Na Poljskem se že vrsto let odvija zapletena in čustvena razprava o pravici do splava, ki je v zadnjem času dosegla vrhunec s parlamentarnim glasovanjem o reformi zakona o pravici do splava. Poslanci so obravnavali zakon, ki bi uzakonil pravico do splava do 12. tedna nosečnosti. Vlada premierja Donalda Tuska, ki je v predvolilni kampanji obljubljala razširitev pravice do splava, je na glasovanju nepričakovano izgubila, saj so se ji uprli njeni konservativni člani. Parlament je zakon za las zavrnil z 215 glasovi za in 218 glasovi proti. Ta odločitev je sprožila val protestov razočaranih volivcev, ki trdijo, da jih je vlada zavedla in da ni sposobna izpolniti niti najbolj osnovnih predvolilnih obljub. Vprašanje, ali je sprememba zakonodaje o reproduktivnih pravicah na Poljskem na mrtvi točki, kakšne so možnosti, ki jih ponuja opozicija, kakšne so bile vsebinske spremembe zakona, ki ga je parlament zavrnil, in ali Tusk sploh ima parlamentarno večino za sprejetje zakonov, ki jih je obljubljal pred volitvami, zahteva poglobljeno analizo.
Trenutna zakonodaja in zgodovinski kontekst
Trenutno je umetna prekinitev nosečnosti na Poljskem dovoljena le v izjemnih primerih: ko je nosečnost posledica spolnega napada ali incesta, ali če nosečnost ogroža življenje nosečnice. Čeprav nosečnice lahko brez pravnih posledic prekinejo nosečnost, pa oseba, ki izvede splav ali pri njem asistira, grozi do tri leta zaporne kazni. Skoraj popolno kriminalizacijo splava je leta 2020 uvedla takratna vlada, ki jo je vodila konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS). Ta vlada je s svojo politiko močno vplivala na oblikovanje reproduktivnih pravic v državi.
Vlada Donalda Tuska, ki je na oblasti od konca leta 2023, je veliko glasov na volitvah dobila prav zaradi obljub o liberalizaciji zakonodaje, ki zadeva pravice LGBTQ skupnosti in reproduktivne pravice. Vendar pa je zakon o pravici do splava, ki je bil na glasovanju 12. julija, zavrnjen prav zaradi nesoglasij znotraj vladne koalicije. Koalicijska kmečka Stranka poljskega ljudstva (PSL) se je namreč postavila na opozicijsko stran skupaj s strankama Zakon in pravičnost ter Konfederacja in glasovala proti reformi zakona. Ta poteza je razkrila globoke razpoke znotraj Tuskove koalicije in vprašanja o njeni stabilnosti.
Notranje napetosti v Tuskove koaliciji
Zavrnitev zakona je močno pretresla vladno koalicijo. Dva poslanca iz Tuskove Državljanske koalicije (KO) o zakonu nista glasovala, kar je sprožilo takojšnje posledice. Premier Tusk ju je suspendiral iz stranke, medtem ko je tretjega poslanca, ki se je zaradi bolezni mudil v bolnišnici, oprostil glasovanja. Eden izmed suspendiranih poslancev je bil nekdanji namestnik ministra za razvoj in tehnologijo Waldemar Sługocki, ki se je v času glasovanja mudil na potovanju v Združenih državah Amerike. Njegovo odsotnost je premier označil za nesprejemljivo. Drugi suspendirani poslanec, Krzysztof Grabczuk, je bil poleg suspendiranja razrešen tudi s položaja podpredsednika parlamentarnega kluba Državljanske koalicije. Ti ukrepi kažejo na Tuskove odločne poskuse ohranjanja discipline znotraj koalicije, vendar hkrati razkrivajo težave pri zagotavljanju enotnosti glede ključnih vprašanj, kot je pravica do splava. Aleks Szczerbiak, profesor politologije na Univerzi v Sussexu, poudarja, da se Tusk sooča z resnimi težavami v koaliciji, ki bi lahko ogrozile njegovo sposobnost izpolnjevanja predvolilnih obljub.
