Sinusna tahikardija, ki jo zaznamuje pospešen srčni utrip izvirajoč iz naravnega srčnega spodbujevalnika, sinusnega vozla, je pogost pojav, s katerim se srečujejo mnoge nosečnice. Medtem ko je v večini primerov benigna in ne predstavlja neposredne grožnje za življenje, lahko v določenih okoliščinah zahteva natančno spremljanje in obravnavo. Z razumevanjem njenih vzrokov, simptomov in razpoložljivih zdravljenj lahko bodoče matere bolje obvladujejo to stanje in zagotovijo optimalno zdravje zase in za svojega otroka.
Razumevanje sinusne tahikardije
Sinusna tahikardija je definirana kot srčni utrip, ki presega 100 utripov na minuto v mirovanju pri odrasli osebi. Vendar pa je v nosečnosti ta meja pogosto višja, saj se fiziološko srce odziva na povečane potrebe telesa. Med nosečnostjo telo prestrukturira krvni obtok: poveča se volumen krvi v krvnem obtoku in srčni iztis, spremeni pa se tudi avtonomna regulacija. Zato se pri mnogih nosečnicah srčni utrip v mirovanju poveča za 10-20 utripov na minuto v primerjavi z ravnmi pred nosečnostjo in doseže vrhunec v tretjem trimesečju. Pri nekaterih zdravih ženskah ostanejo frekvence do 100-110 utripov na minuto normalne, ko se počutijo dobro. Pomembnejši od same številke je kontekst: vztrajanje simptomov in spremljajočih znakov.
Srce je motor našega telesa, ki mora delovati usklajeno in zanesljivo. Ko srčni ritem uide iz nadzora, se poruši ravnovesje med telesno aktivnostjo, živčnim sistemom in delovanjem srčno-žilnega sistema. Sinusna tahikardija sama po sebi ni bolezen, temveč simptom, ki lahko odraža različna stanja - fiziološka, psihološka ali patološka.
Vzroki za sinusno tahikardijo v nosečnosti
Vzroki za sinusno tahikardijo v nosečnosti so lahko raznovrstni, od normalnih fizioloških sprememb do patoloških stanj, ki zahtevajo medicinsko obravnavo.
Fiziološki in čustveni sprožilci
Telo naravno poveča srčni utrip med vadbo, v stanju vznemirjenosti, stresa ali bolečine. Čeprav gre za normalen odziv, lahko pri občutljivejših posameznikih pride do pretiranega pospeška, ki ga telo težje regulira. Intenzivna telesna aktivnost, čustveni stres, anksioznost, panični napadi, povišana telesna temperatura (npr. pri okužbah) in akutna ali kronična bolečina so pogosti sprožilci.
V nosečnosti se naravne spremembe v telesu, kot so povečan volumen krvi in hormonske spremembe, lahko odrazijo v višjem srčnem utripu. Povečanje srčne frekvence za 15-25 % izhodiščne vrednosti je običajno odraz teh prilagoditev, ki omogočajo zadostno oskrbo ploda s kisikom in hranili.
Hormonske spremembe
Hormonske spremembe med nosečnostjo lahko vplivajo na srčni ritem. Povečane ravni progesterona, na primer, lahko povzročijo vazodilatacijo (razširitev žil), kar posledično zmanjša periferni upor in zahteva hitrejše bitje srca za vzdrževanje krvnega tlaka. Bolezni ščitnice, predvsem hipertiroidizem, povzročajo trajno povečano presnovo in s tem višji srčni utrip, kar je treba skrbno spremljati.
