Vprašanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki vključuje tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti, je zapleteno in večplastno. Gre za temo, ki se dotika ne le reproduktivnih pravic posameznikov, temveč tudi globokih etičnih, moralnih, verskih in pravnih dilem. V Sloveniji je ta pravica kodificirana v 55. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Čeprav besedilo ustave neposredno ne omenja izraza "splav" ali "umetna prekinitev nosečnosti", je ustavna komisija ob sprejemanju ustave leta 1991 to pravico nedvoumno vključila v razlago 55. člena. Ta razlaga poudarja, da svoboščina iz 55. člena »zajema tudi pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti«.
Globalni pregled in različni pristopi k pravici do splava
Razumevanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v Sloveniji zahteva vpogled v širši mednarodni kontekst, saj se države glede te pravice močno razlikujejo. Podatki Centra za reproduktivne pravice kažejo, da je splav popolnoma prepovedan v 24 državah po svetu, med katerimi so Andora, Malta, Salvador, Honduras, Senegal, Egipt, Filipini in Laos. V teh državah živi približno 90 milijonov žensk v rodni dobi. Še več kot 50 držav dovoljuje splav le v primerih, ko je ogroženo zdravje ali življenje ženske, pri čemer nekatere zakonodaje upoštevajo le fizično, druge pa tudi duševno zdravje. V nekaterih državah so izjeme omejene na primere posilstva, incesta ali nenormalnosti ploda.
Primer Poljske, kjer je bila januarja 2021 uvedena skoraj popolna prepoved splava, ki dovoljuje postopek le v primerih posilstva, incesta ali ko je ogroženo življenje matere, ponazarja posledice strožjih zakonodaj. Odprava izjeme za splav v primerih hudih nenormalnosti ploda, ki je bila leta 2019 razlog za 98 odstotkov splavov, je sprožila množične demonstracije, zlasti po smrti mlade ženske, ki naj bi umrla zaradi sepse, ker je bilo reševanje njenega življenja odloženo zaradi prepovedi. V Združenih državah Amerike je vrhovno sodišče z ovržbo sodbe Roe proti Wade leta 2022 ponovno prepustilo posameznim zveznim državam urejanje te pravice, kar je povzročilo, da je v 26 zveznih državah splav zdaj popolnoma ali skoraj v celoti prepovedan. Ena izmed aktualnejših zadev, ki smo ji lahko bili priča, je odločitev Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, ki je spremenilo precedens Roe proti Wade in s tem ogrozilo ne le možnost varne umetne prekinitve nosečnosti, temveč tudi uporabo kontracepcije, postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo ter zdravstveno varstvo žensk v ZDA.
Na drugi strani pa številne države beležijo napredek pri dekriminalizaciji in legalizaciji splava. V zadnjih 18 mesecih so Kolumbija, Argentina in Mehika, tradicionalno katoliške države v Latinski Ameriki, dekriminalizirale splav, kar je posledica obsežnih protestov in kampanj za pravice žensk, pri čemer je pomembno vlogo odigralo gibanje Zeleni val. Irska je leta 2018 odpravila skoraj popolno ustavno prepoved splava, temu pa je leta 2019 sledila Severna Irska. Nova Zelandija je leta 2020 dekriminalizirala splav in podaljšala zakonsko obdobje za opravljanje posega na 20 tednov nosečnosti.
Zgodovina urejanja pravice do splava v Sloveniji
Zgodovina urejanja splava v Sloveniji je dolga in kompleksna. Pred vstopom v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 je bil splav pri vseh narodih prepovedan. Kazenski zakonik Kraljevine SHS iz leta 1929 je dovoljeval splav le v primeru ogroženega zdravja nosečnice, medtem ko so bili drugi splavi kaznovani. Kljub temu je bilo v tem obdobju 32 odstotkov nosečnosti končanih s splavom, večinoma zaradi revščine. Feministka Angela Vode je že v tridesetih letih pozivala k legalizaciji splava, češ da je "brezsrčno siliti matere, da rode otroke, če jih ne morejo preživljati."
