Vprašanje umetne prekinitve nosečnosti (splava) je ena najkompleksnejših in najobčutljivejših tem v sodobni družbi. Dotika se etičnih, moralnih, verskih, pravnih in osebnih vidikov človeškega življenja. Človeško življenje se začne s spočetjem in preden se ženska zave, da je noseča, otroku že bije srce (biti začne v petem tednu nosečnosti oz. 22 dni po oploditvi). Vendar pa se v praksi soočamo z dejstvom, da je umetna prekinitev nosečnosti ali splav s kirurškim posegom (npr. aspiracija) ali z zdravili (kemično) v Sloveniji vsako leto opravljen pri več kot 3.000 ženskah. Ta članek si prizadeva osvetliti različne vidike te teme, od medicinskih postopkov do psiholoških in družbenih posledic, ter raziskati njeno povezavo z umetno oploditvijo.
Metode splava: od tabletke do kirurškega posega
V Sloveniji, kot tudi v večini razvitega sveta, obstajajo različne metode za umetno prekinitev nosečnosti, ki se izvajajo glede na trajanje nosečnosti in osebne preference ženske.
Kemični splav (s tabletko): Metodi s pomočjo zdravil, kot sta Cytotec in mifepriston, sta najpogostejši obliki umetnega splava v Sloveniji in po svetu. Ta postopek se lahko izvaja vse do 21. tedna nosečnosti in zahteva tri obiske pri zdravniku. Na prvem obisku ženska prejme tableto, ki prekine delovanje posteljice. Na drugem obisku dobi tableto, ki sproži krče za izločitev zarodka. Tretji pregled služi preverjanju, ali je postopek zaključen. Pogosto se življenje otroka - zarodka konča z iztisom v straniščno školjko ali pa se ga zavrže skupaj z biološkimi odpadki.
Postopek s tabletko je v zgodnji nosečnosti (do 10. tedna) mogoč na željo ženske. V primeru nosečnosti do 12. tedna se lahko uporabi kombinacija abortivnih tabletk. Ženska na kliniki zaužije tableto mifepristona (Mifepryston, Mifegyne, 200 mg) in nato odide domov. Po zaužitju se lahko pojavijo krči, podobni ali močnejši od menstrualnih, bolečina v medenici, slabost in bruhanje, glavobol, blaga krvavitev. Redko se zgodi, da ženska že po prvi tableti močno zakrvavi doma, v tem primeru se mora takoj zglasiti na kliniki. Ko se ženska vrne na kliniko po 1 oz. 2 dneh, mora biti tešča. Največkrat se zdravilo misoprostol vstavi v nožnico, lahko pa se ga tudi zaužije oz. raztopi v ustih (bukalna aplikacija). Ženska nato 3-4 ure leži in v tem času se pojavijo krči maternice in močnejša krvavitev (v 70%). Če v tem času ne pride do krvavitve, ženska prejme dodatne tabletke in ostane na oddelku še nekaj ur. Približno 25% žensk močneje zakrvavi doma oz. po odpustu. V primeru, da je pri ženski znana alergija na zdravila, hujša oblika astme oz. neurejena astma, srčna aritmija, zmanjšano delovanje ledvic ali jeter, visok krvni pritisk, huda slabokrvnost in nekatera druga redka obolenja, je potrebna skrajna previdnost pri uporabi teh zdravil, zato je vedno potreben temeljit pogovor z zdravnikom oz. ginekologom pred izvedbo. Če le-ta ugotovi, da ženska ni primerna kandidatka za prekinitev nosečnosti s tabletkami, ji bo svetoval kirurški splav.
Med. dr. Saša Drobnič pojasnjuje, da je prekinitev nosečnosti z zdravili manj invaziven poseg, ki ga ženske pogosto preferirajo, ker imajo občutek manjše medicinske intervencije. Postopek traja nekaj dni, saj pacientke krvavijo in proces ni povsem neboleč, zato se nekatere ženske raje odločijo za instrumentalno prekinitev.