Ščitnica je žleza, ki tvori ščitnične hormone, ki uravnavajo presnovo in vplivajo na vse organe. Deluje lahko prekomerno ali premalo, kar škodljivo vpliva na naše zdravje in lahko povzroči zaplete med nosečnostjo, med drugim preeklampsijo, prezgodnji porod in nizko porodno težo otroka. Motnje v delovanju ščitnice, ki se prvič pojavijo med nosečnostjo, so redke. Ščitnični hormoni so potrebni tudi za normalno rast in razvoj ploda. Njihovo pomanjkanje lahko povzroči hude in nepopravljive okvare v razvoju otroka, zato je v Sloveniji predpisano presejalno testiranje novorojenčkov za odkrivanje prirojene hipotiroze. O delovanju ščitnice in zdravljenju bolezni ščitnice med nosečnostjo smo se pogovarjali s strokovnjakinjo. Ščitnica je žleza, ki leži na spodnjem delu vratu in izloča ščitnična hormona tiroksin (T4) ter trijodtironin (T3). Ščitnična hormona uravnavata presnovo in vplivata na vse organe v telesu. Pomembna sta za rast in razvoj ploda. Če ščitnica zboli, se lahko spremenita velikost ali oblika žleze, lahko se spremeni tudi njena funkcija, kar pa ni nujno povezano s spremembo velikosti. Povečani ščitnici pravimo tudi golša, ki jo lahko opazimo sami ali pa nas nanjo opozorijo drugi. Druga skupina bolezni nastane zaradi spremenjenega funkcijskega stanja ščitnice. Razlikujemo hipotirozo, to je premajhno delovanje ščitnice, in hipertirozo - to je prekomerno delovanje ščitnice. Pri hipotirozi, ki je pogostejša, imamo naslednje znake: smo utrujeni, poveča se nam telesna teža, prebava je upočasnjena, težje se koncentriramo, smo zaspani in slabše prenašamo mraz. Med nosečnostjo prihaja do fizioloških sprememb v celem telesu. Sama ščitnica se poveča in je močneje prekrvljena. Povečajo se metabolične potrebe nosečnice in ploda, zaradi česar se tudi potrebe po ščitničnih hormonih povečajo. V nosečnosti se v krvi poveča koncentracija hormona humani horionski gonadotropin (HCG), ki se veže na receptor za TSH in ga šibko stimulira. Ta hormon narašča do 12. tedna nosečnosti in je pri večplodni nosečnosti višji. Povzroči lahko prehodno hipertirozo, ki pa je ne zdravimo, saj običajno ni huda in spontano izzveni. Poveča se tudi raven estrogena, kar poveča koncentracijo prenašalnih beljakovin v krvi, ki vežejo ščitnične hormone, zaradi česar se poveča količina ščitničnih hormonov v krvi. Med nosečnostjo aktivno ne iščemo bolnic. Izbrani zdravnik se odloči za merjenje ravni ščitničnih hormonov, če je imela nosečnica bolezen ščitnice pred zanositvijo, če ima simptome in znake bolezni, pozitivno družinsko anamnezo ali katero od avtoimunskih bolezni. Pri ženskah z boleznijo ščitnice svetujemo kontrolo ravni TSH pred načrtovano nosečnostjo, nato v prvem trimesečju nosečnosti kontrolo na štiri do šest tednov ter enkrat v drugi polovici nosečnosti. Bolezni ščitnice med nosečnostjo so redke. S kliničnimi znaki izražena hipotiroza se pojavi pri 0,3 do 0,5 odstotkih nosečnicah. Več je hipotiroze, kjer je zvišana koncentracija TSH, hormona pa sta še normalna. Zdravimo ju z L-tiroksinom, saj hipotirozo povezujemo s splavom, nizko porodno težo otroka ter njegovim slabšim intelektualnim in motoričnim razvojem. Pred začetkom zdravljenja opredelimo njen vzrok. Najpogostejši je Hashimotov tiroiditis, to je avtoimunska bolezen ščitnice. Druga skupina bolezni je hipertiroza, ki se pojavi pri 0,2 do 0,4 odstotkih nosečnosti. Najpogosteje gre za bazedovko, ki jo je treba razlikovati od prehodne hipertiroze zaradi zvišane koncentracije HCG. Hipertiroza je povezana z večjim tveganjem za preeklampsijo, srčno popuščanje, prezgodnji porod in nizko porodno težo otroka. Zdravimo jo s tirostatikom. Diagnozo postavi specialist, ki vodi bolnico, nosečnica potrebuje pogoste kontrolne preglede. Za bazedovko so značilna protitelesa proti TSH receptorju, ki prehajajo skozi posteljico in lahko povzročijo hipertirozo pri plodu. V tem primeru nosečnico napotimo v ambulanto za rizično nosečnost. Tretja skupina bolezni, ki se lahko pojavi med nosečnostjo, je golša, ki pa je običajno ni treba zdraviti. Nosečnico spremljamo, izključiti je treba morebitno rakavo obolenje ščitnice. Po porodu lahko pride do avtoimunske bolezni, do t. i. poporodnega tiroiditisa, kjer je motnja delovanja ščitnice običajno prehodna. V prvem trimesečju nosečnosti plodova ščitnica še ne deluje. V tem obdobju sta rast in razvoj otroka popolnoma odvisna od materinih ščitničnih hormonih. Šele po 16. tednu nosečnosti začne otrokova ščinica tvoriti hormone. Takrat je nastajanje ščitničnih hormonov pri njem odvisno od zadostne količine jodida v materini krvi in njegovega prehoda v otrokovo kri. Jod je sestavni del ščitničnih hormonov. Odrasli ga potrebujemo dnevno 150 mikrogramov, nosečnice in doječe matere pa 250 mikrogramov. Slovenija zagotavlja zadosten vnos joda od leta 1999 s predpisom, da mora kuhinjska sol vsebovati 25 miligramov kalijevega jodida na kilogram. Smo država z ustrezno jodno preskrbo, kar je pokazala tudi domača raziskava zdravih nosečnic. Prirojena hipotiroza je zelo redka in ima zelo hude posledice za razvoj otroka - ima jo en novorojenček na 4000 rojstev. V Sloveniji smo leta 1981 uvedli presejalno testiranje za odkrivanje te bolezni. Novorojenčkom po rojstvu izmerimo raven tiroksina iz kapljice krvi, ki jo vzamemo na peti.
