Reka Drava, ki teče skozi Maribor, je bila skozi stoletja več kot le vodotok; bila je srce mesta, ključna prometna pot in vir življenja, ki je omogočil razvoj pomembnih gospodarskih panog, predvsem pa splavarstva. Kljub temu, da je Maribor do 18. stoletja zaostajal za drugimi evropskimi mesti, saj sta se razvijala predvsem usnjarstvo in mlinarstvo, je prav Drava s svojim posebnim pomenom mestu vdahnila življenje.
Drava kot prometna arterija skozi zgodovino
Že v rimskih časih je Drava služila kot pomembna prometnica, še posebej za mesto Poetovijo (današnji Ptuj), ki je bil rimski vojaški sedež z lastno rečno floto. Vendar pa se začetki splavarjenja, ki je postalo ena glavnih panog Maribora in je spodbudila živahno gostilniško dejavnost ter rast skladišč lesa ob reki, najdejo bistveno globlje v preteklosti. Evropske reke, na katerih se je razvilo splavarstvo, tečejo skozi dežele, bogate z lesom, in Drava ni bila izjema. Njena prečudovita dolina, bogata z gozdovi, je nudila idealne pogoje za to dejavnost.
Najzgodnejša pričevanja o splavarjenju segajo v leto 1280, ko je vitez Otto Velikaški v listini omogočil pobiranje mitnine za prevoz sodov pri velikovškem mostu. Ta zapis razkriva, da so se prazni sodi prevažali na splavih, v Mariboru pa so jih napolnili z vinom in jih nato z vozovi odpeljali nazaj na Koroško. Nadaljnja pričevanja najdemo v urbarju samostana sv. Pavla iz leta 1289, ki omenja podložnike, ki so pripeljali les na Štajersko za potrebe samostana pri vinogradih. Leta 1371 pa urbar iz sv. Lovrenca na Pohorju navaja, da se prebivalci ukvarjajo s prevozom različnih vrst lesa, med katerimi naj bi poseben pomen imeli koli za vinograde.
V srednjem veku je bil rečni transport lesa že razmeroma razvit. V prvi polovici 16. stoletja je na Dravi med Beljakom in Ptujem potekala močno razširjena trgovina, kjer so s splavi večinoma prevažali vino, železne izdelke in tekstil.
Vzpon šajkarstva in razvoj splavov
Povečan promet na Dravi, predvsem transport lesa, je narekoval potrebo po večjih in bolj trpežnih plovilih. V 16. stoletju se tako začne obdobje šajkarstva. Šajke, ki so bile trdo grajena plovila, dolga okoli 20 metrov in široka 6 metrov, so plule od Vuzenice vse do Vojvodine v današnji Srbiji. Vuzenica je bila s strani deželnih stanov določena za gradbeno in vojaško pristanišče za šajke, slovela pa je kot kraj, kjer so izdelovali kakovostna plovila, znana tudi izven meja. Leta 1541 naj bi tam za prevoz hrane cesarski vojski na Ogrskem izdelali kar 40 šajk. Te so upravljali s ponjavami 6 splavarjev in lahko prevažali od 40 do 60 kubičnih metrov desk. Izdelava šajk je bila zahtevnejša in zamudnejša kot izdelava splavov, poleg tega pa je bil zaradi uporabljenega lesa tudi dražji. Les, ki je sestavljal samo šajko, je bil namenjen prodaji, na njej pa so prevažali še sadje, čreslovino in kremenčev pesek za pohorske glažute.
Kljub napredku v šajkarstvu, je šajko sčasoma izpodrinil splav. To je bilo posledica novega načina vezave splavov, ki je omogočal hitrejše nakladanje in prevoz večjih količin lesa, kar je posledično znižalo končno ceno lesa.
Dravski splav je imel obliko trapeza, dolg je bil 32 metrov, širok pa od spredaj 6 metrov in od zadaj 5 metrov. Na sprednji in zadnji strani je imel vsak splav po troje vesel, kar je pomenilo, da ga je upravljalo 6 splavarjev. Najmanjši splav je lahko prepeljal do 80 kubičnih metrov lesa, največji pa kar 130.