Aspiracija (vakuumska aspiracija oz. kirurška umetna prekinitev nosečnosti): Ta metoda, znana tudi kot vakuumska ali kirurška prekinitev nosečnosti, se izvaja od 6. do 14. tedna po zadnji menstruaciji. V maternico se vstavi cevka, ki s sesalno močjo odstrani plod skupaj s posteljico. Ta način se zadnja leta uporablja redkeje.
Najpogosteje uporabljena in preizkušeno učinkovita kirurška metoda prekinitve nosečnosti je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete (strgalke - kirurški instrument). V zelo zgodnjem obdobju nosečnosti (pred 7. tednom) se lahko uporabi tudi metoda vakuumske aspiracije, pri kateri pa za izvedbo ni potrebna splošna anestezija. Vendar pa je ta metoda, zlasti pri ženskah, ki še niso rodile, lahko boleča. Če se prekine višja nosečnost z klasično umetno prekinitev nosečnosti z anestezijo, ženska ostane v bolnišnici nekaj ur, do popoldneva. Če anestezije ni in ni težav, jo lahko odpustijo takoj. Kirurški splav, ki traja približno 15 minut, se opravi v kratkotrajni splošni anesteziji, med posegom ne čutite bolečine. Če poseg poteka brez zapletov, lahko bolnišnico zapustite že nekaj ur po posegu. Svetuje se 3-5 dni bolniškega staleža - počitek, uporaba analgetikov po potrebi (ibuprofen, paracetamol).
Možni zapleti pri kirurškem splavu vključujejo vnetje, ki pa ga lahko zgodnje zdravljenje prepreči, da bi pustilo posledice neplodnosti. Drugi stranski učinki so lahko nekoliko močnejša krvavitev, v izjemnih primerih pa tudi perforacija oz. defekt maternice. Obstaja majhna možnost zapletov, kot so poškodbe maternice in materničnega vratu, okužbe, predrtje ali poškodba maternice, obilnejša krvavitev iz maternice, razvoj vnetja po opravljenem posegu, nastanek zarastlin v maternici, neuspešna izvedba oz. preostanek delčkov nosečnosti v maternici ter zapleti zaradi anestezije. Verjetnost za razvoj zapletov narašča s tedni nosečnosti ter razvojnimi nepravilnostmi maternice.
Feticid (po 22. tednu nosečnosti): Ta postopek, ki se izvaja po 22. tednu nosečnosti, predstavlja uboj nerojenega otroka z vbrizganjem kalijevega klorida v otrokovo srce, kar povzroči odpoved srca. Feticid se izvaja pri prekinitvah nosečnosti iz medicinskih razlogov, na primer pri anomalijah otroka, in mu ponavadi sledi sprožitev poroda.
Abortivna kontracepcija: skrita oblika splava?
Umetno prekinitev nosečnosti lahko povzročimo tudi z abortivno kontracepcijo. Maternični vložki (spirala, Mirena) in hormonska kontracepcijska zaščita (kontracepcijske tabletke, vaginalni obročki, obliži in injekcije) v določenem odstotku povzročajo splave, saj tanjšajo maternično steno in s tem preprečujejo ugnezditev zarodka, čeprav navadno mislimo, da le preprečujejo oploditev jajčeca.
Posledice splava na žensko: telesne in čustvene rane
Ne glede na metodo, umetna prekinitev nosečnosti ali splav (kemični ali kirurški) ima lahko neželene telesne učinke, med drugim: bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, krvavitve, poškodbe organov (materničnega vratu, brazgotine na maternični sluznici …), sepso in celo neplodnost.
Bolj kot neželeni telesni učinki pa splav pogosto pušča globoke čustvene posledice, ki jih s skupno besedo imenujemo postabortivni stres. Postabortivni stres je sestavljen iz telesnih, psiholoških in duhovnih posledic splava, saj gre za nerešen proces žalovanja za umrlim otrokom. Starši, s katerimi so se srečevali, so največkrat omenjali depresijo, anksioznost, panične napade, nizko samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilne misli, motnje prehranjevanja, težave z medsebojnimi odnosi, krivdo in sram, razhod s partnerjem ter čustveno otopelost.
