Odstavljanje je torej dolg, postopen proces, čeprav obstajajo tudi otroci, ki se za dojenje ne zmenijo preveč (redko). Izredno redko je, da bi otrok potrebo po dojenju prerasel pred dopolnjenim prvim letom.
Dojilne stavke so najpogostejše v prvem letu, lahko pa se pojavijo tudi pri malčkih. Kadarkoli se pojavijo, so izredno stresne predvsem za mamico (ki se sprašuje vse mogoče, dvomi, jemlje to zelo osebno). Dobra novica je, da je dojilna stavka običajno le začasna, slaba pa, da ni mogoče predvideti, kako dolgo bo trajala (tudi več tednov).
Do dojilne stavke pogosto pride:
- ker je otrok bolan (preverimo, ali ima glivice, razjede v ustni votlini, vneto grlo, zamašen nos, vneta ušesa, okužbe sečil, prebavil; ga boli, ker mu izraščajo zobki, so prisotne alergije itd.);
- zaradi stresnih situacij v družini (ločitev od mamice/staršev, selitev, izguba ipd.; otrok čuti materino stisko);
- ker mamica uporablja kozmetiko, ki spremeni njen vonj;
- ker je mamica ponovno noseča ali uporablja hormonsko kontracepcijo (tabletke, maternični vložek), zaradi česar se količina mleka lahko zmanjša oz. se spremeni okus materinega mleka.
Kako ukrepamo?
- Otroka veliko pestujemo, nosimo, crkljamo, skupaj spimo ipd.
- Obveznosti omejimo le na najnujnejše, neodložljive.
- Počivamo!
- Umirmirimo vsakdan, sebe.
Motnje Hranjenja in Požiranja: Več Kot Le Izbirčnost
Hrana praviloma vzbuja lepe občutke zadovoljstva in ugodja, včasih pa povzroči hud odpor in stisko. Ne gre za izbirčnost, temveč za motnjo pri hranjenju in požiranju. Zdravi otroci se do tretjega leta starosti naučijo veščine hranjenja in požiranja, tako da so do tedaj sposobni razmeroma samostojno in varno jesti, da zmorejo v določenem času zaužiti ustrezno količino hrane in da primerno pridobivajo na teži. Čeprav uživanje hrane pogosto dojemamo kot nekaj samoumevnega, nagonskega in enostavnega, pa gre telesno gledano za zapleten postopek - ob enem samem grižljaju se namreč uskladi 26 mišic in šest lobanjskih živcev. Če izostane samo eden, lahko nastanejo težave pri hranjenju in požiranju.
Poznamo različne motnje, povezane s prehranjevanjem, ki imajo lahko telesni in/ali duševni izvor. Predvsem pri najhujših ne gre za izbirčnost in tudi ne gre za anoreksijo in bulimijo, ki ju istočasno spremljajo negativna občutenja glede videza, telesne teže in običajno druge osebnostne motnje.
Motnje pri hranjenju in požiranju pri otrocih lahko izvirajo iz zdravstvenega stanja, nezmožnosti usvojiti hranjenje ali čustvenih težav, pogosto pa gre lahko za skupek naštetega. Za otroke, ki jih pestijo, je vsak grižljaj boleč, strašen, nemogoč, posledice so nezadostna prehranjenost, zaostanek v razvoju in rasti ter na splošno slabša kakovost življenja. Otroci ob strokovni pomoči in usmerjenih programih hranjenje praviloma doživljajo bolj pozitivno ter pojedo več in različne vrste živil.
Otroci z motnjami pri hranjenju in požiranju med jedjo občutijo močan odpor in izločajo hrano zaradi vrste, teksture, barve, oblike. Posledice so nizka telesna teža, lahko zastoj v razvoju, pomanjkanje vnosa potrebnih hranil in potreba po uživanju prehranskih dodatkov. Obenem trpi celotna družina ter so omejene vsakdanje dejavnosti in socialno udejstvovanje.
Motnje so lahko različne. Otroci omejeno sprejemajo le določena živila, zavračajo hrano, med hranjenjem jokajo, se upirajo, sili jih na bruhanje. Med njimi nekateri ne pojedo dovolj primernega obroka, drugi izbirajo le del živil, tretje je strah hrane in hranjenja. Ne pokažejo zanimanja za hrano, bojijo se, da se bodo po obroku slabo počutili. Hud izziv jim predstavlja pojesti primerno velik obrok, zato jedo premalo, (pre)počasi in se na vse možne načine izogibajo grižljajem. Hrane se bojijo in ob pogledu nanjo doživljajo tesnobo.