Po drugi svetovni vojni se je oblast sprva osredotočila na zmanjšanje števila ilegalnih splavov in visoke umrljivosti nosečnic. Leta 1951 je novi kazenski zakonik predpisal kazni le še za medicinsko osebje, s čimer so upali, da bodo nosečnice po neprofesionalnih splavih pogosteje iskale pomoč v bolnišnicah. Leta 1952 je Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu uvedla več razlogov za dovoljeni splav, vključno z zdravjem nosečnice, posilstvom, zapeljevanjem ali hudimi mentalnimi ali telesnimi hibami otroka. V 50. letih se je kljub temu število splavov še vedno povečevalo. Oblast se je sprva posvečala promociji kontracepcije, ki pa je bila pogosto sprejeta z nezaupanjem. Za njeno popularizacijo je bilo ključno izobraževanje in dostopnost, ki so jo zagotavljala slovenska podjetja. Leta 1960 so se med upravičene razloge za splav uvrstile tudi socialne okoliščine, kar je privedlo do zmanjšanja števila splavov izven klinik in s tem smrtnosti po teh posegih. Leta 1974 je Jugoslavija kot prva država na svetu kodificirala pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v svojo ustavo. Slovenski zakon iz leta 1977 je odpravil dotedanje pogoje za splav in ga dovolil na zahtevo nosečnice do desetega tedna, po desetem tednu pa s privolitvijo komisije. Ta zakon se je nato leta 1991 prenesel v Ustavo Republike Slovenije.
Ustavnosodni razlagi in sodobne dileme v Sloveniji
Kljub temu da je ustavna komisija leta 1991 v razlagi 55. člena nedvoumno zapisala, da ta člen vključuje pravico do umetne prekinitve nosečnosti, je vprašanje, ali ustava dejansko zagotavlja pravico do splava, ostalo predmet razprav. Profesor ustavnega prava Igor Kaučič je pojasnil, da takšna razlaga ni pravno zavezujoča, vendar je pomembna za tiste, ki razlagajo ustavne določbe, zlasti za ustavno sodišče. Profesorica Viktorija Žnidaršič Skubic pa meni, da je razlaga ustavne komisije povsem jasna in da 55. člen ustave varuje tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti.
Ustavno sodišče se o tem vprašanju še ni neposredno izreklo, čeprav je v eni izmed svojih odločb leta 2024 prvič vsebinsko spregovorilo o pravici do splava in jo utrdilo kot ustavno pravico. Ta odločba je pomembna, saj dodatno utrjuje to pravico in otežuje morebiten odklon od dosedanjih razlag 55. člena ustave. Vendar pa nekateri, kot je portal Domovina.je, še vedno trdijo, da splav kot tak ni ustavno zagotovljena pravica in da se pravica do življenja nanaša tudi na nerojenega otroka. Po drugi strani pa je profesorica Žnidaršič Skubic poudarila, da zarodek v slovenskem pravu "ni pravni subjekt, zato tudi nima brez nadaljnjega zagotovljene pravice do življenja na podlagi ustave. Varovan je le omejeno ter posredno, prek matere."
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice zakonita do 10. tedna nosečnosti. Po tem obdobju je za splav potrebna odobritev komisije za umetno prekinitev nosečnosti prve ali druge stopnje, pri čemer je skrajna meja za splav 28. teden. Večina splavov (92 %) se opravi do 10. tedna nosečnosti. Dostop do splava ni starostno omejen, večinoma je brezplačen, število splavov pa se v Sloveniji zmanjšuje.
Nekdanji ustavni sodnik in profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti Ciril Ribičič je poudaril, da je 55. člen ustave zelo občutljivo vprašanje, glede katerega »je smiseln strpen, občutljiv pristop z razumevajočim odnosom do nasprotnih stališč in njihovih nosilcev«. Po njegovem mnenju je ustava, ko gre za zgodnjo nosečnost, na strani pravice do prekinitve, ko je zarodek sposoben samostojnega življenja, pa na strani otrokove pravice do življenja. Z vprašanji o ustavni ureditvi splava smo se obrnili še na osem drugih ustavnih pravnikov in posameznikov, ki so sodelovali pri pisanju ustave, vendar se do te teme niso želeli opredeliti ali pa se na vprašanja niso odzvali.