Vpliv splava na ponovno zanositev in materinstvo
Nekatere mame po umetnem splavu nočejo več zanositi, ker menijo, da si naslednjega otroka ne zaslužijo. Spet druge si želijo čim prej zanositi, da bi "nadomestile" splavljenega otroka. Vsekakor pa je pred naslednjo nosečnostjo tako za mamo kot za otroka najboljše, da se mama s svojimi čustvi iskreno sooči, saj jih s tem najlažje predela in je tako naslednja nosečnost psihično precej lažja. Enako velja tudi za mame, ki so doživele spontani splav. V nosečnosti se namreč prebudijo tudi tista čustva, ki so bila prej zanikana in lahko na nosečnico delujejo precej moreče ter vzbujajo strahove in negotovost.
Odločitev za splav: prisiljena izbira ali osebna odločitev?
Večina žensk si splava ne želi in kot same povedo, so se v ta postopek počutile prisiljene s strani partnerja, staršev, delodajalca ali medicinskega osebja (v primeru najstniške nosečnosti ali zdravstvenih zapletov pri otroku) ali zaradi finančnih okoliščin. Imele so občutek, da nimajo druge izbire. Nekatere kot razlog za odločitev za splav navajajo občutke osamljenosti ali zapuščenosti v nosečnosti, na primer ko se partner čustveno umakne in odločitev ter odgovornost popolnoma prepusti njej. Mnoge pa povedo, da kljub vsem informacijam, ki so na voljo, niso resnično razumele, v kaj se podajajo in kaj bodo s tem dejanjem naredile - tako sebi kot otroku. V trenutku, ko mama izve za nosečnost, ki je ni načrtovala, življenje morda res deluje brezupno, a otrok, ki raste v njej, nosi novo upanje.
Komisija za umetno prekinitev nosečnosti: odločanje po 10. tednu
Od 10. tedna nosečnosti dalje je za splav potrebno dovoljenje komisije, ki jo sestavljajo socialni delavec, ginekolog in internist. Komisija se odloča na osnovi medicinskih informacij (npr. ultrazvočne preiskave nosečnosti, ki pokaže nepravilnosti) ter na osnovi prošnje ženske, v kateri navede tehtne razloge za prekinitev nosečnosti. Posilstvo je eden izmed razlogov, ki ga komisija vsekakor upošteva. Če ženska prepriča komisijo, da so njeni razlogi tehtni, je odločitev v rokah komisije.
Psihološka pomoč in izobraževanje o kontracepciji
V Sloveniji je ženskam, ki razmišljajo o splavu, na voljo psihološka pomoč in svetovanje. Psihologinje in socialne delavke že pred samim splavom nudijo strokovno pomoč, osvetljujejo vse vidike nosečnosti in prekinitve ter tako olajšajo odločitev. Po posegu je nujen kontrolni pregled pri ginekologu, kjer se preveri uspešnost prekinitve in pacientko informira o ustreznih načinih zaščite pred neželeno nosečnostjo. Veliko žensk namreč ponavlja splave, ker niso dovolj dobro obveščene o kontracepciji. Najbolj rizična skupina za ponavljanje splavov je med tridesetim in štiridesetim letom starosti.
Umetna oploditev in njena povezava s splavom
Umetna oploditev v epruveti ali IVF je postopek za zdravljenje neplodnosti. V Sloveniji je ta postopek zelo dostopen, stroške pa krije zavarovalnica. V ZDA pa je postopek lahko zelo drag, od 20.000 do 30.000 dolarjev za eno zdravljenje. Zaradi nizke stopnje uspešnosti IVF (približno 50-odstotna pri ženskah, mlajših od 35 let), klinike običajno ustvarijo veliko več človeških zarodkov, kot jih nameravajo donositi. Klinike ne poročajo o natančnem številu usmrčenih zarodkov, vendar se za eno zdravljenje pridobi od 10 do 15 jajčec. V enem letu to pomeni približno 1,6 do 1,9 milijona zarodkov.