Zdravila, prehrana in substance
Nekatere snovi lahko neposredno vplivajo na živčni sistem ali srčno prevodnost. Uživanje kofeina, alkohola ali določenih zdravil lahko povzroči ali poslabša tahikardijo. Pomembno je, da nosečnice svoje zdravnike seznanijo z vsemi substancami, ki jih uživajo.
Srčno-žilne motnje in druge patologije
Sinusna tahikardija je lahko tudi posledica osnovne bolezni srca, kot so motnje v električnem prevodnem sistemu srca, srčno popuščanje, poškodbe srčne mišice ali prirojene napake v zgradbi srca. Vendar pa je pomembno poudariti, da so prirojene srčne napake, čeprav najpogostejše prirojene napake organov, redko vzrok sinusne tahikardije v nosečnosti, razen če gre za že obstoječo ali nepriznano napako.
Drugi patološki vzroki vključujejo anemijo, okužbe, dehidracijo in učinke določenih zdravil. Anemija zaradi pomanjkanja železa je pogosta v nosečnosti in lahko povzroči kompenzacijsko tahikardijo. Natančne meritve hemoglobina in feritina so ključne za diagnozo.
Prirojene srčne napake so med vsemi prirojenimi napakami organov in organskih sistemov najpogostejše. Nekatere napake so razmeroma blage in bolnikom nikoli ne povzročajo težav, pri polovici bolnikov pa so napake takšne, da jih je potrebno z operacijo ali intervencijskim posegom zdraviti že v prvem letu življenja, ali pa bolniki umrejo. Vsako leto se tako v Sloveniji s srčno napako rodi približno 140 otrok in polovica od teh bo potrebovala operacijsko ali intervencijsko kardiološko zdravljenje še preden bodo shodili. Večino pomembnih srčnih napak je z ultrazvočnim pregledom plodovega srca mogoče ugotoviti in opredeliti že pred 20. Ultrazvočni pregled plodovega srca je preiskava, ki se opravi v primerih, ko ima nosečnica povečano tveganje za rojstvo otroka s srčno napako in v primerih, ko na srčno napako posumi ginekolog ob presejalnem ultrazvočnem pregledu ploda na prirojene nepravilnosti. Pregled opravi posebej specializiran kardiolog, ki ga imenujemo tudi »fetalni kardiolog«, in je potreben tudi ob ugotovljeni genetski napaki ali ugotovljeni razvojni nepravilnosti drugih organov in organskih sistemov. Tveganje za rojstvo otroka s srčno napako je večje, če ima napako eden od staršev ali sorojencev, kakor tudi ob sladkorni bolezni in še nekaterih drugih presnovnih boleznih pri materi. Tveganje za rojstvo otroka s srčno napako se poveča tudi ob jemanju nekaterih zdravil, ter ob izpostavljenosti škodljivim vplivom okolja in nekaterim infekcijam. V večini navedenih primerov je tveganje sicer povečano, vendar ne presega več kot 3 odstotke. Bolniki, ki jih razpoznamo na podlagi povečanega tveganja za rojstvo otroka s srčno napako, so redki in ne predstavljajo več kot le nekaj odstotkov vseh bolnikov s srčnimi napakami. Večina bolnikov se tako rodi staršem brez izstopajočih dejavnikov tveganja. V zadnjih nekaj letih se je kot dodatna presejalna metoda za razpoznavo plodov s povečanim tveganjem za srčno napako, uveljavilo merjenje nuhalne svetline. Merjenje nuhalne svetline, ki predstavlja razdaljo med kožo in mehkimi tkivi, ki pokrivajo hrbtenico, izvajajo ginekologi med 11. in 14. tednom nosečnosti. Metodo, pri kateri izmerjeno vrednost nuhalne svetline kombiniramo s starostjo nosečnice, so razvili predvsem za oceno tveganja za prisotnost trisomije 21 (Downovega sindroma), kmalu pa so ugotovili, da je nuhalna svetlina razen pri kromosomskih nepravilnostih povečana tudi pri plodovih s srčno napako. Čeprav je mogoče plodovo srce ultrazvočno pregledati in oceniti že okoli 16. tedna nosečnosti, največ pregledov opravimo pri nosečnicah med 20. in 22. tednom nosečnosti. Srce je v tem času veliko približno kot lešnik. Pregled začnemo z oceno velikosti srca in njegove lege v prsnem košu. Prikažemo priliv obeh votlih ven v desni preddvor ter priliv vsaj ene pljučne vene v levi preddvor. Razpoznamo oba preddvora in prekata ter ocenimo delovanje trikuspidne in mitralne zaklopke. Prikažemo in vrednotimo tudi ovalno okence in Botallov vod. Obe strukturi sta pri plodu široko odprti, po rojstvu pa se zapreta. Poleg same morfologije ocenimo ob ultrazvočnem pregledu plodovega srca še funkcijo srčne mišice in opredelimo srčni ritem. Predrojstno svetovanje je bistven del kardiološkega pregleda otroka v maternici. V pogovoru nikoli ne hitimo, staršem moramo omogočiti dovolj časa, da se soočijo z okoliščinami, v katerih so se znašli. Na podlagi ugotovljene srčne napake se s perinatologi dogovorimo za usmerjen ultrazvočni pregled za izključitev drugih prirojenih nepravilnosti ter izvedbo smiselnih genetskih preiskav. Pomembno je, da so informacije, na podlagi katerih se starši odločijo glede nadaljevanja prizadete nosečnosti, realne in čim bolj popolne. Odločitev glede nadaljevanja oziroma prekinitve nosečnosti, ki jo starši sprejmejo v okviru obstoječe pravne ureditve, kot tako sprejmemo in podpremo. Skladno z naravo srčne napake perinatologu svetujemo glede termina in načina poroda, neonatologu pa glede morebitnih nujnih ukrepov, ki bodo pri novorojencu potrebni v prvih urah življenja. Predrojstna razpoznava je zato zlasti pomembna pri tistih napakah, pri katerih se ob zapiranju Botallovega voda bistveno zmanjša pretok krvi skozi telo ali pljuča, kar privede do zakisanja tkiv in krvi, v skrajnih primerih pa tudi do smrti bolnika. S pravočasnim dajanjem zdravil, ki preprečijo zaprtje Botallovega voda, pridobimo čas, ki je potreben za izvedbo intervencijskega ali kirurškega zdravljenja, s katerim bolnikovo stanje stabiliziramo oziroma napako v celoti odpravimo. V Sloveniji se diagnostika srčnih napak pred rojstvom ter diagnostika in zdravljenje motenj srčnega ritma pri plodu izvajata v okviru Centra za fetalno kardiologijo, ki deluje v okviru Službe za kardiologijo Pediatrične klinike v Ljubljani. V okviru Centra vsako leto obravnavamo približno 300 nosečnic, pri katerih je povečano tveganje za rojstvo otroka s srčno napako, ali pa na srčno napako ob presejalnem ultrazvočnem pregledu posumijo ginekologi. Pomembno srčno napako ugotovimo pri 15 do 20 plodovih, število odkritih napak pa se iz leta v leto povečuje. Letno v Centru obravnavamo in zdravimo tudi 5 plodov z motnjami srčnega ritma, predvsem fetalno tahikardijo in kompletnim srčnim blokom. V razvitih zdravstvenih sistemih se težišče razpoznave prirojenih srčnih napak iz obdobja po rojstvu vedno bolj pomika v čas druge tretjine nosečnosti. Prednosti zgodnje razpoznave so številne. V zadnjih nekaj letih smo se z vztrajnim delom ter dobrim sodelovanjem med pediatričnimi kardiologi in perinatologi tem trendom uspeli priključiti tudi v Sloveniji.
Elektrolitsko neravnovesje
Srce za pravilen ritem potrebuje uravnotežene ravni elektrolitov, kot so kalij, magnezij, natrij in kalcij. Neravnovesje teh elektrolitov, ki je lahko posledica bruhanja, driske ali drugih stanj, lahko vpliva na srčni ritem. Npr. nizka raven magnezija (kot v primeru uporabnice z nivojem 0,8) lahko prispeva k tahikardiji.
Prepoznavanje simptomov
Simptomi tahikardije se lahko zelo razlikujejo med posamezniki - tako po intenzivnosti kot po pogostosti pojavljanja. Nekateri ljudje občutijo zgolj blago nelagodje, drugi pa doživijo izrazito srčno palpitacijo, ki jih spravi v paniko ali celo vodi v omedlevico.
Tipični simptomi vključujejo:
- Hitro bitje srca: Občutek, da srce "razbija" ali "utripa noro".
- Nelagodje v prsih: Stiskanje, bolečina ali pikanje v prsih ali vratu.
- Težko dihanje ali zasoplost: Občutek, da ne morejo priti do zraka.
- Vrtoglavica ali omotica: Občutek nestabilnosti ali izgube ravnotežja.
- Slabost ali splošno nelagodje: Občutek, da so "čudni" ali "nervozni".