Kompromisni zakon iz leta 1993 in njegova dediščina
Opozicijski Poljska ljudska stranka (PSL) in stranka Poljska 2050 podpirata predlog, ki je javnosti znan kot kompromisni zakon iz leta 1993. Ta zakon dovoljuje splav le v primeru, ko gre za utemeljen sum, da je ogroženo zdravje matere, če je zarodek "nepopravljivo poškodovan" ali če je nosečnost posledica nezakonitega dejanja. Ta zakon torej vsebuje eno izjemo več, kot trenutni zakon, ki prekinitve nosečnosti zaradi poškodbe zarodka ne omogoča.
Zanimivo je, da je bil zakon iz leta 1993 predlagan s strani takratne desne vlade po vzoru zakona iz El Salvadorja, kjer so osebe, ki naredijo splav, kaznovane z zaporno kaznijo. Kot odgovor na ta predlog zakona, ki bi prepovedal splav, sta Barbara Labuda iz Stranke demokratske unije in Zbigniew Bujak iz Delavske unije zbrala skoraj milijon in pol podpisov za izvedbo referenduma o uvedbi zakonske kazni zaradi splava. Predlagatelji zakona sicer podpisov za izvedbo referenduma niso upoštevali, so pa predlog "omilili" tako, da so iz njega izbrisali dve sporni točki: zaporno kazen za osebe, ki splavijo, in prepoved splava v okoliščinah, ki so izven nadzora nosečnice. Zakon iz leta 1993 je tako uvedel zaporno kazen do treh let za zdravnika, ki pomaga pri splavu, in vpeljal prepoved splava, razen v primerih incesta, posilstva in zanositve osebe pod mejo starosti privolitve - takrat 16, zdaj 15 let - ter v primerih prej omenjene nepopravljive poškodbe zarodka in življenjske ogroženosti nosečnice.
Vpliv Katoliške cerkve
Pomembno vlogo pri prepovedi splava je imela tudi Katoliška cerkev, ki je po osamosvojitvi Poljske postala eden glavnih političnih akterjev v državi. Poljski papež Janez Pavel II., ki je papeško funkcijo opravljal od leta 1978 do 2005, je zagovarjal prepoved splava kot temelj katoliških in poljskih nacionalnih vrednot. Njegov prvi papeški obisk Poljske leta 1979 je bil ključni trenutek uveljavitve Katoliške cerkve kot pomembne politične sile v državi, hkrati pa eden od začetkov premikov k omejevanju reproduktivnih pravic. Kot pojasnjuje Szczerbiak, je vloga Cerkve pred sprejetjem zakona leta 1993 bila izjemno pomembna, saj je njena moralna avtoriteta vplivala na javno mnenje in politično odločanje.
Spremembe zakonodaje in odločitve ustavnega sodišča
Leta 1996 je parlament razširil izjeme od prepovedi splava, s čimer je splav postal legalen, če je bila nosečnica v težki ekonomski ali socialni situaciji. Vendar pa je zakon naslednje leto razveljavilo ustavno sodišče zaradi protiustavnosti. Zakon je bil protiustaven glede na "Malo ustavo Poljske", ki je veljala med letoma 1992 in 1997. A že isto leto, ko je sodišče podalo odločitev, je na Poljskem začela veljati nova ustava, pod katero razširitev izjem od prepovedi splava ni neustavna in ki velja še danes. Več o tej odločitvi sodišča pojasnjuje Lempart.
Od leta 1997 nato skoraj dvajset let ni bilo nobenih bistvenih sprememb ali resnejših namer spremembe zakonodaje o splavu. Javna diskusija o zaostritvi prepovedi splava se je ponovno sprožila leta 2016, ko se je pojavila iniciativa "Stop splavu". Ta iniciativa je bila del širšega gibanja, ki je vplivalo na politično agendo.
Mednarodni vplivi in organizacija Agenda Europe
Pomembno vlogo pri tej iniciativi je imela tudi mednarodna organizacija Agenda Europe, katere poljski člani so bili pobudniki popolne prepovedi splava na Poljskem leta 2016. Agenda Europe je krovna fundamentalistična krščanska organizacija, ustanovljena leta 2013 po srečanju evropskih in ameriških organizacij za življenje. Združuje več kot 100 mednarodnih organizacij po Evropi in vanjo je včlanjenih tudi več kot 50 poslancev parlamentov evropskih držav. Organizacija odločno nasprotuje splavu, pravicam LGBT oseb in drugim osnovnim pravicam, saj meni, da ogrožajo krščanstvo. Financirajo jo aristokrati, oligarhi in milijarderji iz Mehike, Združenega kraljestva, Avstrije, Rusije in drugih držav. Njena prva misija je bila prepoved istospolnih porok na Hrvaškem, ki je bila za razliko od popolne prepovedi splava na Poljskem uspešna. Njeni člani so sodelovali tudi pri kampanji proti legalizaciji istospolne poroke na referendumu v Sloveniji leta 2015.
Kot pove Szczerbiak, je leta 2016 tudi vladajoča stranka Zakon in pravičnost presodila, da ne more vztrajati pri popolni prepovedi splava, kar je bil rezultat pritiska javnosti in civilne družbe.
"Črni protest" in ponovne zaostritve
Kot je povedala sogovornica, se je kot odgovor na predlog zakona leta 2016 pojavilo še večje število organizacij in iniciativ, ki so zagovarjale pravico do splava. Skupaj so organizacije štele več kot pol milijona članic in zbrale več kot 200 tisoč podpisov podpore. Te organizacije so bile ključne pri organizaciji protestov, ki so močno vplivali na politično razpravo.
Leta 2020 je ustavno sodišče odločilo, da od izjem za splav izključi nepopravljivo poškodbo zarodka. To odločitev je državo ponovno zajel val protestov, znan kot "Črni protest" (Black Protest), vendar takrat brez neposrednega vpliva na zakonodajo, kot se je zgodilo leta 2016. V času protestov zaradi prepovedi splava je vlada stranke Zakon in pravičnost začela izgubljati podporo. Na lanskih parlamentarnih volitvah desna koalicija, ki jo je vodila stranka Zakon in pravičnost, ni uspela dobiti večine glasov. Vlado je na podlagi predvolilnih obljub oblikoval Donald Tusk. Vendar pa, kot pove Szczerbiak, vladajoča stranka ni vedno podpirala pravice do splava do 12. tedna nosečnosti, kar kaže na zapletenost političnih stališč in zgodovinskih premikov.
Protesti in upad podpore vladi
Ker Tusk ni uspel izpolniti svoje predvolilne obljube o liberalizaciji zakonodaje o splavu, so se na Poljskem v zadnjem mesecu zvrstili mnogi protesti za sprejetje zakona, ki bi legaliziral splav. Kot pove Lempart, je podpora vladi močno padla, kar je posledica nezadovoljstva volivcev, ki so pričakovali hitrejše in bolj odločne spremembe. Protestniki zahtevajo več kot le liberalizacijo zakonodaje; želijo si sistemske spremembe, ki bi zagotovile dejansko reproduktivno svobodo.
Spreminjajoče se politično ozračje in vloga Cerkve
V zadnjih letih se je politično ozračje na Poljskem temeljito spremenilo. Katoliška cerkev, ki je bila nekoč izjemno vplivna, zaradi afer spolnega nadlegovanja in prevelikega vmešavanja v politiko, po mnenju mnogih Poljakov, izgublja svojo nekdanjo politično moč. To se odraža tudi v odnosu do vprašanja splava, kjer se vse več ljudi ne strinja s stališči uradne Cerkve.
