Vprašanje umetne prekinitve nosečnosti je na Hrvaškem že vrsto let tema burnih razprav, ki pogosto segajo v politično areno in se dotikajo globokih etičnih, verskih in osebnih prepričanj. Nedavne spremembe zakonodaje in visoki primeri, kot je zgodba Mirele Čavajde, so ponovno poudarili kompleksnost situacije, s katero se soočajo ženske, zdravstveni delavci in celotna družba. Glavne težave se vrtijo okoli dostopnosti do posega, razširjenosti ugovora vesti med zdravniki ter stigme, ki jo ženske pogosto izkusijo v zdravstvenem sistemu.
Ugovor vesti kot ovira dostopnosti
Eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na dostopnost splava na Hrvaškem, je ugovor vesti. Na Hrvaškem deluje 375 ginekologov, od tega jih kar 208 splavov ne opravlja. Ta visoka stopnja ugovora vesti pomeni, da je v nekaterih bolnišnicah splav praktično nemogoče opraviti. V šestih bolnišnicah po državi, med njimi tudi Klinika Sveti Duh v Zagrebu ter bolnišnice v Vinkovcih, Našicah, Požegi, Virovitici in Novi Gradiški, ni niti enega ginekologa, ki ne bi uveljavljal ugovora vesti. V Požegi pa ugovor vesti uveljavljajo celo vsi anesteziologi, kar dodatno otežuje izvajanje posega.
Kljub temu, da zakon določa, da morajo zdravstvene ustanove, pooblaščene za opravljanje splava, zagotoviti prekinitev nosečnosti, se v praksi pojavljajo težave. Če ginekolog priglasi ugovor vesti, ga morajo napotiti k drugemu zdravniku v isti ustanovi. Če to ni mogoče, mora bolnišnica poiskati zunanjega sodelavca. Vendar pa se zaradi množičnosti ugovorov vesti ta proces pogosto izjalovi, kar ženske prisili, da iščejo pomoč v drugih regijah ali celo v tujini. Podobne težave s tem, kdo bo opravljal splave, imajo tudi v drugih državah, kjer zdravniki množično uveljavljajo ugovor vesti.
Nova zakonodaja in časovne omejitve
Hrvaško ministrstvo za zdravje je v začetku leta začelo s sprejemanjem nove zakonodaje na področju urejanja splava, ki pa dviguje precej prahu. Predlog zakona predvideva zvišanje časovne omejitve za splav iz 10 na 12 tednov nosečnosti, kar je običajno v drugih evropskih državah. Nova zakonodaja naj bi uredila tudi vprašanje ugovora vesti bolj podrobno in celostno, s čimer naj bi se preprečile situacije, ko v posameznih zdravstvenih ustanovah splava ni mogoče opravljati zaradi ugovora vesti.
Po sedaj veljavnem zakonu iz leta 1978 so dovoljeni zgolj splavi pred 10. tednom nosečnosti, v redkih primerih in ob zdravstveni nevarnosti za mater pa pred 20. tednom nosečnosti. Vendar pa je sodišče ocenilo, da je zakon potreben prenove, saj so na primer kazni določene v dinarjih, pomembno vlogo pa v njem še vedno igra delavski odbor za samoupravljanje.
Zgodba Mirele Čavajde in uporaba strokovnih pojmov
Javno razpravo o splavu je na Hrvaškem nedavno razstrelil primer 39-letne nosečnice Mirele Čavajde. V 24. tednu nosečnosti je izvedela, da ima njen otrok velik tumor na možganih, zaradi katerega rojstva ne bo preživel ali pa bo hudo prizadet. Ko je želela opraviti splav, so jo zavrnile vse klinike na Hrvaškem, saj naj bi bil splav po 10. tednu nosečnosti tam nemogoč, čeprav zakon v določenih primerih predvideva tudi izjeme. Čavajda se je morala po pomoč zateči v Slovenijo, kjer ji je dvostopenjska komisija odobrila splav.
V povezavi s tem primerom se je pojavilo tudi veliko napačnih informacij in zlorab strokovnih pojmov. Slovenski zdravnik Gorazd Kavšek je pojasnil, da se v Sloveniji uporablja termin "umetna prekinitev nosečnosti", ki pa je bil v zadnjih dneh predvsem med hrvaškimi kolegi precej zlorabljen. Poudaril je, da namen zakona ni urejanje prekinitve nosečnosti v smislu sprožitve poroda kar tako, ampak dokončanje nosečnosti, ki vodi v prekinitev nosečnosti s smrtjo ploda. Razlikuje se tudi postopek umetne prekinitve nosečnosti glede na višino nosečnosti. Do 22. tedna se proces rojstva ploda iz maternice imenuje splav (abortus), po 22. tednu pa porod. Kavšek je jasno poudaril, da je zloraba strokovnega pojma, kot je feticid, za namene dnevne politike ali samoopravičevanja nepotrebna in škodljiva.