Petinpetdeseti člen ustave pravice do prekinitve nosečnosti ne določa neposredno. Razlaga ustavne komisije, po kateri 55. člen izrecno vključuje tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti, je pomemben vir za interpretacijo, ni pa pravno zavezujoč dokument. Razlage tega člena, tudi v povezavi s 17. členom, ki zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja, so se otepali mnogi naši sogovorniki. Tisti, ki so temo komentirali, so se večinoma strinjali, da iz ustave izhaja tudi pravica do umetne prekinitve nosečnosti v zgodnji fazi razvoja zarodka. Toda ustavno sodišče, ki je edino pristojno za razsojanje o ustavnih vprašanjih, o tem, ali je pravica do prekinitve nosečnosti zagotovljena v ustavi ali ne, še ni odločalo.
Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok
Država je pravice iz 55. člena ustave uredila v Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP). Ta v prvem členu določa, da ima »človek pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok«, sistem zdravstvenega varstva pa mu omogoča uresničevanje te pravice. Povezani zdravstveni ukrepi po tem zakonu so preprečevanje zanositve, zdravljenje zmanjšane plodnosti in umetna prekinitev nosečnosti. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok prav tako obsega pouk, svetovanje in seznanjanje s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev. Pri tem je umetna prekinitev nosečnosti »medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov«.
Kot so pojasnili pri razširjenem strokovnem kolegiju za ginekologijo in porodničarstvo, se umetna prekinitev nosečnosti do trajanja nosečnosti 10 tednov in šestih dni lahko opravi na izrecno željo nosečnice ne glede na to, kakšni so njeni razlogi za takšno odločitev. To obdobje se praviloma začne s prvim dnem izostanka prve naslednje menstruacije, vključuje pa čas za obisk ginekologa, ki preveri dejansko starost zarodka, ter za razmislek o odločitvi. Kadar je nosečnost daljša od desetih tednov, o zahtevi nosečnice odločajo komisije za umetno prekinitev nosečnosti prve in druge stopnje, ki presodijo, ali je »nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda«. Strokovni komisiji prve in druge stopnje sestavljajo zdravniki in socialni delavci. Vsaj eden od zdravnikov, ki komisiji tudi predseduje, mora biti specialist za ženske bolezni in porodništvo. Pri strokovnem kolegiju so pojasnili, da je odločanje strokovne komisije o dopustnosti prekinitve nosečnosti po 10. tednu nosečnosti vedno individualno in odvisno od posameznega primera.
Družinska politika in podpora starševstvu v Sloveniji
Naloga države je, da ustvari ustrezne pogoje za odločanje za družino in doseganje visoke ravni kakovosti življenja družin ter da zagotavlja varstvo in zaščito vseh družinskih članov (še posebej otrok). Materinski dopust je namenjen materam v trajanju 105 dni v obliki polne odsotnosti z dela, od tega je 15 dni obveznih. Očetovski dopust je namenjen očetom v trajanju 15 koledarskih dni. Oče ga izrabi do tretjega meseca starosti otroka. Do očetovskega dopusta so upravičene tudi druge osebe, ki dejansko negujejo in varujejo otroka po njegovem rojstvu (druga oseba ter materin zakonec, zunajzakonski partner ali partnerka registrirane istospolne partnerske skupnosti ter zakonec, zunajzakonski partner ali partner registrirane istospolne partnerske skupnosti osebe, ki koristi materinski dopust). Ob rojstvu dveh ali več hkrati živorojenih otrok se očetovski dopust za drugega ali nadaljnjega otroka podaljša za dodatnih deset dni. Starševski dopust je namenjen materi in očetu ter trajanja 160 dni za vsakega od staršev (skupaj 320 dni), in sicer v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. 60 dni je za vsakega od staršev neprenosljivih. Mati lahko tako na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 60 dni pa lahko izkoristi samo ona (je neprenosljivih). Tudi oče lahko prenese na mater 100 dni starševskega dopusta, 60 dni pa je neprenosljivih in jih lahko izrabi samo on (lahko tudi v času materinskega in starševskega dopusta matere). V primeru rojstva dvojčkov ali več otrok, ali nedonošenčka, ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, se starševski dopust podaljša.
Materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo, ki se izplačujejo v času materinskega, očetovskega in starševskega dopusta, znaša 100 odstotkov osnove. Materinsko nadomestilo je navzgor neomejeno, najvišje očetovsko in starševsko nadomestilo pa je navzgor omejeno na 2,5-kratnik zadnje znane povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji za preteklo leto oziroma predpreteklo leto, če za preteklo leto še ni znana, kot jo ugotovi Statistični urad Republike Slovenije. Osnova za materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo je povprečna osnova, od katere so bili obračunani prispevki za starševsko varstvo v strnjenih 12 mesecih, pri čemer se kot zadnji mesec šteje osnova, od katere so bili obračunani prispevki v predpreteklem mesecu pred vložitvijo prve vloge za dopust (primer: pri vlogi, vloženi septembra 2023, se upoštevajo plače od julija 2022 do junija 2023 - izplačana v juliju 2023). Upravičenka je za čas trajanja pravice vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Mati (oziroma oče, če on koristi dodatek) in otrok morata imeti stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko prebivati v Republiki Sloveniji. Pravica traja 365 dni od rojstva otroka. Pomoč ob rojstvu otroka je namenjena nakupu opreme za novorojenčka. Pravico ima vsak novorojenček, katerega mati ali oče imata stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko živita v Republiki Sloveniji. Materi, zaposleni za polni delovni čas pripada v času odmora za dojenje, na podlagi potrdila specialista pediatra, do 18. Pravico delati krajši delovni čas zaradi starševstva ima eden od staršev oziroma druga oseba (rejnik, skrbnik), ki neguje in varuje otroka. Če varuje enega otroka, ima pravico do tretjega leta starosti otroka. Če varuje najmanj dva otroka, ima pravico do osmega leta starosti najmlajšega otroka. Krajši delovni čas mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost (eden od staršev mora delati najmanj 20 ur tedensko). Pravico delati krajši delovni čas imata lahko hkrati tudi oba starša, pri čemer skupna izraba pravice ne sme presegati 20 ur tedensko. Pravico ima eden od staršev, ki zapusti trg dela zaradi varstva in nege štirih ali več otrok (mlajših od 18 let), s katerimi ima skupno stalno prebivališče, do osmega leta starosti najmlajšega otroka.
Omejitve in kršitve pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok se dogajajo tudi v Sloveniji in v sosednjih državah. Velikokrat je temu tako zaradi prevladujočih političnih prepričanj vladajočih strank pa tudi ugovorov zdravnikov, kar posledično omejuje dostopnost do umetne prekinitve nosečnosti. Kljub temu pa so reproduktivne pravice civilizacijski dosežek, ki omogoča ženskam samoodločbo, telesno avtonomijo in zmožnost odločanja o lastni prihodnosti. Omejevanje ali prepovedovanje pravice do splava namreč ne privede do izginotja teh posegov, temveč jih zgolj potisne v bolj tvegane in nenadzorovane vode, kot kažejo primeri Poljske in ZDA.