Največji delež jih selektivno izbira le del živil, medtem ko druge zavračajo. Tako otroci s tako imenovano motnjo ARFID (avoidant restrictive food intake disorder) denimo jedo samo testenine, jogurt, sir ali zgolj eno samcato znamko kosmičev, medtem ko preostala živila dojemajo kot neužitna. Njihov nabor je 10 do največ 20 izbranih živil.
Vzroki in Zdravljenje Motenj Hranjenja in Požiranja
Težave so lahko do mere, ko otroci med hranjenjem in požiranjem občutijo bolečino in nelagodje, se davijo, bruhajo, rigajo, doživijo refluks. Vzrokov je praviloma več, lahko gre za pridružene diagnoze, za denimo alergije, posledice operacij (predvsem oralnih z vstavljanjem cevk), motnje v razvoju živčevja, dispagijo oziroma težave pri požiranju, težave pri žvečenju, posledice prezgodnjega rojstva pri nedonošenčkih, upadanje mišične mase, razvojni zaostanek, avtizem, sindrom ADHD, motnje osredotočanja, težje prilagajanje, tesnobnost ter morda za prekomerno občutljivost na okus, vonj in teksturo hrane.
Zdravljenje poteka na več stopnjah in zahteva tim zdravnikov z različnih področij, med njimi gastroenterologijo, nevrologijo, hepatologijo, nutricionistiko, neonatologijo, logopedijo, klinično dietetiko in pediatrično psihologijo. Skupaj lahko ocenijo zdravstvena in morebitna psihična tveganja, ki se pojavljajo pri hranjenju in požiranju, in po diagnozi in pomoči je mogoče vsaj omiliti težave. Po svetu imajo razvite različne programe, kjer opazujejo otrokove občutke med jedjo, pomagajo pri izbiri zanj najboljših uvajalnih živil, preverijo govorne sposobnosti in na podlagi ugotovitev izdelajo program prehranjevanja. Vmes skušajo približati hrano z rokovanjem in s kuhanjem, da otrok pridobi samozavest in je sčasoma bolj pripravljen tudi sam poskusiti več živil.
V Sloveniji otrokom z motnjami pri hranjenju in požiranju pomagajo na URI Soča. Ključna je celostna obravnava in otrokom s težavami pri hranjenju v Sloveniji pomagajo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS - Soča, kjer so leta 2015 na Oddelku za (re)habilitacijo otrok uvedli subspecialistično ambulanto za motnje hranjenja in požiranja ter program stopenjskega senzornega pristopa pri učenju hranjenja. V obravnavi je prepleteno delo zdravnikov več področij, med njimi specialista pediatrije ali specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine, specialista klinične logopedije, delovnega terapevta, specialista klinične psihologije in dietetika, širše pa tudi specialiste otroške gastroenterologije, rentgenologije, otorinolaringologije. Obenem so vselej aktivno vključeni tudi starši, ki so ves čas prisotni in ki lahko nato tudi doma nadaljujejo z delom.
Otroci v programu na URI Soča postopno razvijajo veščino hranjenja s ciljem, da bi pojedel več in da bi sprejel novo hrano, okuse in teksture. V sproščenem, pozitivnem in igrivem vzdušju jih skušajo pritegniti, da hrano pogledajo, jo povonjajo, se jo dotikajo, jo pred vnosom v usta okušajo z jezikom in jo sčasoma tudi pojedo.
Na URI Soča so leta 2019 opravili raziskavo, v kateri so ugotovili, da so težave pri njih obravnavanih otrocih pogosto povezane s preobčutljivostjo na dražljaje okoli ust in v ustni votlini. Zaradi težav pri razvoju občutenja in sprejemanja posameznih dražljajev v področju ust in ustne votline pogosto selektivno sprejemajo le določeno vrsto ali teksturo hrane, razlagajo avtorji študije, s katero so zajeli 79 otrok, povprečno starih dve in pol leti. Med njimi so imeli prvi različne sindrome in genetske okvare, drugi so se rodili zelo prezgodaj, pri tretjih ni bilo jasnega vzroka za motnje. Največ otrok (65 odstotkov) je bilo selektivnih pri sprejemanju hrane, četrtina je razvila strah pred hranjenjem, manjši delež ni jedel dovolj. Polovica je imela hude motnje hranjenja in požiranja, ostali so imeli manj težav.
Če opazite motnje hranjenja pri otroku, se je o tem treba posvetovati z zdravnikom.
O motnjah hranjenja pri otrocih in mladostnikih
Program s stopenjsko senzoričnim pristopom na URI Soča, ko otrokom postopoma uvajajo nova živila, se je glede na izsledke raziskave izkazal za učinkovit. Od 14 otrok, ki so bili hranjeni po sondi, jih je sedem ob zaključku sprejemalo obroke skozi usta. Otroci so začeli jesti več živil, na splošno pa so se bolje počutili tudi starši, saj jim je program olajšal skrbi in zmanjšal stres, ki ga občutijo zaradi otrokovih težav pri hranjenju, je pokazala raziskava.
O motnjah pri hranjenju in požiranju se sicer širše manj sliši, čeprav niti niso tako zelo redke. Vsak četrti otrok naj bi namreč v določenem obdobju občutil težave pri hranjenju, medtem ko jih ima malo hude motnje, ko premalo pojedo in ne pridobivajo primerno na telesni teži ter ko so zato potrebni zdravljenje, zdravniška pomoč in obravnava. Med njimi je večina s pridruženimi diagnozami in osem od 10 otrok s posebnimi potrebami se sooča s tovrstnimi motnjami.
Dojenje in Uvajanje Dopolnilne Prehrane: Ključ do Zdravega Razvoja
Dojenje je najbolj naraven in idealen način hranjenja dojenčka. Izključno dojenje v prvih šestih mesecih življenja zagotovi vse dojenčkove potrebe za rast in razvoj. Matere naj v tem obdobju čim bolj upoštevajo prehranska priporočila za doječe matere, saj uravnotežena prehrana matere pomembno vpliva tudi na kakovost materinega mleka. Dojenje priporočamo vsaj do dopolnjenega prvega leta starosti, potem pa, dokler to še želita doječa mati in otrok. Zgornje omejitve za trajanje dojenja ni. Po nasvetu pediatra dajemo dojenim dojenčkom za preprečevanje rahitisa vitamin D (400 ME), od prvega tedna po rojstvu dalje. Nedonošenčki in zahirančki ter dojenčki z nezadostnimi zalogami železa ob rojstvu potrebujejo po nasvetu pediatra dodatke železovih preparatov do 6. meseca starosti.
Številne raziskave dokazujejo korist dojenja ne le za dojenčke in otroke, temveč tudi za doječe matere, družine in družbo. Manj je insulinsko odvisne sladkorne bolezni tipa 1 in 2. Dojenje je bilo v študijah povezano z boljšim miselnim razvojem dojenih otrok v primerjavi z zalivančki (dojenčki, hranjeni po steklenički z mlečno formulo oz. adaptiranim mlekom). Sestava materinega mleka se spreminja tudi med hranjenjem. Materino mleko je izredno dobro prebavljivo in vsebuje tudi prebavne encime. Dojenje je praktično, mati in oče privarčujeta čas in denar, potreben za nakup in pripravo mlečne mešanice.
Materino mleko je najbolj zdrava hrana za dojenčke, vendar ob določenih okoliščinah izključno dojenje ni možno ali izvedljivo. Kadar ima mati premalo mleka, potrebuje ustrezno podporo medicinskega osebja za spodbujanje dojenja. Šele kot zadnji ukrep po posvetu v otroški posvetovalnici naj mati dojenčku poleg dojenja ponudi industrijsko pripravljen nadomestek za materino mleko (mlečno formulo oz. adaptirano mleko). To je tudi najbolj primerna tekoča mlečna hrana, če mati dojenčka preneha dojiti pred 12. mesecem starosti.
Zaznavanje okusov se oblikuje že pred rojstvom, najbolj v zadnjih mesecih nosečnosti, ter v prvem in drugem letu življenja. Izraz »okus« v širšem pomenu besede zajema aromo (kombinacija vonja in okusa), okus in teksturo. Nosečnica in doječa mati lahko z uživanjem pestre in raznolike hrane ugodno vpliva na razvoj otrokovega odnosa do hrane in sprejemanja posameznih živil. Dojeni dojenčki imajo čudovito priložnost, da se že v prvih mesecih življenja srečajo s paleto raznovrstnih vonjev in okusov preko humanega mleka, saj so odvisni od prehrane in prehrambenih navad doječe matere. Če na primer doječa mati uživa česen, ima njeno mleko vonj po česnu, ki ga dojenček zazna in pogosto posledično zato popije več humanega mleka. Doječa mati lahko z uživanjem pestre in raznolike hrane ugodno vpliva na razvoj prehranskih želja svojega otroka. V prvih mesecih življenja so dojenčki najbolj prilagodljivi za sprejemanje novih arom in okusov, ki se jih navadijo tudi za kasnejše obdobje življenja.
V primeru, da mati želi dojiti, a dojenje ni možno, se svetuje izbrizgavanje materinega mleka, ki pa v nekaterih primerih ni možno ali priporočljivo. Možni vzroki za to so lahko bodisi pri otroku (npr. galaktozemije, fenilketonurije, huda podhranjnost, alergije na hrano - če mati ne izvaja diete) ali pri materi (npr. nezadostna količina materinega mleka, nujno uživanje nekaterih zdravil, operacije dojk ali druge fiziološke težave z dojkami, huda podhranjenost matere, tuberkuloza, okužbe z virusom herpesa, HIVa). Kadar zaradi navedenih medicinskih ali drugih osebnih razlogov mati ne more ali želi dojiti, se za prehrano dojenčka priporoča uporaba industrijsko pripravljenih mlečnih formul. V tem primeru moramo poskrbeti, da starši, predvsem mati, ne dobi slabe vesti zaradi izbire mlečne formule, saj je to za mamo, ki za svojega otroka želi le najboljše, zelo občutljiva tema. Vedeti moramo, da je dojenje, kot način prehranjevanja dojenčka, samo en del materinskega vedenja.
Nadomestki za materino mleko so začetna in nadaljevalna mleka za dojenčke. Začetno mleko je živilo, ki zadošča prehranskim potrebam zdravih dojenčkov v prvih šestih mesecih starosti. Nadaljevalno mleko je živilo za zdrave dojenčke od šestega meseca starosti dalje in predstavlja glavno tekoče živilo vse bolj raznolike prehrane. V prvih šestih mesecih se nadaljevalnega mleka ne sme uporabljati kot nadomestek za materino mleko, saj njegova hranilna sestava ni prilagojena potrebam dojenčka pri takšni starosti. Vedno pripravite svež obrok in uporabite priloženo merico.
Pripravo nadomestka za materino mleko iz kravjega mleka močno odsvetujemo, saj bi bilo treba kravjemu mleku dodati ustrezno količino vode, različne oblike škroba (glede na starost dojenčka), mlečni sladkor in ustrezno rastlinsko olje. Tako pripravljenemu mleku bi še vedno primanjkovalo precej vitaminov (zlasti C in A), železa, joda in dolgoverižnih večkrat nenasičenih maščobnih kislin.
Kljub uvajanju mešane prehrane ima dojenje še vedno pomembno vlogo. Po priporočilih naj se uvajanje mešane prehrane prične med dopolnjenim 4. in 6. mesecem starosti. Energijska vrednost hranil v materinem mleku ali nadomestku za materino mleko ne zadostuje več za dojenčkovo hitro rast. Ob dopolnjenih 6. mesecih življenja je dojenček že dovolj razvit, da se lahko nauči jesti po žlički. Novo živilo mu sprva ponudimo enkrat na dan, po 1-2 žlički. Nova živila uvajamo z razmikom enega tedna, da se dojenček navadi na nov okus in da ob morebitni preobčutljivostni reakciji lažje ugotovimo, katero živilo je reakcijo povzročilo.
Hranjenje v Grozdu in Kolike: Normalni Pojavi ali Potencialne Težave?
