V slovenski javnosti se že dlje časa odvija intenzivna razprava ob zakonu, ki naj bi urejal področje umetne oploditve. Ta razprava pogosto izpostavlja napetosti med sodobno medicinsko prakso, etičnimi pomisleki in verskimi nauki, zlasti Katoliške cerkve. Žal se je ob tem pokazalo, da mnogim, ki odločilno vplivajo na oblikovanje javnega mnenja in na politične odločitve, ni veliko mar ne stroka ne takšni in drugačni argumenti. Na tipično ideološki način se ljudi preprosto razdeli na konservativce in napredne, na tiste, ki bi ljudem v stiski radi pomagali in one, ki za ceno svojih moralnih načel ne vidijo posameznikovih želja, pravic in svoboščin.
Pogledi Katoliške cerkve na umetno oploditev
Katoliška cerkev je svoje gledanje na vprašanja umetne oploditve argumentirano predstavila v različnih dokumentih. Pri tem je potrebno poudariti predvsem dva vidika. Prvič, sodobna tehnologija je na področju medicine naredila velik razvoj, ki je v dobrobit človeku in njegovemu zdravju. Drugič, stiska ljudi, ki so neplodni, je velika in vredna vse pozornosti. Za pomoč te vrste pa umetna oploditev ni edino sredstvo. Terapevtski posegi, ki imajo namen, da zagotovijo človeku njegovo potencialno rodovitnost (npr.: mikrokirurški posegi, zdravljenje okužb in endokrinih motenj), so zelo primeren način pomoči vsem, ki imajo težave s spočetjem. Na tem področju ima medicina veliko možnosti, ki še zdaleč niso izkoriščene, ljudje pa so z njimi tudi premalo seznanjeni.
Prav tako se v aktualni razpravi nič ne govori o psihosomatskih razlogih za neplodnost oziroma plodnost. Medtem ko je v medicinski stroki danes jasno, da je veliko bolezni pogojenih z duhovnim in duševnim stanjem človeka, kar velja tudi za neplodnost, se ob sedanji razpravi te vrste vprašanja sploh ne upoštevajo.
Ko ima Katoliška cerkev v teh vprašanjih resne etične pomisleke, izhaja iz podmene, da je na človeka potrebno gledati kot na telesno in duhovno enovito bitje, kot na osebnostno naravo, ki ne dovoljuje, da bi človeka zreducirali na brezimno biološko maso. Dostojanstvo človeka v vsej njegovi stvarnosti tudi zahteva, da ga ščitimo od spočetja do smrti.
Katoliška cerkev zagovarja monogamno družino, ki temelji na medsebojni osebni podaritvi moža in žene in njuni odprtosti za rodovitnost. Govoriti o individualni pravici do otroka je s tega vidika nesprejemljivo, ker tudi mati nima pravice do otroka, še manj pa pravico nad otrokom. Človek človeku ni pravica ampak dar, temeljni medčloveški odnos pa je medsebojno spoštovanje, tudi spoštovanje matere do - rojenega ali nerojenega - otroka. Izhajajoč iz človeka kot telesno duhovne enovitosti je tudi prokreativno dejanje moža in žene osebno in ne zgolj biološko dejanje. Neplodnost je predvsem problem biološke stvarnosti človeka, ki je tudi umetna oploditev ne more v celoti odpraviti. Človek kot oseba pa se lahko na rodoviten način uresniči tudi, če je neploden.
Zaradi cele vrste medicinsko-etičnih, etično-pravnih in etično-ekonomskih problemov, ki so povezani z umetno oploditvijo, komisija Pravičnost in mir apelira na slovensko javnost, da razpravo o tako pomembnih vprašanjih človeške prihodnosti prenesemo iz ideološko-politične ravni na raven strok, ki se ukvarjajo s človekom.
Razprava o "stvareh" in "darovih"
V javni razpravi, ki se je razvila ob tej temi, so se pojavila močna stališča, ki odražajo globoke razlike v pogledih. Ena od sodelujočih v razpravi je izrazila svoje ogorčenje nad izjavami, ki naj bi zunajtelesno spočete otroke označevale kot "stvari", njihove starše pa kot "zločince". Takšno retoriko je označila za sovražno hujskanje in spodbujanje nestrpnosti, ki je v demokratični družbi kaznivo. Poudarila je, da se ji zdi neverjetno, da bi instituciji, kot je Cerkev, šlo za blagor ljudi, ko pa gre po njenem mnenju zgolj za nizke udarce institucije, ki ne more pozabiti, da ni več glavna, ker jo je povozil zdrav razum.
V podporo svojim besedam je navedla hrvaški članek, ki opisuje protest združenja "Starši v akciji" proti brošuri Hrvaške škofovske konference. V tej brošuri naj bi bilo zapisano, da so otroci, spočeti po naravni poti, božji dar, tisti, spočeti s pomočjo medicine, pa "stvar". Milan Knez iz Šibenika je opisal svojo izkušnjo, ko je po 12 letih poskusov z ženo dobil otroka z umetno oploditvijo, in kako ga je brošura prizadela, saj je njegov sin zanj največji božji dar, ne "stvar".
Hrvaška škofovska konferenca je izjavo svojega urada za družino, ki je oploditev z medicinsko pomočjo razglasila za "hud zločin nad človeškim življenjem in njegovim dostojanstvom", še zaostrila. Škofje so prepričani, da pri oploditvi z medicinsko pomočjo logika proizvodnje zamenjuje logiko ljubezni in da se tako človek pojmuje kot stvar. Njihov namen naj bi bil opozoriti na velika tveganja, ki jih umetna oploditev prinaša za spočete otroke, tako fizična kot psihološka in duhovna. Pri tem naj bi želeli pokazati skrb Cerkve za moralno sprejemljivejše načine pomoči neplodnim parom.
Medicinski in socialni vidiki
Strokovnjaki pa na drugi strani poudarjajo, da znanost ne more odstopiti od oploditve z medicinsko pomočjo zaradi občutnega zmanjševanja plodnosti pri moških. Medicina sicer skuša pomagati z različnimi metodami zdravljenja, vendar je pri večini parov zunajtelesna oploditev edini način, da dobijo otroke. Zdravniki so napovedali, da bodo škofom strokovno odgovorili na njihovo brošuro, saj v njej ni niti enega znanstveno utemeljenega dejstva.
Na Hrvaškem je bil septembra lani sprejet zakon o umetni oploditvi, ki je med drugim dovoljeval donacijo sperme in jajčec ter umetno oploditev samskih žensk. Kljub temu, da je bil zakon usklajen z zakonodajo EU in so ga strokovnjaki, zdravniki in pacienti dobro ocenili, je zaradi pritiska Cerkve pristal v ministrstvu za zdravje. Mnogi strokovnjaki so prepričani, da je bil umaknjen zato, ker politika bolj posluša Cerkev kot stroko. Zagrebški nadškof in kardinal Josip Bozanić je že sredi decembra lani zbral voditelje vseh verskih skupnosti v državi, ki so v skupni izjavi zahtevali prepoved splava in umetne oploditve.
Osebne izkušnje in dvomi
V razpravi so se oglasile tudi osebe, ki so same doživele umetno oploditev ali se soočajo z neplodnostjo. Ena od njih je izrazila svoje globoko razočaranje nad dvoličnostjo cerkvenih predstavnikov in poudarila, da se bo borila za pravice vseh, če bi Cerkev želela kršiti pravice drugih. Vernim, ki se ne strinjajo z izjavami svoje cerkve, je sporočila, naj jim bo lastna bolečina v premislek.
Druga udeleženka, ki se je opredelila kot "IVF-ovka", je priznala, da se mnoge zamrznjene zarodke starši odpovedo, ko uspešno donosijo enega ali dva otroka. Vendar pa je poudarila, da je to moralno sporno, ne glede na vero. Izrazila je upanje, da medicina ne bo dopuščala zlorab in manipulacij genetskega materiala, in da s prizadevanjem za življenje, tudi s pomočjo medicine, ne greši. Svojo željo, da postane "zločinka", je izrazila s sarkazmom, s čimer je želela poudariti absurdnost takšnih oznak.
Tretja udeleženka je izrazila strinjanje z razmišljanjem prve, vendar je dodala, da ne "čisto vsaka" IVF-ovka popolnoma zaveda, kaj je zarodek, in da nekatere neuspeh IVF-ja doživljajo kot "tehnični postopek" in ne kot izgubo otroka. Vendar pa je kasneje pojasnila, da je bila tudi sama v štirih postopkih in z zamrznjenčki, ter da ne obsoja IVF-jevk. Strinjala se je z razmišljanjem Maksi in poudarila, da mnoge IVF-ovke po uspešnem postopku pozabijo na zamrznjene zarodke ali pa dovolijo njihovo uničenje.
How IVF Works | The Story of Fertility | BBC Earth Science
Pogled teologa
Frančiškan in moralni teolog dr. Tadej Strehovec je v oddaji Reflektor pojasnil razloge, zakaj Cerkev zavrača umetno oploditev. Poudaril je, da gre pri spočetju za ločevanje ljubezni od spolnosti, kar je v nasprotju s celostno antropologijo. Eden od glavnih razlogov je tudi ta, da se v postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo ustvari več zarodkov, od katerih jih večina ne preživi. To je z vidika Katoliške cerkve velik problem, saj spoštuje življenje od spočetja do naravne smrti. Tretji razlog je neprimerna moč, ki jo imajo zdravniki in biologi, da sami odločajo o usodi zarodkov.
Dr. Strehovec je izpostavil tudi druge težave, kot so zamrzovanje zarodkov, trgovina z materinstvom in komercializacija spolnih celic. Na vprašanje, zakaj Bog dopušča, da nekateri pari, ki se imajo radi in želijo postati družina, doživljajo stisko neplodnosti, je dr. Strehovec odgovoril, da je to velika skrivnost.
Kljub nasprotovanju Cerkev ne vsiljuje svojega stališča, temveč želi vernikom pokazati varno pot ohranjanja vere, mirne vesti in življenja v miru z bližnjimi. Dr. Strehovec poudarja, da je treba družine, ki so otroke dobile s pomočjo umetne oploditve, kljub temu, da so naredile nekaj, kar je v nasprotju z učenjem Cerkve, sprejeti. K spoštovanju, sprejetju, sočutju in prijateljevanju vabi tudi z otroki, spočetimi v epruveti.
Zakonska ureditev in prihodnost
V Sloveniji in na Hrvaškem se zakonodaja na področju umetne oploditve še vedno razvija in je predmet intenzivnih razprav. V ospredju so vprašanja, kot so dostopnost do postopkov, etične dileme glede statusa zarodkov, donatorstva in pravic otrok. Prihodnost bo pokazala, kako se bodo te različne perspektive - znanstvena, etična in verska - uspele uskladiti v korist vseh vpletenih. Zavedanje o kompleksnosti teh vprašanj in potreba po dialogu med različnimi družbenimi akterji ostajata ključna za iskanje odgovorov, ki bodo spoštovali dostojanstvo vsakega posameznika.