- Utrujenost ali šibkost: Nenadna izguba energije.
V nekaterih primerih, zlasti pri fiziološki sinusni tahikardiji, simptomi morda niso izraziti ali pa jih nosečnica pripisuje nosečnosti sami. Vendar pa je pomembno biti pozoren na nenadne ali izrazite spremembe.
EKG l Supraventrikularna tahikardija (SVT)
Diagnostika in ocena
Diagnostika tahikardije v nosečnosti se začne s temeljito klinično oceno. Zdravstveni delavci bodo zbrali podrobno bolnikovo anamnezo, vključno s pogostostjo, trajanjem in sprožilci palpitacij. Pomembno je razlikovati med normalnimi fiziološkimi spremembami in patološkimi stanji.
Ključni diagnostični koraki vključujejo:
- Podroben razgovor in pregled: Izzivalni dejavniki, povezava s položajem telesa, trajanje epizod, prisotnost bolečin v prsih, zasoplost, omedlevica, nevrološki simptomi. Pulz in krvni tlak se merita v mirovanju in pri spremembah položaja.
- Osnovne preiskave:
- Elektrokardiogram (EKG): 12-odvodni EKG za beleženje ritma in intervalov.
- 24-urno Holterjevo spremljanje: Za oceno variabilnosti srčnega ritma in izključitev drugih motenj ritma, zlasti pri paroksizmalnih epizodah.
- Ultrazvok srca (Ehokardiografija): Izvede se po potrebi, zlasti pri sumu na strukturno bolezen srca. Omogoča oceno morfologije srca, funkcije srčne mišice in srčnega ritma. V primeru sumljivih izvidov ali tveganja za srčno napako pri plodu je ključnega pomena fetalna ehokardiografija.
- Laboratorijske preiskave:
- Popolna krvna slika: Za oceno hemoglobina in feritina (izključitev anemije).
- Biokemija: Ocena ravni elektrolitov.
- Delovanje ščitnice: Merjenje ravni ščitničnih hormonov (TSH, T4).
- Testi okužb: Po potrebi.
- Ocena hidracije.
- Dodatne preiskave:
- Stratifikacija tveganja: Odločitev o spremljanju ali zdravljenju na podlagi trenutnih kardioloških smernic za nosečnice.
- Test YEARS, prilagojen nosečnosti: Pri sumu na pljučno embolijo.
Če je diagnoza v dvomu, se posvetuje s kardiologom-aritmologom.
Zdravljenje in obvladovanje
Zdravljenje sinusne tahikardije v nosečnosti je odvisno od njene vrste, pogostosti, resnosti simptomov in osnovnega vzroka.
Nefarmakološki ukrepi
Veliko primerov tahikardije lahko učinkovito obvladamo sami - brez zdravil ali invazivnih posegov.
- Spremembe življenjskega sloga:
- Zmanjšanje ali izločitev kofeina in alkohola: Sta močna stimulansa.
- Redno in uravnoteženo prehranjevanje: Izogibanje dolgim presledkom brez hrane.
- Kakovosten spanec: Vsaj 7-8 ur za regeneracijo živčnega in srčnega sistema.
- Ustrezna hidracija: Izogibanje dehidraciji, ki lahko poslabša tahikardijo.
- Izogibanje pregrevanju.
- Obvladovanje stresa: Tehnike sproščanja, kot so meditacija ali joga.
- Gibanje: Redna, zmerna telesna aktivnost je eden najmočnejših varovalnih dejavnikov pred motnjami srčnega ritma. Priporoča se aerobna vadba vsaj 3-5x na teden zmernega tempa (npr. hitra hoja, plovba, kolesarjenje). Vadba za moč je lahko dodana 2x tedensko, z uporabo lastne teže ali lažjih uteži, ob pazljivem nadzoru srčnega utripa. Raztezanje in mobilnost pomagata sprostiti mišično napetost.
- Zdravljenje osnovnih vzrokov: Če je tahikardija posledica anemije, okužbe ali elektrolitskega neravnovesja, je ključno zdravljenje osnovnega vzroka.
Farmakološko zdravljenje
Če nefarmakološki ukrepi niso dovolj ali če je tahikardija posledica resnejšega stanja, se lahko predpišejo zdravila.
- Beta blokatorji: So pogosto prva izbira za zdravljenje simptomatske tahikardije v nosečnosti, saj imajo med nosečnostjo ugoden varnostni profil. Metoprolol in propranolol sta pogosto uporabljena. Atenololu se na splošno izogibamo zaradi povezave s tveganjem za nizko porodno težo pri novorojenčkih. Izbira in odmerjanje se individualizirata s spremljanjem rasti ploda.