Nosečnost in nega novorojenčka sta vznemirljivi izkušnji za vsako žensko. Čez noč mora ženska v celoti prevzeti skrb za posameznika, od katerega je odvisno preživetje. Novopečene matere morajo vedeti več stvari o vzgoji novorojenčka. Hranjenje v grozdu se nanaša na pogosto hranjenje dojenčkov, ne nujno zato, ker so lačni. Pri hranjenju v grozdu se pogostost hranjenja poveča, medtem ko je lahko trajanje kratko. Običajno se pojavi od tri do šest tednov po rojstvu otroka in večinoma zvečer. V tem obdobju dojenčki doživljajo hitre rasti in potrebujejo več mleka, kot ga običajno zaužijejo. Pri starejšem dojenčku pa lahko pride veliko dni zapored, ko ves dan poje veliko več kot običajno. Razlog za hranjenje grozdov ni temeljito raziskan, vendar je nekaj ugotovitev vredno deliti. Hranjenje v grozdu se običajno zgodi v prvih šestih mesecih otrokovega rojstva. Včasih dojenčki doživljajo hitre rasti, med katerimi potrebujejo več hrane. V tem času lahko zahtevajo hranjenje vsakih 30 minut. Ničesar ni, kot je standardni urnik za dojenčke. Vsak dojenček je drugačen in njegove zahteve se razlikujejo. Na splošno je čas hranjenja dojenčka, ne hranjenja v grozdu, približno 10 do 30 minut. Hranjenje v grozdu, čeprav je za mamo zmedeno in utrujajoče, prinaša številne prednosti za otroka. Včasih postane težko razlikovati, ali gre dojenček skozi fazo hranjenja v grozdu ali ima kakšne druge težave. Hranjenje v grozdu je za matere čustveno in fizično naporno. Zaradi nenehnega hranjenja in poznega zbujanja se lahko počutijo utrujene in doživljajo frustracije. Nekaterim staršem lahko primanjkuje spanja in začnejo dvomiti v svojo sposobnost dojenja, ko se dojenček dolgo uvaja. Hranjenje v grozdu se pogosto napačno razlaga kot pomanjkanje mleka za potešitev otrokove lakote. Hranjenje v grozdu se zgodi zaradi otrokovih potreb in običajno ni povezano z materinim mlekom. Ko mati začuti, da ima dojenček poln trebušček, uporabite nehranilne možnosti za sesanje, kot je duda.
Kolike so zelo podobne hranjenju v grozdu, ko dojenček postane nemiren, običajno zvečer. Dojenček lahko glasno joka ob nepredvidljivih urah dneva. Hranjenje grozdov je normalen pojav; v večini primerov ni povezano s pomanjkanjem mleka. Toda mati lahko vedno preide na adaptirano mleko, če želi vzeti odmor.
Po rojstvu so mame pogosto zaskrbljene in se sprašujejo, ali njihov dojenček dobiva dovolj hrane. Najboljši pokazatelj je primerno pridobivanje na teži. Če je dojenček hranjen po steklenički, je merjenje količine popitega mleka enostavnejše kot pri dojenju. Novorojenček, ki je hranjen po steklenički, bo v prvem mesecu pri vsakem obroku popil 60-90 ml mleka. Obrok bo v prvih tednih zahteval vsake tri do štiri ure. V začetku je novorojenčka najbolje hraniti na zahtevo, in sicer, ko joka zaradi lakote. Dojeni dojenčki večinoma pri posameznem obroku popijejo manjšo količino mleka, zato se hranijo pogosteje. Nekateri dojenčki v prvem mesecu spijo skupaj več kot 4 ure in spuščajo obroke. Če slabše pridobivajo na teži, jih je treba za hranjenje buditi. Konec prvega meseca bo dojenček pri posameznem obroku popil že 120 ml mleka s precej nepredvidljivim ritmom hranjenja. Pri 6 mesecih bo dojenček pri posameznem obroku popil med 180 in 240 ml mleka, približno na 5 ur (odvisno od uživanja goste hrane).
Količina mleka (materinega ali nadomestnega), ki ga dojenček potrebuje, je odvisna od dojenčkove telesne teže. Formula, ki se uporablja za izračun potrebne količine mleka, je teža dojenčka, deljena z 0,7 in pomnožena s 100. Primer za 4,5 kg težkega dojenčka: 4,5 kg/0,7 x 100 = 643 ml. Dojenček bo najbolje sam uravnaval potrebo po hrani in namesto, da se strogo držite tabel in fiksnih količin, ga raje opazujte in se mu prilagajajte. Če med hranjenjem postane nemiren, se začne obračati stran in z jezičkom izrivati cucelj, potem to verjetno pomeni, da hrane ne želi več. Če je dojenček pri obroku pojedel vse in nadaljuje s sesanjem prazne stekleničke, potem to verjetno pomeni, da je še lačen, čeprav nekateri dojenčki po obroku želijo le sesati dudo.
Okvirne velikosti obrokov so:
- 2.-4. mesec: 90-120 ml
- 4.-6. mesec: 120-150 ml
- 6.-8. mesec: 150-180 mlIn tako naprej - z vsakim mesecem se količina popitega mleka pri posameznem obroku poveča za 30 ml, dokler količina ne doseže 210-240 ml. Če vas kljub temu skrbi, ker vaš dojenček vedno želi občutno večjo ali manjšo količino hrane, se posvetujte z izbranim pediatrom.
