Potreba po gibanju in igri je temeljna otrokova potreba. Ob gibanju se otrok uči, sprosti, sooča z izzivi in se preizkuša. Žal pa se časi spreminjajo in proste igre v naravi je čedalje manj. Kje so tisti časi, ko smo se z vrstniki podili okrog, se skrivali, se igrali »ravbarje in žandarje«, plezali po drevesih itd.? Žal naši otroci skorajda nimajo te možnosti. Večina otrok uživa v gibanju in se z veseljem vključuje v spontane in vodene športne dejavnosti, če jim le to omogočimo oziroma jih pri tem vzpodbujamo. Zavedamo se, da današnji tempo življenja omejuje športno udejstvovanje staršev skupaj z otroki. Po službi ostane premalo časa za aktivno preživljanje prostega časa. Pa kljub vsemu se vse da, če se le organiziramo. Vaš čas, ki ga boste namenili otroku za ciljno usmerjeno telovadbo, bo vplival na njegov gibalni razvoj za celo življenje. Če bo otrok obvladal svoje telo, če bo s podobo svojega telesa zadovoljen, bo to pozitivno vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest in tudi na njegovo samopodobo. Otrok, ki bo precej gibalno dejaven, se bo prek tega tudi naučil, da so za doseganje uspeha potrebni odločnost, disciplina in odrekanje. Telesna oziroma gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj kognitivnih sposobnosti.
Otroci športno aktivnih mater so 2-krat bolj aktivni od tistih otrok, ki imajo športno neaktivne matere. Vpliv očetov pa je na otroke še večji. Otroci aktivnih očetov so 3,5-krat bolj aktivni od otrok, ki imajo športno neaktivne očete. Ukvarjanje s športom prinaša v družino veliko pozitivnih učinkov. Starši imate zelo velik vpliv na gibalni razvoj otroka. Zavedamo se, da je težko uskladiti s hitrim tempom življenja, službo in drugimi obveznostmi in se ob tem posvetiti še kvalitetnemu preživljanju časa z vašimi otroki. Pa kljub vsemu vas poskušamo nagovoriti k temu, da ne zamahnete z roko, in rečete: »Saj smo tudi mi zrastli brez tovrstnih spodbud«. Mogoče ste vi imeli možnost izkoriščanja potenciala s plezanjem po drevesih in tekanjem po travnikih, kar marsikateremu otroku danes ni omogočeno.
Gibalni razvoj v prvem letu življenja: Postavljanje temeljev
Gibalni razvoj se po rojstvu šele intenzivno začne. Izjemno pomembno je, kako se bo dojenček gibalno razvijal v prvem letu življenja, saj si bo v tem času zagotovil dobre temelje za njegov nadaljnji razvoj do konca življenja. V tem obdobju je ključno zagotoviti dojenčku dovolj prostora za raziskovanje in razvijanje njegovih motoričnih sposobnosti.
Prvi mesec: Refleksni gibi in prilagajanje
V prvem mesecu bi gibanje novorojenčka lahko poimenovali z »vse ali nič«, saj zanj še niso značilni selektivni gibi in niti nadzorovano gibanje. Zaradi normalno zvišanega tonusa novorojenčkov pride pri gibanju do verižne reakcije in lahko opazimo, da v gibanju sodeluje celo telo, nepovezano z velikimi gibi in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg, sledijo ji druga nogica, rokici in celo telo. Ko se novorojenček giba, to počne s celim telesom, miruje le v spanju, zato izraz vse ali nič. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče telesa pa je na glavi in vratu, otrok poskuša dvigniti glavo od podlage, vendar mu to še ne uspeva najbolje. V tem obdobju so prisotni primitivni refleksi, kot so sesalni, iskalni, prijentalni in Morov refleks, ki so ključni za preživetje.
Drugi mesec: Začetki usmerjanja in kontrole
V drugem mesecu se že postopoma začne usmerjati proti sredini, gibanja »vse ali nič« ni več, tudi obseg gibov je manjši, pri gibanju se nogice in rokice ne vrnejo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas tudi zadrži, za kratek čas celo fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena, kar imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage. V tem obdobju se začnejo krepiti vratne in ramenske mišice, kar omogoča boljšo kontrolo glavice.
Tretji mesec: Drencanje in prve ročne spretnosti
Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj ne posežejo še v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rami, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča. V tem obdobju se prav tako razvija koordinacija roka-oko, dojenček prične prijemati predmete, vendar jih še ne zna dobro manipulirati.
Četrti mesec: Vzravnanost in raziskovanje prostora
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro pa se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet. Začne se razvijati prijem, s katerim lahko dojenček predmete ujame in jih tudi zadrži.