- Druge antiaritmike: V določenih primerih se lahko uporabijo tudi drugi antiaritmiki, vendar je njihova uporaba v nosečnosti omejena zaradi potencialnih tveganj za plod. Zdravila, kot so adenozin (za prekinitev supraventrikularne tahikardije) in digoksin, se lahko uporabljajo pod strogim nadzorom. Zdravila, ki delujejo na renin-angiotenzinski sistem (ACE-inhibitorji, blokatorji receptorjev za angiotenzin II), so v nosečnosti kontraindicirana.
Zdravila morajo biti predpisana in nadzorovana s strani zdravnika, ki bo skrbno ocenil razmerje med koristmi in tveganji za mater in plod.
Kardioverzija
Pri hudih ali življenjsko ogrožujočih oblikah tahikardije, zlasti pri nestabilnih bolnicah, je lahko indicirana sinhronizirana električna kardioverzija. Ta postopek je varen v kateri koli fazi nosečnosti.
Posebne situacije v nosečnosti
Prirojene srčne napake in fetalna kardiologija
V primerih, ko obstaja povečano tveganje za rojstvo otroka s srčno napako (npr. družinska anamneza, genetske nepravilnosti, določene okužbe ali izpostavljenost škodljivim snovem med nosečnostjo), se opravi ultrazvočni pregled plodovega srca. Ta pregled, ki ga opravi fetalni kardiolog, omogoča zgodnjo diagnozo in načrtovanje ustreznega vodenja nosečnosti in poroda. V Sloveniji se diagnostika srčnih napak pred rojstvom ter diagnostika in zdravljenje motenj srčnega ritma pri plodu izvajata v okviru Centra za fetalno kardiologijo Pediatrične klinike v Ljubljani.
Sindrom neprimerne sinusne tahikardije (IST)
IST je ločeno stanje, ki ga zaznamuje vztrajno, nepojasnjeno povišan srčni utrip v mirovanju z izrazitimi simptomi. Pojavlja se tudi pri nosečnicah, najpogosteje v drugem in tretjem trimesečju, in zahteva postopno diagnozo ter individualno zdravljenje, ki lahko vključuje nefarmakološke ukrepe in v hudih primerih uporabo beta blokatorjev pod nadzorom.
Respiratorna sinusna aritmija
Respiratorna sinusna aritmija je fiziološki odziv na vdih in izdih, ki ne predstavlja tveganja za mater ali plod. Med nosečnostjo se lahko njena variabilnost poveča zaradi sprememb v avtonomni regulaciji. EKG in Holterjev monitoring pogosto razkrijeta normalno respiratorno sinusno aritmijo brez patoloških znakov, ki ne zahteva intervencije.
Vpliv na porod in poporodno obdobje
Večina benignih oblik sinusne aritmije ne zahteva sprememb v porodniškem vodenju. Vaginalni porod je v večini primerov možen, če je stanje matere stabilno. V zgodnjem poporodnem obdobju se nihanja srčnega utripa običajno zmanjšajo, ko se fiziološke spremembe nosečnosti umirijo. Če simptomi vztrajajo, se izvaja spremljanje in po potrebi nadaljuje terapija, začeta med nosečnostjo.
Osebe po 35. letu starosti imajo lahko povečano tveganje za določene zaplete med nosečnostjo. Nosečnost je obdobje velikih telesnih sprememb, med katerimi ima ščitnica posebno vlogo. Ta majhna žleza v obliki metulja, ki se nahaja na sprednjem delu vratu, proizvaja hormone, ključne za uravnavanje metabolizma in energije v telesu. Med nosečnostjo se potrebe po ščitničnih hormonih povečajo. Plod v prvem trimesečju še nima razvite lastne ščitnice, zato je popolnoma odvisen od materinih hormonov za pravilen razvoj možganov in živčnega sistema. Da bi zadostila tem potrebam, se ščitnica nosečnice poveča in postane bolj prekrvavljena. Poleg tega se v telesu zviša raven hormona hCG, ki lahko začasno vpliva na delovanje ščitnice. Težave s ščitnico med nosečnostjo niso redke. Hipotiroza: pojavi se, ko ščitnica ne proizvaja dovolj hormonov. Simptomi vključujejo utrujenost, pridobivanje telesne teže, občutek mraza in zaprtje. Hipertiroza: gre za stanje, ko ščitnica proizvaja preveč hormonov. Znaki so nemirnost, hujšanje, pospešeno bitje srca in potenje. Redno spremljanje delovanja ščitnice med nosečnostjo je ključno za pravočasno odkrivanje in zdravljenje morebitnih motenj. S tem se zmanjšajo tveganja za zaplete pri materi in otroku. Priporočljivo je, da ženske s predhodnimi težavami s ščitnico ali tiste z družinsko anamnezo bolezni ščitnice opravijo krvne teste že pred načrtovano nosečnostjo ali v zgodnji nosečnosti. Jod je bistven mineral za sintezo ščitničnih hormonov. Med nosečnostjo se potrebe po jodu povečajo, saj ga potrebujeta tako mati kot plod. Pomanjkanje joda lahko vodi v motnje delovanja ščitnice in negativno vpliva na razvoj otroka. Po porodu se hormonsko ravnovesje v telesu ponovno spremeni, kar lahko vpliva na delovanje ščitnice. Pri nekaterih ženskah se lahko razvije poporodni tiroiditis, vnetje ščitnice, ki lahko povzroči začasne motnje v njenem delovanju.
Sama nosečnost predstavlja za srce dodatno obremenitev. Prostornina krvi se v nosečnosti poveča za 35-40 % (1-1,5l), količina plazme se poveča nekoliko bolj kot količina eritrocitov. Sistolna obremenitev srca začne naraščati v zgodnji nosečnosti in doseže vrh v 28.-32. tednu nosečnosti. Pomembne spremembe obremenitve srca predstavlja tudi porod, ko maternica med vsakim popadkom iztisne dodatnih 300 do 500 ml krvi, zaradi bolečin med popadki pa se refleksno zviša tudi srčna frekvenca. Po porodu je žilni sistem, kljub izgubi krvi med porodom (v povprečju vsaj 300 ml), še vedno prenapolnjen. Še zmeraj zvečan (20-30 % glede na vrednost pred porodom) je tudi minutni volumen srca, še vsaj dva dni po porodu. V nosečnosti je povečana koagulabilnosti krvi in s tem večja možnosti tromboz in embolij, ki je pri nekaterih srčnih boleznih že tako povečana. Ob porodu je možen vnos bakterij v kri. Posledica je lahko bakterijski endokarditis, ki hitreje nastane ob sočasnih srčnih hibah. Približno vsaka stota nosečnica danes je srčna bolnica s prirojeno ali pridobljeno boleznijo srca. Le-te predstavljajo po različnih podatkih od osem do trideset odstotkov vseh žensk umrlih zaradi nosečnosti oziroma zapletov, povezanih z nosečnostjo. Večina teh bolnic lahko zanosi in rodi, potrebujejo pa med nosečnostjo, porodom in še po njem skrben nadzor ginekologa in internista kardiologa, ki pravočasno ukrepata ob zapletih. Pri nekaterih pa je možnost življenjsko nevarnih zapletov med nosečnostjo tako velika, da nosečnost odsvetujemo.
Sladkorna bolezen (SB) je kronična bolezen presnove. Nastopa v nekaj različnih oblikah, katerih skupna značilnost je hiperglikemija. Slaba urejenost glikemije med nosečnostjo je sorazmerna z visoko perinatalno umrljivostjo in obolevnostjo ter maternalno umrljivostjo in obolevnostjo.
- PRIMARNA SB:
- SB tipa 1: Je avtoimunska bolezen, verjetno kombinacija dedne nagnjenosti in vplivov iz okolja.
- SB tipa 2: Navadno nastopi v srednjih ali poznih letih pri debelih in družinsko obremenjenih.
- Nosečnostna sladkorna bolezen (NSB): Je intoleranca za glukozo, prvič ugotovljena v nosečnosti. Med nosečnostjo narasteta koncentraciji humanega placentarnega laktogena in kortizola v krvi. To sta antagonista insulina, zato v nosečnosti pride do periferne rezistence na insulin. Pri večini nosečnic se ustrezno poveča izločanje insulina, pri približno 3 % pa ne dovolj in pride do hiperglikemije.
- SEKUNDARNA SB: je lahko posledica nekaterih bolezni trebušne slinavke, drugih endokrinih ali genetskih bolezni, vpliva zdravil ali stradanja.
V Sloveniji ima približno 0,15 % ljudi SB tipa 1 (verjetnost sopojavljanja pri enojajčnih dvojčkih je 50 %), 2,3 % ljudi pa SB tipa 2 (verjetnost sopojavljanja pri enojajčnih dvojčkih je 80 %). NSB se pojavi pri 3-4 % nosečnic, v naslednji nosečnosti se NSB ponovi v 20 %, 40 % žensk z NSB pa bo v starejšem obdobju imelo SB tipa 2.
Problemi, ki jih povzroča NSB:
- Pri otroku: organomegalija, makrosomija, povečani perinatalna umrljivost in obolevnost, pogostejši spontani splavi in smrt ploda v maternici (posebej pri makrosomiji v zadnjem mesecu nosečnosti), višja pojavnost večjih anomalij ploda (kavdalni regresijski sindrom (200× pogostejši), napake nevralne cevi, razcepi ustnic in neba, srčne napake), šestkrat pogostejši je tudi respiratorni distres sindrom. Po rojstvu moramo nadzorovati hipoglikemijo (materin pankreas zaradi neodzivnosti njenih tkiv na insulin izloča večje količine insulina za vzdrževanje normalne koncentracije glukoze v krvi - ta še vedno zvišana koncentracija insulina pa pri novorojenčku povzroči hipoglikemijo, saj so njegova tkiva dobro odzivna na insulin). Prisotni sta lahko tudi policitemija in hiperbilirubinemija.
- Mati: Zaradi velikega ploda je pogostejši porod s carskim rezom, večkrat pride do zapletov pri porodu (zastoj ramen - tipičen zaplet!). Več je preeklampsije, prezgodnjih porodov, venske tromboze, koronarne bolezni in uroinfektov. Pri teh s SB tipa 1 lahko pride do poslabšanja retinopatije, redkeje tudi nefropatije.
Da čimbolj znižamo število zapletov moramo pri bolnicah s SB nosečnost skrbno načrtovati, oziroma pravočasno odkriti NSB.
Poglejte zgodbo nosečnice in ne spreglejte tega simptoma, ki lahko kaže na težave s srcem. Preverite tudi Spomin začne pešati že pri TEH MLADIH letih! Ko je bila noseča 32 tednov, je njen krvni tlak pričel naraščati. Zdravnik ji je predpisal zdravila, vendar krvni tlak ni upadel. Tudi počivanje ni pretirano pomagalo, zato je zdravnik predlagal, naj rodi že v 37. tednu nosečnosti. Strinjala se je in rojstvo je potekalo po načrtih, v sobi za okrevanje pa se je njeno srce ustavilo. Vstavili so ji srčno črpalko in jo prestavili v drugo bolnišnico, kjer je bila priklopljena na napravo, ki jo je ohranjala pri življenju, medtem ko si je njeno srce opomoglo. Ko se je po dveh tednih prebudila, je končno lahko videla svojo novorojeno hčerko. Ko je po treh tednih odšla domov, je bila še vedno prepričana, da bo umrla in da jo bo zadela kap, saj je bil pritisk izjemno visok. Kasneje so ugotovili, da je imela tumor, zaradi katerega se je zgodilo srčno popuščanje že med nosečnostjo, vendar so prej to spregledali. Stanje je težko odkriti, ker posnema simptome nosečnosti.
Miška, moja tašča je na žalost pred parimi meseci umrla za srčnim popuščanjem. Rečem lahko samo to, da bodi okoli zdravnikov tečna, če se bodo pojavile kakršne koli nevšečnosti. Moja tašča se je prehranjevala zdravo, bila je sicer sladkorna bolnica, vendar je bila samo na tabletih in uživala je res samo tisto, kar se je za to bolezen. Izogibala se je vročini, naporom. Poleg vsega je prebolela tudi pljučnico, ker je bila slaba, ji ni pasalo nič jest, posledično je padla v hipo. Potem se je stanje samo še slabšalo. Naj povem, da sem v tem primeru (ne bom na dolgo in široko pisala o tem) razočarana nad zdravstvom in takrat sem spoznala, da eni za nekatere res niso nič vredni. So pa ljudje, ki s takim popuščanjem živijo še dolgo, brez vsakršnih komplikacij. Sodelavkina mama npr. že 20 let, je pa res, da je ob vsaki bolezni sprejeta v bolnišnico, kar pa moja tašča ni bila, čeprav je padla v hipo, imela pljučnico,…. Še najbolj ironično pri tem pa je, da je bila par dni pred smrtjo na pregledu pri kardiologih, pa, zanimivo, niso videli, da je njeno stanje resno. Umrla je v osebnem avtomobilu, ko jo je zet peljal k dohtarju-toliko o tem, da če bo slaba ali če bo zbolela, bodite tečni, vztrajni, zahtevajte, kar vam gre. Nisem hotela, da se razpišem zdaj o tem, se mi zdi pa prav, da veš, do česa lahko pride, če si preveč potrpežljiv. Tvoji mami pa želim vse dobro.
Zaključek
Sinusna tahikardija v nosečnosti je pogost pojav, ki je v večini primerov fiziološke narave in odraža normalne prilagoditve telesa. Vendar pa je ključnega pomena, da jo nosečnice in njihovi zdravstveni delavci jemljejo resno, da se pravočasno prepoznajo morebitni patološki vzroki in da se zagotovi ustrezno spremljanje in zdravljenje. Z zdravim življenjskim slogom, redno telesno aktivnostjo, obvladovanjem stresa in sodelovanjem z zdravstveno ekipo lahko nosečnice uspešno obvladujejo to stanje in zagotovijo zdravo nosečnost in porod.
tags: #srcno #popuscanje #in #porod