Med 2. in 4. mesecem, ko dojenčki dosežejo 5 kg telesne teže, večinoma ne potrebujejo več nočnega obroka. To predvsem velja za dojenčke, ki so hranjeni po steklenički. Seveda tudi tu med dojenčki obstajajo razlike. Nekateri že zelo kmalu prespijo celo noč, drugi ne. Najpomembneje si je zapomniti, da je vsak dojenček edinstven, ne glede na to, ali je dojen ali hranjen po steklenički. Noben priročnik vam ne more natančno svetovati, koliko in kako pogosto morate hraniti svojega dojenčka. Vedno gre le za okvirne vrednosti in smernice.
Njegovo telo bo višek tako ali drugače izločilo. Mnogokrat se dojenčkovo stanje napačno diagnosticira. Kolike, refluks, alergija, intoleranca na mlečne beljakovine..ta stanja so lahko izraz prekomernega hranjenja, katerega zdravstvo ne opredeljuje kot vzrok, temveč zdravi le posledico. Dojenček ima omejeno kapaciteto želodca. Ta se res lahko raztegne, ampak ne v nedogled. Ko količina vnosa preseže njegovo kapaciteto, jo ta enostavno zavrže, izrine iz njega. Dojenček ima omejeno sposobnost proizvodnje prebavnih encimov v določenem obdobju. Zato ne moremo govoriti o prekomerni telesno teži dojenčka. Telo samo regulira in višek odstrani. Spretnost opazovanja svojega dojenčka, kdaj ima dovolj in s primernim načinom hranjenja, pa ta poje točno toliko kot potrebuje. Druga skrajnost je počasno pridobivanje telesne mase, kot rezultat prekomernega hranjenja. Sesalni refleks sproža pritok mleka flaške in on požira, delno zaradi refleksa, delno pred strahom da se ne zaduši. Poskusi; uleži se na hrbet in samo pogoltni slino- je neudobno? Sedaj pa v tem položaju poskusi se piti. Prenajedanje se kaže predvsem v prvem tromesečju, oz ko je dojenčkov sesalni refleks najmočnejši in ga je z lahkoto izrabiti. Vsak jok, še ne pomeni lakote. Mogoče si želi družbe, ljubezni, materinega dotika..ga je strah, ga zebe, moti lasek, ki je prišel na njegovo telo…mogoče se želi potolažiti le ob sesanju npr dude. Spremenite mišljenje glede navodil za dojenčke- koliko in kdaj naj spije. Sledi njegovi individualni potrebi. Preverite, da se vaš dojenček ne hrani prehitro. Pazi oznake na cucljih so varljive. Mnogi dojenčki dobijo tudi spalne asociacije z hranjenjem. In najpomembnejše, skušajte prepoznati znake sitosti. Nikar pa ne omejujte njegove zahteve po večji količini.
Vprašanje za strokovnjake: Pozdravljeni! Imam 2 meseca staro hčerko. Je samo po steklenički, ampak zelo počasi. Včasih traja hranjenje tudi 1 uro, velikokrat zraven tudi zaspi. Ko pa jo položim v zibelko, se ponavadi prebudi in še zahteva hrano. Je to normalno? Koliko naj bi 2 meseca star dojenček približno pojedel v enem obroku? Zanima me tudi, kdaj lahko dojenček začne jesti frutek, kašice, jogurte, pudinge, meso in ostalo tršo hrano?