Na začetku 20. stoletja so v Dravsko dolino prišli splavarji iz Italije, ki so začeli splave vezati drugače, tako da so jih spredaj razširili, zadaj pa zožili. Dravski splavarji so te nove splave poimenovali »italijančki«. Splavarstvo je doseglo svoj vrhunec v 19. stoletju zaradi ugodnih transportnih izračunov. Splav je namreč služil kot transportno in tovorno sredstvo hkrati, kar je pomenilo, da je pošiljka do cilja prišla brezplačno. Lesna industrija se je močno razvila v pohorskih in kobanskih krajih, ki so bili bogati z lesom, uporabljanim predvsem kot gradbeni material. Po letu 1918 se je lesarsko tržišče razširilo tudi na Hrvaško in v Srbijo. V tem času naj bi na Dravi delovalo več kot 500 splavarjev, ki so sestavljali splave v 60 pristaniščih od Libelič do Maribora. Od dela splavarjev naj bi živelo vsaj 2000 ljudi, saj je bilo delo dobro plačano in zato zelo mikavno. Razvila se je močna splavarska tradicija, ki se je prenašala iz roda v rod. Delo je bilo sicer sezonske narave, izven sezone pa so se splavarji ukvarjali s kmetijstvom ali gozdarstvom.
Maribor in življenje splavarjev
Letno naj bi po Dravi plulo do 2000 splavarjev, ki naj bi prepeljali več kot 200.000 kubičnih metrov lesa. Maribor je bil za splavarje ključna prva postaja. Pristanišče splavov v Mariboru se še danes imenuje Lent - pristanišče. Mesto je bilo prometno križišče, do katerega je bila iz Dravske doline opravljena najbolj naporna in nevarna pot. Drava je bila do 20. stoletja deroča reka z obilo brzic, plitvin in skalnatih ožin. V Mariboru so se splavarjem pridružili splavarji z mariborskega območja, večinoma iz Dupleka. Tam so se oskrbeli s hrano in prespali v znani gostilni Dabringer.
Pristajanje splavov je bil v mestu spektakularen dogodek, zato so splavi in splavarji dobili romantičen pridih. Od Lenšata do Dubrove je na splavu sodelovalo 6 splavarjev, od Dubrove dalje pa le štirje, saj se je reka umirila. Za razkladanje lesa niso bili več potrebni le splavarji, ampak so lahko najeli domačine. Od Donje Dubrove je Drava postala mejna reka med Madžarsko in takratno Jugoslavijo, kar je pomenilo, da so morali opraviti carinske formalnosti. Splav so zapečatili, plačati so morali carino, na tem območju pa se niso smeli ustavljati.
Konec splavarstva in ohranjanje spomina
Konec splavarstva so prinesle gradnje hidroelektrarn. Prvi udarec je splavarstvu zadala izgradnja Falske elektrarne leta 1941. Po drugi svetovni vojni pa je niz elektrarn vzdolž Drave dokončno onemogočil nadaljevanje te dejavnosti. Kljub temu pa Maribor vsako leto v čast nekdanjim splavarjem priredi splavarski krst, ki ohranja spomin na to pomembno poglavje v zgodovini mesta.
Splavarji - popotniki svojega časa
Splavarji so veljali za razgledane ljudi, ki jim je njihovo delo omogočalo spoznavanje novih krajev in načinov življenja. Čeprav niso bili posebej verni, so imeli svojega zavetnika - sv. Miklavža, ki so se mu priporočali, in številne cerkve ob Dravi so mu bile posvečene. Splavarji so s svojim delom bistveno vplivali na ekonomske in kulturne razmere v Dravski dolini, saj so bili redka skupina ljudi, ki je v svoje domače kraje prinašala izkušnje iz sosednjih dežel. Potovanja so bila nekoč prava redkost, splavarji pa so imeli priložnost spoznavati kraje vse od Maribora, Ptuja, Ormoža, Varaždina, Osijeka, Sremske Mitrovice, Beograda, Novega Sada in še dlje. Družili so se z lokalnim prebivalstvom, kupovali stvari, preizkušali lokalno hrano in spoznavali lokalne navade, narečja, noše in časopise.