Seksizem in mizoginija v športu kot metafora
V širšem kontekstu razprave o enakosti in pravicah je zanimivo pogledati tudi na zgodovino žensk v športu. Leta 1967 se je na bostonski maraton prijavila Kathrine Virginia Switzer, ki se je morala prijaviti kot K. V. Switzer, saj ženskam udeležba na maratonu ni bila dovoljena. Med tekom so jo organizatorji želeli odstraniti s proge, a so jo branili njen trener in fant. Switzer je maraton uspešno odtekla kljub grožnjam. Šele leta 1972 so ženske lahko legalno sodelovale na tem maratonu, ženska kategorija v maratonu pa je na olimpijskih igrah postala uradna šele leta 1984. Ta zgodba ponazarja, kako sta bila seksizem in mizoginija prisotna tudi v rekreativnem športu, kar lahko služi kot metafora za širše družbene boje za enakost.
Primer tragičnega elektronskega sporočila in boj proti seksizmu
V tem kontekstu je pomembno omeniti tudi primer elektronskega sporočila organizatorjev teka, ki je sprožilo ogorčenje. Sporočilo je tekačice, ki so si prizadevale za možnost teka na 10 km, obravnavalo na podcenjujoč način, jih obtoževalo "zlorabe državnih institucij" in "kaprice feminističnih aktivistk". Tak ton sporočila odraža globoko zakoreninjeno seksistično naravnanost, ki ženskam odrekajo avtonomijo in ambicije. Takšne izjave, ki jih podeljuje nagrada "Bodeča neža", opozarjajo na potrebo po nenehnem boju proti seksizmu in mizoginiji v vseh družbenih sferah. Prispevek, ki analizira to sporočilo, je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘, financiranega s strani Evropske unije.
Politična zastopanost žensk in strankarska stališča
Primerjava pridobljenih mandatov v slovenskem državnem zboru po spolu potrjuje že uveljavljene vzorce v slovenskem političnem prostoru. Desnosredinske in desne stranke kažejo izrazitejšo pretežno zastopanost moških, medtem ko se pri novejših ali manjših političnih akterjih opazi manjše odstopanje v prid večji zastopanosti žensk. Strankarska stališča glede spola se na Poljskem sicer razlikujejo. Nekatere stranke, kot so Socialni demokrati, Gibanje Svoboda, Levica, Vesna in stranka Mi, socialisti!, neenakost spolov razumejo kot strukturni problem. Druge, kot SDS, NSi + SLS + Fokus ter Resni.ca, ženske umeščajo predvsem v kontekst družine in demografije, s poudarkom na materialni krepitvi tradicionalne družine. Tretji pristop, ki ga zaznamo pri Demokratih Anžeta Logarja, Prerodu, Zaupanju, Stranki Generacij ter Zelenih Slovenije, pa je programska nevtralnost, kjer vprašanje spola ni posebej obravnavano.
Sociologinja dr. Milica Antić Gaber opozarja, da so stranke kljub uzakonitvi spolnih kvot na neki način "posvojile" te mehanizme, vendar jih niso zares vključile v svojo politiko in politično kulturo. Redke stranke razmišljajo o tem, kako kandidatkam zagotoviti dejansko enake možnosti za izvolitev in enakovredno sodelovanje v volilnih kampanjah. Stranke redko zaščitijo kolegice, ko postanejo tarče sovražnega govora ali nasilja na podlagi spola, kar dodatno otežuje njihovo politično delovanje.
Prihodnost reproduktivnih pravic na Poljskem
Zavrnitev zakona o pravici do splava do 12. tedna nosečnosti je močno vplivala na politično in družbeno razpravo na Poljskem. Kljub temu, da je Tuskova vlada obljubljala liberalizacijo, se sooča z notranjimi napetostmi in močnim odporom konservativnih sil. Prihodnost reproduktivnih pravic na Poljskem ostaja negotova, odvisna od nadaljnjih političnih manevrov, javnega pritiska in sposobnosti koalicije, da najde skupni jezik glede te pereče teme. Mednarodni vplivi, kot je delovanje organizacije Agenda Europe, in močna vloga Katoliške cerkve še naprej oblikujeta to zapleteno dinamiko. Boj za reproduktivno svobodo na Poljskem je še daleč od konca, kar dokazujejo nenehni protesti in aktivno državljansko udejstvovanje.