Ni dobro, če hranjenje traja predolgo! Otrok v prvih petih minutah spije 95% količine, ki jo bo pojedel. Zato sesanje naj ne traja dlje kot 15 do 20 minut. Če otrok pije zelo počasi (ali prehitro!), požira zrak. Ta zrak napolni želodček in otrok ima občutek sitosti ter preneha jesti. Hitro je ponovno lačen in spet bi jedel. Zrak, ki ga otrok požira lahko pride iz organizma le na dve odprtini. Ali skozi usta, kot "kupček" ali skozi danko, kot vetrovi. Kupčke mora otrok podreti po vsakem hranjenju in pitju in to najmanj tri krat. Če ima vetrove, pa je to zelo boleče. Pogosto pa je vzrok težavam v pripravi mleka in stekleničke. Odprtina na dudi mora biti "primerno" velika. Tukaj ni nekih pravil. Lahko jih naredite več (z šivanko, ki ste jo prej "sterilizirali" s plamenom). Moderne stekleničke imajo na dudah tudi "ventile za zrak". To so male odprtine, ki omogočajo, da zrak prihaja v stekleničko, ko otrok pije. To je potrebno zato, ker v nasprotnem primeru otrok sesa dokler se v steklenički ne ustvari nižji pritisk in je potrebno preveč moči za sesanje. Ker otrok refleksno sesa dalje, sesa in požira zrak. Da ventilček ne deluje prav, vidite po tem, ko stekleničko potegnete iz otrokovih ust in takrat pride v stekleničko zrak v relativno velikih mehurjih. Ventilčki ne delujejo dobro, če je duda premočno privita. To se dogaja, ko pri pripravi mleka damo v stekleničko toplo tekočino in jo po tem shladimo na primerno temperaturo. Ker se s ohlajanjem predmeti krčijo, navoj na steklenički stisne dudo in del z ventilom. To lahko ugotovimo, ko le s težavo odvijemo dudo, ko želimo stekleničko umiti po uporabi. Zamašen nosek lahko ovira pitje, ker mali otrok še ne zna dihati na usta. Če ima vaša hčera zamašen nosek, lahko poskusite s prsti zviti malo vate (ne palčko z vato!) in nadražiti nosno odprtino, da bo kihnila. Tako bo se nosek izpraznil. Če je nosek dalj časa zamašen in opažate izcedek, bi vam svetoval pregled pri vašem pediatru. Fiziološko je otrok sposoben sprejemati tršo hrano šele po četrtem mesecu življenja. Vaši hčeri želim lep razvoj, vam pa, da ne boste imela težave z njenim hranjenjem.
Motnje Hranjenja: Širša Perspektiva
Preobremenjenost s hrano, telesno težo in obliko telesa lahko kaže na motnjo hranjenja. Obstaja splošno napačno prepričanje, da so motnje hranjenja izbira življenjskega sloga. Motnje hranjenja so resna zdravstvena stanja, ki vplivajo na fizično in duševno zdravje. Simptomi lahko vplivajo na zdravje, čustva in sposobnost delovanja na pomembnih področjih življenja. Motnje hranjenja lahko resno vplivajo na zmožnost pridobivanja hranil, ki jih vaše telo potrebuje. Lahko poškodujejo srce, prebavni sistem, kosti, zobe in usta ter povzročijo tudi druge bolezni.
Anoreksija nervoza: Motnja, pri kateri se ljudje izogibajo hrani, močno omejujejo hrano ali uživajo zelo majhne količine le določene hrane. Tudi če imajo nevarno premajhno telesno težo, se lahko vidijo kot pretežki. Ljudje z anoreksijo so v nevarnosti zaradi možnosti zdravstvenih zapletov, povezanih s stradanjem. Samomor je drugi vodilni vzrok smrti pri ljudeh z diagnozo anoreksije nervoze. Bolezen lahko vpliva na odnos osebe z družino in prijatelji ter na njihovo delo ali izobraževanje. Prepoznavanje anoreksije je lahko težavno, saj so skrivnost, sram in zanikanje pogoste značilnosti te motnje. Posledično lahko bolezen dolgo ostane neopažena. Če so prisotni simptomi, bo zdravnik začel ocenjevanje z izvedbo celotne anamneze in fizičnega pregleda. Tudi če niso izpolnjena vsa merila, je lahko še vedno prisotna resna motnja hranjenja. V večini primerov je anoreksijo mogoče zdraviti ambulantno. Zdravljenje vključuje psihoterapijo (individualno svetovanje za spreminjanje mišljenja in vedenja) in včasih zdravila (antidepresivi za nadzor anksioznosti in depresije), kot tudi skupinsko in/ali družinsko terapijo.
Bulimija nervoza: Motnja, pri kateri ima oseba ponavljajoče se in pogoste epizode uživanja velikih količin hrane in občutek pomanjkanja nadzora nad temi epizodami. Temu prenajedanju sledi prisilno bruhanje, čezmerna uporaba odvajal, postenje, pretirana vadba ali kombinacija teh vedenj. Natančen vzrok bulimije ni znan, toda raziskave kažejo, da je za pojav motnje lahko odgovorna kombinacija določenih osebnostnih lastnosti, čustev in vzorcev razmišljanja ter bioloških in okoljskih dejavnikov. Zdravnik vas bo verjetno vprašal o prehranjevalnih navadah, telesni teži in telesnih simptomih. Zdravljenje običajno vključuje psihološko oceno s strani terapevta ali specialista za duševno zdravje.
Motnja prenajedanja: Stanje, pri katerem ljudje izgubijo nadzor nad prehranjevanjem in imajo ponavljajoče se epizode uživanja nenavadno velikih količin hrane. Za razliko od bulimije nervoze obdobjem prenajedanja ne sledi čiščenje, pretirana vadba ali post. Motnja prenajedanja je resna duševna bolezen, ki lahko prizadene vsakogar ne glede na starost, spol, etnično pripadnost, dokazi pa kažejo, da je pogostejša od drugih motenj hranjenja. Obstaja veliko stvari, zaradi katerih lahko nekdo občuti željo po prenajedanju, vključno s težkimi ali močnimi čustvi. Cilji zdravljenja je zmanjšati pogostost prenajedanja in pridobiti zdrave prehranjevalne navade. Zdravljenje lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo (za spoprijemanje s težavami, ki sprožijo epizode prenajedanja) in medosebno psihoterapijo (za izboljšanje odnosov z drugimi).
Izogibna restriktivna motnja vnosa hrane (ARFID): Vključuje omejeno uživanje določene hrane. Ljudje s to motnjo se ne bojijo pridobivanja teže ali telesne velikosti. Namesto tega morda ne bodo zainteresirani za prehranjevanje ali pa se izogibajo hrani z določeno barvo, teksturo, vonjem ali okusom. Motnjo izogibanja/omejevanja vnosa hrane je mogoče diagnosticirati pri vseh starostih, vendar je pogostejša pri mlajših otrocih. Motnja lahko povzroči veliko izgubo teže ali nezmožnost pridobitve teže v otroštvu. Zdravljenje ARFID običajno vključuje prehransko svetovanje, zdravstveno oskrbo in terapijo s hranjenjem, pogosto pa tudi družinsko zdravljenje, kognitivno vedenjsko zdravljenje ter vedenjske intervencije.
Ortoreksija: Nanaša se na nezdravo obsedenost z uživanjem zdrave ali čiste hrane. Hrana, ki velja za "čisto" ali "nečisto", se lahko razlikuje od osebe do osebe. Ortoreksija ima nekaj podobnosti z anoreksijo. Ker ortoreksija nima formalnih diagnostičnih meril, ni jasno, ali je ortoreksija edinstvena motnja hranjenja ali del druge motnje hranjenja. Prvi korak k premagovanju ortoreksije je prepoznavanje njene prisotnosti.
Druge določene motnje hranjenja ali prehranjevalne motnje (OSFED): Predstavlja najvišji odstotek motenj hranjenja in doživi ga lahko vsak ne glede na starost, spol, etnično pripadnost ali ozadje. Je tako resna kot anoreksija, bulimija ali motnja prenajedanja in se lahko razvije iz ali v drugo diagnozo. Zdravnik bo diagnosticiral OSFED tako, da bo vzel zdravstveno anamnezo in vprašal osebo o njenih simptomih.
Pica: Motnja hranjenja, pri kateri oseba uživa neživilske snovi, ki nimajo hranilne vrednosti, kot so denimo papir, milo, barve, kreda ali led. Pica se pogosto ne razkrije, dokler se ne pojavijo zdravstvene posledice. Pri otrocih in nosečnicah Pica pogosto mine v nekaj mesecih brez zdravljenja. Če motnjo povzroča pomanjkanje hranil, bi moralo zdravljenje olajšati simptome.
Ključ do Zdravega Hranjenja: Potrpežljivost, Podpora in Strokovna Pomoč
Nosečnost in porod sta izjemni izkušnji. Ustrezna nega in zavedanje o tem, kaj prihaja, lahko pomagata novopečenim staršem, da se dobro pripravijo. Pomembno je, da starši razumejo, da je vsak otrok edinstven in da se potrebe po hranjenju razlikujejo. V primeru dvomov ali težav je vedno priporočljivo poiskati strokovno pomoč pri pediatru, patronažni sestri ali svetovalki za dojenje. S pravilnim pristopom, potrpežljivostjo in podporo lahko premagamo številne izzive in zagotovimo, da bo hranjenje dojenčka pozitivna izkušnja za celotno družino.