O njihovih delih in dogodivščinah je krožilo mnogo zgodb, ki so se prenašale iz roda v rod. Nastale so številne legende in bajke, ki so pripovedovale o srečanjih splavarjev z raznimi vodnimi bitji.
Njihov obvezni pokrivalo je bil klobuk - Falotenhut, s katerim so označevali svojo pustolovsko in moralno svobodomiselno držo. Od ostalih pristaniških delavcev jih je ločevala sekira, cepin in splavarska vrv. Potovanja so trajala več dni. S seboj na poti so imeli le nujne stvari: tri srajce, odejo in dežni plašč, pribor za osebno higieno (britvico, brivski čopič, milo in brisače) ter hrano (prekajeno meso, klobaso, moko in kruh). Hrano so pripravljali na ognjiščih na splavu, pri čemer so uporabljali Dravsko vodo, ki je bila do leta 1941 še pitna. Splavarji so se vedno umivali in brili izključno samo na reki.
Pravljica o Dravi in vodni mož Gestrin
Ob reki Dravi je tudi več legend in pravljic, ki odražajo njeno pomembnost in skrivnostnost. Ena takšnih je "Pravljica o Dravi", ki pripoveduje o bogatem ribiču iz Koroške, ki mu je Drava naročila, naj prinese pšenični in rženi kruh iz daljnih krajev. S tem dejanjem naj bi Drava obogatila Koroško s semeni pšenice in rži, kar je omogočilo razvoj poljedelstva.
Druga zgodba pripoveduje o vodnem možu Gestrinu, ki prebiva v globokih tolmunih Drave. Gestrin, s sivimi ribjimi očmi in plavutastimi nogami, naj bi bil vladar vodnih deklic. Brodnik, ki sreča Gestrina na nevarnih ključih reke, ga lahko pomiri tako, da mu vrže v vodo prstan ali drug svetleč predmet. Vendar pa zgodba opozarja na nevarnost, ki preži na tiste, ki jih vodne deklice s svojo lepoto zvabijo v globino, kot se je zgodilo Anžetu, ki je izgubil življenje v vrtincu.
Te zgodbe pripovedujejo o spoštovanju, ki so ga ljudje gojili do reke, njene moči in skrivnostnosti, ter o pomenu, ki ga je imela za njihovo življenje.
V zadnjem času se v mednarodnih krogih pojavljajo razprave o uporabi izraza „storitve na področju reproduktivnega zdravja“, pri čemer je pomembno poudariti, da ta izraz ne sme vključevati prostovoljnega splava, ki predstavlja tragično zatiranje človeških bitij. Zakoniti splav, kadar ni v nasprotju z zakonom, mora biti varen in del celovitih storitev na področju reproduktivnega zdravja, vendar se v nobenem primeru ne sme spodbujati kot metoda za načrtovanje družine. Treba je upoštevati, kako resna pohabitev je splav za ženske, in ne smemo trditi, da je čudežno sredstvo za rešitev vseh težav. Obstajajo številne "storitve", vendar je splav ena izmed najbolj spornih. Veliko žensk je umrlo zaradi nezakonitih splavov, ki so bili opravljeni brez medicinske pomoči. Vendar pa se je v zgodovini zgodilo tudi, da je reka Drava omogočila čudeže, kot je bil na primer Elizejev čudež s splavajočim se sekirom.
V sodobnem času se reke, kot je Drava, vse bolj urejajo z hidroelektrarnami, kar pa je vplivalo na prenehanje tradicionalnega splavarjenja. Kljub temu pa se ohranjajo poskusi ohranjanja te tradicije, kot je splavarski krst v Mariboru. Vendar pa je treba poudariti, da je splav lahko povezan s specifičnimi tveganji, kot so moteno delovanje nevroendokrinega sistema, nevrodegenerativne motnje, vpliv na razmnoževanje in razvoj, ter povečano tveganje za raka. Te skrbi se nanašajo na zdravstvene posledice, medtem ko je v kontekstu mednarodnih odnosov pomembno, da se razvojni skladi EU ne uporabljajo za programe, ki vključujejo prisilni splav, prisilno sterilizacijo ali detomor.