Stigma in izkušnje brez anestezije
Poleg pravnih in medicinskih vidikov, je za ženske na Hrvaškem velik problem tudi stigmatizacija in okolje, v katerem so prisiljene opravljati splav. Poslanka Ivana Ninčević Lesandrić iz stranke MOST je v parlamentarni razpravi o zakonu slikovito opisala, kako so ji po spontanem splavu opravljali kirurško čiščenje maternice brez anestezije. Po njenih besedah so ji zvezali roke in noge ter maternico strgali kake pol ure, kar je bilo najbolj bolečih 30 minut v njenem življenju. Po njeni izpovedi se je javilo več kot 400 žensk s podobnimi pretresljivimi zgodbami.
Te zgodbe razkrivajo, da je splav marsikje na Hrvaškem že skoraj nemogoče opraviti, ne le zaradi ugovora vesti, ampak tudi zaradi slabega ravnanja zdravstvenega osebja. Ženske so pogosto tarča posmeha in žalitev s strani zdravnikov, ki bi morali skrbeti za njihovo zdravje. Poleg tega so posegi lahko zelo dragi, kar je velika težava za mlajše ženske, ki v teh primerih pogosto ne morejo računati na pomoč družin v konzervativnem okolju.
Hrvaško ministrstvo za zdravje je napovedalo inšpekcijski nadzor v prijavljenih primerih slabega ravnanja, vendar pa organizacija Roda opozarja, da so podobne akcije že potekale v preteklosti, a rezultatov niso objavili in se ni nič spremenilo. Pričakujejo, da bo ministrstvo po napovedanih inšpekcijah sprožilo korake, da ženske v bolnišnicah ne bodo več trpele med ginekološkimi posegi.
Primerjava s Slovenijo in drugimi evropskimi državami
V Sloveniji je situacija glede kontracepcije bistveno drugačna. Kontracepcijske tabletke so namreč brezplačne, medtem ko na Hrvaškem zdravstvena zavarovalnica ne krije stroškov kontracepcijskih tablet (cena na mesec je med 10 € in 15 €) niti tablet "plan B" (cena med 25 € in 30 €). Kljub temu, da je kontracepcija v Sloveniji cenovno bistveno bolj dostopna, je število splavov na 1.000 živorojenih otrok v Sloveniji mnogo višje kot na Hrvaškem, čeprav še vedno pod povprečjem Evropske unije. Število splavov v Sloveniji je primerljivo s Češko in malenkost višje od števila splavov na 1.000 živorojenih v Nemčiji.
Statistika na Hrvaškem sicer govori drugače, kot se pogosto sliši v javnosti. Največ umetnih prekinitev nosečnosti opravijo ženske stare med 30 in 39 let, ki že imajo dva ali tri otroke, ne pa najstnice, ki bi si z donositvijo otroka uničile življenje. Število splavov na Hrvaškem sicer v zadnjih letih drastično upada, kar pa predstavniki nevladnih organizacij pripisujejo predvsem večjemu številu nelegalnih posegov, ki so za pacientke nevarni. V Sloveniji se je število splavov v zadnjih 40 letih zmanjšalo za skoraj 70 odstotkov, predvsem zaradi boljše izobraženosti o spolnosti in kontracepciji.
Različna stališča in prihodnost
Vprašanje splava na Hrvaškem močno razdvaja javnost. Nasprotniki pravice do splava, kot je združenje "V imenu družine", zahtevajo spremembo zakona in ustvarjanje pravnega okvira, temelječega na znanosti, ki pravi, da se življenje začne s spočetjem. Zagovarjajo, da bi morali vse bolnike, rojene in nerojene, obravnavati na enak način, vsaka mati pa bi morala biti deležna psihološke in ekonomske pomoči, če njenemu nerojenemu otroku postavijo diagnozo hude bolezni.
Na drugi strani pa aktivistke in organizacije za ženske pravice opozarjajo na kršitve človekovih pravic in potrebo po zagotavljanju ustrezne zdravstvene oskrbe. Poudarjajo, da politika ni prepričana, da je problem dovolj velik, da bi terjal hitro ukrepanje, kar pa je po njihovem mnenju ključno za zaščito zdravja in dostojanstva žensk.
Zakon in praksa na Hrvaškem se še vedno razvijata, s ciljem najti ravnovesje med pravico žensk do odločanja o svojem telesu, etičnimi pomisleki zdravstvenih delavcev in zagotavljanjem kakovostne zdravstvene oskrbe. Vendar pa je jasno, da bo za rešitev teh kompleksnih vprašanj potreben dolgotrajen dialog, politična volja in predvsem spoštovanje do vsake posameznice.
tags: #splav #na #hrvaskem #brez #anesteziologa