Pacientke lahko "odvečne" zarodke zamrznejo za prihodnjo uporabo ali posvojitev, vendar lahko zamrznitev stane več tisoč dodatnih dolarjev. Kljub temu jih je večina na koncu zavrženih. Od leta 2004 do leta 2019 je bilo manj kot 8.500 živorojenih otrok iz darovanih zarodkov. Po presejalnih testih za genetske bolezni zarodke razvrstijo po "kakovosti", za prvo vsaditev pa so izbrani tisti, ki se zdijo najbolj zdravi. Zarodke z genetskimi nepravilnostmi ali drugimi zdravstvenimi težavami klinike nemudoma odvzamejo in usmrtijo. V primeru uspešne vsaditve več zarodkov, ki jih mati ne želi vseh donositi, se najmanj zdrave otroke v maternici splavi s postopkom "selektivne redukcije". Zarodke, ki preživijo postopek testiranja, razvrščanja in odmrzovanja, vendar niso izbrani za vsaditev, običajno zavržejo, s čimer se človeško življenje konča. Nekateri so darovani za znanstvene raziskave in jih doleti enaka usoda.
Katoliška cerkev postopkov umetne oploditve ne podpira, ker ločujejo zakonsko zvezo od razmnoževanja in povzročajo uničenje človeških zarodkov. Ameriški škofje opozarjajo na številna etična vprašanja, ki se ob tem porajajo.
Pravni in etični vidiki splava v Sloveniji
V Republiki Sloveniji je bila z Ustavo leta 1991 potrjena pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1986 omogoča vsaki nosečnici zahtevo za splav, če njena nosečnost še ne traja več kot deset tednov. Po desetem tednu nosečnosti o prekinitvi odločajo komisije prve in druge stopnje. Za prekinitev nosečnosti se odločijo, če je v nevarnosti življenje in zdravje nosečnice, oziroma če je sama prekinitev nosečnosti manjše zlo od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku. Medicinska praksa pa določa, da se prekinitev nosečnosti, ki traja več kot dvajset tednov, ne sme opraviti, razen če je to potrebno zaradi varovanja življenja in zdravja nosečnice.
Slovenska zakonodaja se je s tem oddaljila od stare jugoslovanske zakonodaje, po kateri je bil splav prepovedan in kazniv, ter od katoliškega pogleda na življenje. Nekateri kritiki menijo, da slovenska zakonodaja ignorira spoštovanje človekovega življenja od samega spočetja.
Neplodnost: izziv sodobnega časa
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima težave z zanosititvijo med osem in deset odstotkov svetovnega prebivalstva. V Sloveniji je ta delež ocenjen med 10 in 15 odstotkov parov, kar pomeni, da ima vsak šesti do sedmi par težave s plodnostjo. Glavni vzroki za neplodnost pri ženskah vključujejo motnje v ovulaciji, sindrom policističnih jajčnikov, endometriozu, okvare jajcevodov, starost, razvojne nepravilnosti maternice, miome, prekomerno telesno težo, spolno prenosljive bolezni in sistemske bolezni. Pri moških je neplodnost večinoma posledica slabe kakovosti, števila, koncentracije in gibljivosti semenčic.
Zdravljenje neplodnosti s postopki umetne oploditve je v Sloveniji zelo dostopno, stroške pa krije zavarovalnica za prvih šest posegov za ženske do 42. leta starosti. Pet odstotkov otrok v Sloveniji je rojenih po postopku zunajtelesne oploditve, kar je nad povprečjem Evropske unije.
Soočanje z neplodnostjo in dolgotrajno zdravljenje vplivata na partnerski odnos in lahko povzročita občutke krivde, sramu, razočaranja in obupa. Zato pari včasih potrebujejo tudi psihološko pomoč.
Zaključek: kompleksnost in empatija
Umetna prekinitev nosečnosti in težave z zanositvijo predstavljata kompleksno področje, ki zahteva globlje razumevanje in empatijo. Odločitev za splav je pogosto posledica težkih okoliščin, medtem ko je boj z neplodnostjo dolgotrajna čustvena in fizična preizkušnja. Zavedanje o medicinskih postopkih, psiholoških posledicah in pravnih vidikih je ključno za podporo ženskam, ki se soočajo s temi izzivi.