Peti mesec: Aktivnejše gibanje in priprava na premikanje
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, zanimajo ga njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno. V tem obdobju dojenček postaja vse bolj mobilen, začne se odrivati po trebuhu ali premikati po ritki.
Šesti mesec: Pivotiranje in priprava na kobacanje
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. Začne se razvijati tudi samostojno sedenje, sprva ob opori, kasneje tudi že samostojno. Uvajanje goste hrane postane pomembno ne le za rast, ampak tudi za razvoj organov govora.
Sedmi mesec: Začetki kobacanja in samostojnega sedenja
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.
Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja: Prvi koraki proti samostojnosti
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Hoja: Osvajanje novega sveta
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. Za varno spuščanje so nujne dobre prestrezne reakcije, ki jih mora osvojiti že v fazi usedanja. Ko dojenček obvlada vstajanje in spuščanje, se začne premika ob opori v levo in desno stran. Najprej ob ravnih linijah, nato v kote in okoli vogalov. Sledi prestopanje med dvema oporama. Ko so bolj stabilni, lahko potiskajo oporo pred seboj (stol, koš, škatlo …) in gredo v prostor. Začnejo se naslanjati s trebuhom na oporo in se igrajo z obema rokama. Ko začutijo, da so dovolj stabilni, se spustijo in samostojno stojijo. Več kot premaga različnih ovir v tem obdobju, in daljša kot je faza kobacanja, vstajanja ter prestopanja (pri zdravem otroku), bolj samozavestno in stabilno bo obvladal hojo. V tem obdobju je zaželeno, da uporabljamo »ovire« (blazine, stabilne klopce, škatle, stopnice ter nižja otroška igrala) iz okolice in mu omogočimo, da raziskuje in rešuje gibalne probleme. Otroka ne naučimo hoditi, temveč shodi sam. Ko otrok začuti, da je stabilen in si upa, bo shodil. Vodenje v hojo je nesmiselno tako za tistega, ki vodi, kot za otroka, ki je voden. Vodenje za roki sili otroka v ekstenzijo in posledično hojo po prstih, nestabilnost, odsotnost prestreznih reakcij in psihično odvisnost. Ko shodi sam, ima roki pred seboj pripravljeni za morebitni padec. Na začetku je hoja širokotirna z visoko prežo rok. Dokler otrok ne shodi, naj ima mehke copatke, nogavičke z »bremzicami«, ki ne ovirajo plazenja in presedanja čez stopalo. Za prve korake je potrebno kupiti čevelj, ki ima raven notranji del (brez podpornikov medialnega loka) in je tako mehak, da ga z lahkoto zmečkamo v dlani. Poleti naj bo čim več bos.
Razvoj motorike - teorije in načela
Nekateri vstajajo v prostor pred samostojno hojo, spet drugi po tem, ko so že shodili. Osnova je predhodno poizkušanje “medveda” ali “slona”, ki ga delajo že pred štirinožnim plazenjem. Lahko se na ta način tudi premikajo. Takšno premikanje se imenuje „medvedja hoja“, saj tako kot medved otrok stopa na celo stopalo. V tem položaju se raztegne več mišic trupa in nog, ki so pri normalnem odraslem najpogosteje skrajšane. Potem, ko je samostojno shodil, je pred njim nov svet, ki ga mora osvojiti. Z ravnih površin bo prešel na travnate, gozdne, kamnite, zavite, strme, snežne.
Gibalni razvoj od drugega do sedmega leta: Utrujevanje spretnosti in učenje kompleksnih gibov
Rast se v drugem letu življenja še dodatno upočasni. V drugem letu otrok zraste za 8 do 10 centimetrov. V tretjem letu okoli 7, v četrtem pa okoli 6 centimetrov. Zmanjšanje hitrosti rasti ustvarja ugodne pogoje za utrjevanje spretnosti gibanja.
Od drugega do četrtega leta: Tek, skoki in raziskovanje
V drugem letu otrok z vse večjo spretnostjo hodi, kmalu začne na kratke razdalje tudi teči. Malčkom tek predstavlja veliko vznemirjenje, saj jih zelo privlači. Tek po ravnem, navzdol, tek s skoki, med koreninami, po ozkih poteh … Otroci lažje vstanejo in splezajo gor, kot pa se spustijo ali splezajo dol. V tem obdobju moramo poskrbeti za dodatno varnost pred padci. Pri spuščanju se začnejo najprej spuščati preko zadnjice in šele kasneje preko koraka. Dojenčku, ki stoji in joka, ker se ne zna spustiti, je potrebno pokazati, kako se lahko varno spusti na zadnjico (najbolje z zasukom na eno stran).
Od petega do sedmega leta: Učenje zahtevnejših gibov
V petem, šestem in sedmem letu je otrok najbolj dojemljiv za učenje zahtevnejših, kompleksnejših gibalnih spretnosti. To je najboljši čas za začetno spoznavanje s športnimi pripomočki, od rolerjev do smuči. Prehitevanje, ko otroka učimo smučanja pri treh ali štirih letih, je dokaj nesmiselno. V tistem obdobju ima otrok dovolj dela s svojim telesom, le zakaj bi mu ga otežili? Tudi kolesariti se lahko otrok nauči tako rekoč iz nič do samostojne vožnje v zgolj nekaj dneh. Z učenjem zahtevnejših gibanj učinkovito spodbujamo tudi umske sposobnosti. Pri tem so koristne tudi različne ročne spretnosti. Gibalne igre, kot sta lovljenje in žoganje, predstavljajo zelo dobre okoliščine, pri katerih otroci pospešeno razvijajo socialne veščine, ki so ključne za nadaljnje vključevanje v družbo in zdravo odraščanje.
Gibalni razvoj od osmega do desetega leta: Utrjevanje in nadoknaditev
V osmem, devetem in desetem letu se nadaljuje telesni, čustveni, umski in družbeni razvoj. Morebitne razvojne pomanjkljivosti se v tem obdobju lahko še precej nadoknadijo. Ko bo otrok v puberteti, bo veliko težje. Zato lahko rečemo, da je to obdobje nekako zadnji vlak, da se otrok postavi na svoje noge. Ko otrok že dobro zakoraka v šolske klopi, je zelo koristno, da mu uspe dobro usmerjati svojo pozornost in da nasiti svoje potrebe po gibanju. Oboje lažje doseže, če se redno intenzivno giba. Redno gibanje ima resnično pomembno, nenadomestljivo vlogo pri razvoju naših otrok.
Individualni pristopi in pomoč pri gibalnem razvoju
Zavedamo se, da je vsak otrok drugačen in se gibalni razvoj odvija s svojim tempom. Opis razvoja dojenčka je le okviren, ne pa točno določen in za vse enak. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen. Popolnoma zdravo in normalno je v otrokovem razvoju naleteti na odstopanja oziroma razlike. Če se vam zdi, da je gibalni razvoj vašega otroka kljub vsemu prepočasen, zaupajte svojemu instinktu. Ko nastopijo težave pri gibalnem razvoju dojenčka, so čakalne dobe za razvojno ambulanto predolge, lahko so dolge tudi nekaj mesecev, dojenček pa v tem obdobju zraste in je lahko čas zamujen. Namesto tega je učenje gibanja izziv, ki se ga vsak dojenček nauči rešiti skozi poskuse, vaje in napake.
Individualne programe je mogoče zasnovati po meri staršev, z vsebino, ki si jo lahko pogledate kadarkoli in kjerkoli. Individualno obravnavo nudimo v našem centru, na vašem domu, preko video klica ter vas tudi naučimo uporabo nosilk. Ciljno usmerjena telovadba, ki jo starši nudijo otroku, vpliva na njegov gibalni razvoj za celo življenje. Če bo otrok obvladal svoje telo, če bo s podobo svojega telesa zadovoljen, bo to pozitivno vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest in tudi na njegovo samopodobo. Otrok, ki bo precej gibalno dejaven, se bo prek tega tudi naučil, da so za doseganje uspeha potrebni odločnost, disciplina in odrekanje.
Pomembnost gibanja za celostni razvoj otroka
Potreba po gibanju in igri je temeljna otrokova potreba. Ob gibanju se otrok uči, sprosti, sooča z izzivi in se preizkuša. Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Nanj vplivajo genetski dejavniki, prav tako pa je odvisen od okolja. Pri dojenčku se gibalni razvoj prične s pridobivanjem mišične moči in kontrole ter razvojem koordinacije. Razvija se hkrati in vzporedno z njegovimi kognitivnimi zmožnostmi in se pomembno povezuje tudi z drugimi področji razvoja. Kaže se v dojenčkovem napredku v ravnotežju, moči, hitrosti in usklajenosti gibanja. Gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj kognitivnih sposobnosti.
Če se vam zdi, da je gibalni razvoj vašega otroka kljub vsemu prepočasen, zaupajte svojemu instinktu. Poiščite strokovno pomoč, saj je zgodnja intervencija ključnega pomena za optimalen razvoj vašega otroka.