V Evropi se je nedavno soočamo z resno epidemijo oslovskega kašlja, ki je še posebej prizadela Dansko, Belgijo in države nekdanje Jugoslavije. Ta visoko nalezljiva bolezen predstavlja resno grožnjo, predvsem za dojenčke, mlajše od enega leta, pri katerih lahko povzroči trajne okvare možganov ali celo smrt. Ta zaskrbljujoč pojav nas opominja na ključno vlogo, ki jo ima cepljenje v zaščiti javnega zdravja, in nas potiska k razmisleku o zgodovinskih praksah cepljenja, še posebej v prvih dneh življenja. Pred petdesetimi leti so porodnišnice predstavljale ključno točko za zgodnje ukrepanje, ki je imelo dolgotrajen vpliv na zdravje generacij.
Zgodovinski pregled cepljenja novorojenčkov
Pred več kot pol stoletjem, v času, ko so bile nekatere nalezljive bolezni, ki jih danes obvladujemo s cepljenjem, še vedno resna grožnja, je bilo cepljenje novorojenčkov v porodnišnicah ključnega pomena. V nekdanji Jugoslaviji so s pomočjo obveznega cepljenja že v šestdesetih letih 20. stoletja začeli zmanjševati pojavnost nekaterih bolezni. V Sloveniji je bil ključen premik k sistematičnemu cepljenju otrok že v prvih mesecih življenja. Zavedanje, da dojenček do tretjega meseca starosti izgubi večino zaščite, ki jo je prejel od matere, je narekovalo zgodnje ukrepanje. Zato se je s cepljenjem smiselno začelo še pred dopolnjenim šestim mesecem starosti, da bi do izginotja materinih protiteles otrok že ustvaril svoja lastna. Zlasti pomembna so bila protitelesa proti povzročitelju oslovskega kašlja, tetanusu in hemofilusu influence tipa b (Hib). V večini razvitih držav se je s cepljenjem začelo med drugim in četrtim mesecem starosti, z izjemo hepatitisa B, proti kateremu so v nekaterih državah začeli cepiti že novorojenčke.
V porodnišnici novorojenček sicer ne prejme cepiva, ampak v stegensko mišico v prvih urah po rojstvu prejme injekcijo vitamina K. Ta je ključna za preprečevanje krvavitev po rojstvu, saj se novorojenček rodi z nizkimi zalogami tega vitamina v jetrih, ki je nujno potreben za normalno strjevanje krvi. Zaradi pomanjkanja vitamina K lahko pride do hudih notranjih krvavitev, imenovanih hemoragična bolezen novorojenčka, ki lahko vodijo do možganske okvare ali celo smrti. Številne raziskave so dokazale, da enkratni odmerek vitamina K (1 mg) varno in učinkovito preprečuje te krvavitve. Odkar je aplikacija vitamina K po rojstvu obvezna, ni več zabeleženih primerov hujših krvavitev pri novorojenčkih, ki bi imele resne posledice.
Obvezno cepljenje v Sloveniji: Osnova za kolektivno imunost
Današnji sistem cepljenja v Sloveniji temelji na obveznih cepljenjih, ki zagotavljajo visoko precepljenost in s tem kolektivno imunost. Ta je ključnega pomena za zaščito celotne družbe, še posebej najranljivejših skupin, kot so dojenčki, ki še ne morejo prejeti vseh odmerkov cepiva. V Sloveniji je cepljenje za otroke trenutno obvezno proti devetim boleznim: davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s hemofilusom influence tipa b (Hib), ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Zaradi zmanjšanja števila obiskov pri zdravniku in posledično manjšega števila vbodov, se otroci cepijo s kombiniranimi cepivi. Uporablja se šestvalentno cepivo, ki varuje pred davico, tetanusom, oslovskim kašljem, otroško paralizo, okužbami s Hib in hepatitisom B. Otroci so trikrat cepljeni s tem cepivom, za dolgotrajno zaščito pa so kasneje potrebni še poživitveni odmerki. Hkrati s tem cepivom otroci trikrat prejmejo tudi cepivo proti pnevmokoknim okužbam.
Uspešnost cepljenja se kaže v odsotnosti nekaterih bolezni ali njihovi redki pojavnosti. V Sloveniji smo zabeležili zadnji primer otroške paralize leta 1978, zadnji primer rdečk pa leta 2007. Respiratorne davice ne beležimo od leta 1967, zadnjo smrt zaradi davice pa smo zabeležili leta 1963. Zaradi visoke precepljenosti se danes pojavljajo le še posamezni redki primeri mumpsa in tetanusa (večinoma pri starejših osebah, ki niso bile cepljene). Uspešnost cepljenja se kaže tudi v odsotnosti meningitisa, ki ga povzroča hemofilus influence tipa b pri otrocih, mlajših od pet let. S cepljenjem je uspelo izkoreniniti črne koze, ki se danes v svetu ne pojavljajo več.
Izguba kolektivne imunosti in ponovni porast bolezni
Kljub uspehom cepljenja pa se v zadnjem času soočamo z zaskrbljujočim porastom nekaterih bolezni, kot je oslovski kašelj. Ta pojav je najverjetneje posledica omejenega kroženja povzročitelja med pandemijo covida-19 in posledičnega upada precepljenosti. Pred pandemijo smo beležili od nekaj deset do nekaj sto primerov oslovskega kašlja letno, večinoma pri mladostnikih. Danes opažamo izrazit porast, ki ga zaznavamo tudi v bolnišnicah, kjer obravnavajo predvsem necepljene ali delno cepljene otroke, pri katerih je potek bolezni težji.
Poleg oslovskega kašlja, evropskim zdravnikom preglavice povzroča tudi porast obolenj z ošpicami, ki je prav tako posledica vse slabše precepljenosti otrok. Zaradi upada precepljenosti lahko ob vnosu okužbe v populacijo pride do povečanega števila obolelih, kar opažamo v Veliki Britaniji, Bosni in Hercegovini, Srbiji ter Romuniji.
Iberohexa®: Kapljice, ki olajšajo prebavne težave!
Razlogi za zavračanje cepljenja in napačne informacije
Kljub dokazani varnosti in učinkovitosti cepiv, se nekateri starši odločijo za zavračanje cepljenja svojih otrok. Najpogostejši razlogi so strah pred neželenimi učinki, prepričanje, da cepiva niso potrebna zaradi redkosti bolezni, in nezaupanje v zdravstveni sistem. Ti strahovi so večinoma posledica napačnih informacij, pridobljenih na spletu ali družbenih omrežjih.
Med najpogostejšimi napačnimi informacijami je povezava med cepljenjem in avtizmom, ki je bila že večkrat znanstveno ovržena. Prav tako starši pogosto verjamejo, da so cepiva nepotrebna, ker so nekatere bolezni postale redke. Vendar je ravno cepljenje razlog, da so te bolezni manj pogoste, in bi se brez njega lahko ponovno pojavile v epidemijah. Napačna predstava je tudi, da je bolje, da otrok bolezen preboli naravno, pri čemer je treba poudariti, da so lahko posledice bolezni resne, medtem ko so stranski učinki cepiv večinoma blagi in kratkotrajni.
Kratkoročne posledice necepljenja vključujejo večjo ranljivost otroka za okužbe z boleznimi, proti katerim cepiva nudijo zaščito, kar lahko privede do resnih zapletov, kot so pljučnice, prizadetost živčnega sistema in celo smrt. Necepljeni otroci lahko širijo bolezni na druge, kar je še posebej nevarno za tiste, ki se iz zdravstvenih razlogov ne smejo cepiti. Dolgoročne posledice lahko vključujejo kronične zdravstvene težave, ki jih povzročijo prebolele bolezni, ter ponoven pojav zelo nalezljivih bolezni.
Varnost in učinkovitost cepiv
Cepiva, ki se danes uporabljajo, so varna in temeljito preizkuščena. Pred dovoljenjem za množično uporabo morajo cepiva skozi številna testiranja, njihova varnost in učinkovitost pa se spremljata ves čas uporabe. V vseh fazah preizkušanj je varnost cepiva dosledno nadzorovana. Dokaze za varnost in učinkovitost vseh cepiv z dovoljenjem za uporabo v Sloveniji preverita Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) in Evropska agencija za zdravila (EMA).
Ne zanikajo, da se lahko - tako kot pri drugih zdravilih - tudi po cepljenju pojavijo neželeni učinki. Najpogosteje gre za bolečino, rdečino in oteklino na mestu vboda, povišano telesno temperaturo, slabo počutje in utrujenost. Resni neželeni učinki, kot je huda alergična reakcija (anafilaksija), so izjemno redki, pojavljajo se pri približno enem na milijon cepljenih oseb.
Priporočila in prihodnost cepljenja
Zavedanje o pomembnosti cepljenja ostaja ključno. Čeprav so nekatere nalezljive bolezni v Sloveniji zelo redke ali se sploh ne pojavljajo, bi lahko manjše število necepljenih ljudi povzročilo njihovo vrnitev. S cepljenjem ne zaščitimo le sebe, temveč posredno tudi druge, s čimer zaustavimo širjenje bolezni. Tveganje, da bo posameznik utrpel okvaro zaradi cepljenja, je bistveno manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen.
V prihodnosti se obetajo tudi spremembe na področju cepljenja. V letu 2020 se je zgodila menjava petvalentnega cepiva s šestvalentnim cepivom, ki poleg že znanih bolezni varuje tudi pred hepatitisom B. Prav tako se načrtuje širitev cepljenja proti HPV na dečke, saj okužba s HPV lahko povzroča tudi nekatere vrste raka pri moških, dobra precepljenost obeh spolov pa zmanjšuje možnost širjenja okužbe.
Otroci, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo biti cepljeni, potrebujejo posebno zaščito. V teh primerih se zanašamo na koncept "kolektivne imunosti", kjer je pomembno, da so vsi ostali v skupnosti cepljeni. Poleg tega tem otrokom svetujemo okrepljeno higieno in izogibanje območjem z večjim tveganjem za okužbo.
Kljub nekaterim pomislekom in naraščajočemu nezaupanju v cepljenje, ki je delno posledica polarizacije javnosti zaradi cepljenja proti covidu-19, ostaja cepljenje eden najpomembnejših dosežkov človeštva, ki vsako leto reši na milijone otroških življenj in prepreči neverjetno količino trpljenja. Zato je ključno, da se starši odločajo na podlagi zanesljivih strokovnih virov in v sodelovanju s svojimi pediatri.