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice zakonita do 10. tedna nosečnosti. Po 10. tednu je potrebna odobritev komisije 1. ali 2. stopnje. Skrajna meja za splav je 28. teden. Po 22. Splav je večinoma brezplačen. Za dostop do splava ni starostne omejitve. V Sloveniji se število splavov zmanjšuje. Prekinitev nosečnosti je v Sloveniji na zahtevo nosečnice dovoljena do 10. tedna nosečnosti. Po 10. tednu mora nosečnica izdati pisno prošnjo, ki jo mora odobriti komisija za umetno prekinitev nosečnosti I. in II. stopnje. Za prekinitev nosečnosti je potrebna napotnica osebnega ginekologa. Splav je mogoče uradno opraviti najkasneje do 22. V času medvojne Kraljevine Jugoslavije je leta 1929 postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov (grožnja življenju ali zdravju nosečnice). Po drugi svetovni vojni je prišlo do dodatnih sprememb na področju, ki so omogočile splav v primeru posilstva ali drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil v FLR Jugoslaviji legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava. V Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstvu otrok zapisana v 55. členu Ustave RS, ki navaja: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve 1. Janševe vlade je leta 2006 v okviru Strategije za dvig rodnosti predlagalo, naj umetna prekinitev nosečnosti postane plačljiva (cena storitve je tedaj znašala nekaj več kot 100.000 tolarjev) razen v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. Tedanji minister Janez Drobnič (NSi) je dejal, da je vodilo predloga "da je življenje od spočetja do naravne smrti vrednota" ter da je "[š]tevilo splavov […] boleča rana družbe, ki je premalo naklonjena življenju […]". Drobnič je prav tako izpostavil, da sistem javnega zdravstva krije stroške "le [za] štiri poskuse umetne oploditve, vse naslednje, ki lahko stanejo med 400.000 in milijon tolarji, pa si morajo kriti sami"; Drobniču se je zato zdelo krivično, da je splav vselej brezplačen, ne pa tudi pomoč parom, ki "želi[jo] podariti življenje". V Sloveniji je po podatkih iz leta 2019 zaradi ugovora vesti splava ne izvaja 10 ginekologov oz. okoli 3 % od 296 slovenskih ginekologov. V Slovenijo prihajajo zaradi pomankljivega dostopa do storitve v domači državi prekinitev nosečnosti opravljati tudi mnoge prebivalke Hrvaške. Za samoplačnike oz. Velika večina (92 %) splavov je v Sloveniji opravljenih do 10. tedna nosečnosti. Po podatkih raziskave iz leta 2006 na ljubljanskem območju je 48,7 % nosečnic kot razlog za željo po izvedbi splava navedla neželjo po imetju otrok oz. dodatnih otrok, 35,3 % jih zaradi finančno-bivanskih okoliščin, 29,7 % pa šolanje oz. Od začetka zakonitega izvajanja splavov leta 1929 do leta 1977 so se podatki o številu izvedenih splavov sicer zbirali, a ti podatki niso zanesljivi. V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto. Največje število splavov je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov oz. Pada tudi število splavov med mladoletnimi osebami. V Sloveniji je zaradi posledic splava[Kakšnega? Največji delež splavov je bil leta 2002 izveden med poročenimi ženskami z dvema ali več otroki. Po podatkih iz leta 2002 večina žensk, ki se je odločila za splav, ob zanositvi ni uporabljala ali nobene kontracepcijske metode, ali pa je uporabljala manj zanesljive kontracepcijske metode. Pred državnozborskimi volitvami leta 2014 sta se proti pravici do splava izrecno izrekli zgolj stranki Nova Slovenija ("Krščanski demokrati se zavzemamo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti.") in Slovenska ljudska stranka ("V primeru pravice do splava v SLS izhajamo iz načela dostojanstva človeka od spočetja do smrti z izjemo, kjer je ogroženo tudi življenje matere. […] Splav prekine življenje nerojenega otroka in pušča trajne posledice na materah, zato se v SLS zavzemamo za obvezno osveščanje o vseh posledicah splava in predhodno izčrpanje vseh alternativnih možnosti, ki bi omogočile rojstvo otroka."). Etične smernice zdravniškega poklica v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti določa 22. člen kodeksa zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije, ki se glasi: "Zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in s svetovanjem tak odnos prenaša na širšo skupnost. Zdravnik se zaveda etičnih dilem v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti in je ne priporoča kot metodo načrtovanja družine. Ob snovanju ustave leta 1991 se je Katoliška cerkev na Slovenskem izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS.