Po devetih mesecih nosečnosti je tvoje telo dobilo novo nalogo. Dojiti. Dojke so se spremenile že v nosečnosti in se pripravile na izpolnitev svojega namena: dati otroku hrano, da živi, da raste. Narava je otroka in mamo povezala s popkovino, za čas po rojstvu pa predvidela drugo neprecenljivo in trajno vez: dojenje. Vsaka mama mora po porodu vedeti, da je zanjo sedaj čas poležavanja, čas cartanja, čas razvajanja. Zakaj? Prvi dnevi v porodnišnici so za prenekatero mamo veliko bolj naporni kot sam porod. V povsem novi vlogi se pogosto ne znajdemo in imamo kar nekaj težav ter vprašanj. Smo pa toliko bolj dojemljivi za mnenja iz okolice. Še posebej, če gre za osebje porodnišnice. Ta mnenja pa so lahko zelo različna. Prvič smo postavljene v vlogo doječe mame in v rokah držimo dojenčka, ki mu zaupamo, da bo vedel, kaj početi z bradavico. Temu vedno ni tako in hitro se pojavijo dvomi vase in otroka. Je otrok pravilno pristavljen, ali napreduje, zakaj mu pada telesna teža, mu moramo dati glukozo, kaj je z nastavki, ali potrebuje dodatek, je potrebno črpati… morda pa moje mleko res ni dovolj kalorično? Kljub množici mnenj, pogosto diametralno nasprotnih, mama največkrat ostane sama s svojimi mislimi.
Otrok začne prične izgubljati na teži, v tvoji glavi nastane panika, mleko še ni priteklo, imaš »samo« mlezivo. Že takoj po rojstvu otroka tehtajo in to se nadaljuje vsak dan, po vsakem dojenju. Si predstavljaš? Otrok se je pravkar rodil, vstopil je svet skozi “desetcentimetrsko” »sveto yoni«. Morda je pri tem doživel stres. Morda je utrujen, prestrašen, morda je celo “opit” od protibolečinskih sredstev, ki jih je prejela mama med porodom, morda ga zebe, začel je dihati zrak, debelo črevo je začelo opravljati svojo funkcijo. In od njega se pričakuje, da bo tekmoval v količini popitega mleka. Če že ne tekmoval, pa vsaj zadovoljil predpisane mililitre mleka v tabelah. Tehtanje pred in po vsakem podojem je v porodnišnicah skoraj stalnica (kažejo izkušnje mam). V času enkratnega dojenja (običajno 20 minut in niti minute več) bi naj otrok spil prvi dan 5 - 7 mililitrski obrok, tretji dan že 30 ml na obrok. Je mami sploh kdo povedal, da podoji niso obroki in da včasih prav zato ne steče polno dojenje, ker ne pozna teh razlik? Takšno tehtanje je merilo, preden se mami ponudi nadomestek njenega mleka. Verjamem, da ima otrok še cel dan možnost »nadoknaditi« zamujeno količino, a obvelja le tehtanje na en podoj. Če tehtnica pokaže pravo številko, ni težav. V nasprotnem primeru se mami ponudi dodatek ali (“v najboljšem primeru”) glukoza{2}. Veliko mam se pritožuje, da novorojenčkom v porodnišnici dajejo glukozo (sladkano vodo). A ta lonček drži »mleko«? Nikakor. Ob vsem tem vemo tudi, da noben novorojenček ni popolnoma pri miru med tehtanjem, da bi ga lahko natančno stehtali in na ta način izmerili količino popitega mleka - v mililitrih seveda. In še posebej pomembno: tehtnica ne more pokazati dejanskega stanja popitega mleka v teži in kalorijah, saj je mleko po svoji strukturi in gostoti drugačno od vode, zato ga v gramih zagotovo ne moremo enačiti z izmerjeno količino. Absurd. Ti vsak dan ne poješ iste količine hrane. In ti na vsak obrok ne zaužiješ enakih količin kalorij. Res je, da si ti že velika in tvoj obstoj »ni več ogrožen« in zate ne skrbi cel kup zdravnikov. Le ti so mami odvzeli zdravo kmečko pamet in logiko, da ne govorim o tem, da so ženskam vzeli zaupanje vase in v svoje telo. Vse, kar otrok potrebuje po porodu, je MAMA in njene dojke. In pogosto dojenje. Vedno, ko ga otrok zahteva. Za cartanje, bližino, nežnost, hrano. Predpisane količine in tabele so lahko zgolj okvir in od tega so možna velika odstopanja. Nikakor to ne sme biti vodilo ali celo merilo, ki določa, koliko bi otrok moral popiti - brez upoštevanja okoliščin poroda. Res je. Mama na začetku še nima mleka. Ima pa MLEZIVO! IN TO JE DOVOLJ. Pogosto slišim, da ker mleko po porodu še ni prišlo in ker je že drugi ali tretji dan od poroda, svetujejo dodatek, vsaj dokler mleko ne pride. Da si mama odpočije in da je otrok sit (prenajeden). Mama mleka še nima, otrok pa seveda ne sme biti lačen. Otrok ni lačen. Otrok prejema najboljši eliksir in najboljšo podlago za svoje življenje. Mlezivo. In to je dovolj! Včasih se vprašam, kako je človeku uspelo preživeti do danes, če v veliki večini kar naprej poslušamo, da mama v začetnih dnevih še nima mleka. Mama nima mleka, ker ima mlezivo. Po svoji strukturi in namenu je točno tisto, kar otrok potrebuje in je najboljši eliksir za življenje. Babice so že v starih časih vedele, kako pomembna je moč mleziva, ki je ključno za imunizacijo dojenčka. Je gosta rumena tekočina, ki ima izjemno moč protiteles, ki dojenčku predstavljajo zaščito. Po sestavi je mlezivo podobno krvi. Vsebuje malo maščob in je zelo bogato z ogljikovimi hidrati, beljakovinami (kar trikrat večja količina kot v zrelem materinem mleku) in protiteelsi. Nekatere matere imajo mlezivo dlje časa (3-10 dni) kar je popolnoma v redu. To ni razlog za dodajanje umetnega mleka. Kvečjemu je prednost in blagoslov, saj otrok v tem času prejema res izjemne snovi, med drugim tudi imunoglobuline, ki varujejo dojenčka pred virusi in okužbami.
Razvoj želodca v prvih dneh in tednih življenja
Prvi dan je velikost trebuščka v velikosti češnje. Češnje. Lahko testirate in poskusite spraviti vanjo približno 5-7 mililitrov. Je pa tudi res, da so nekatere češnje večje, spet nekatere manjše, tako kot so si različni naši želodci. Tretji dan zraste želodček do približne velikosti oreha, kar za otroka pomeni približno 10 - 20 mililitrov na podoj. Sedmi dan je velikost trebuščka že v velikosti večje marelice. Sprejme približno 45 - 70 mililitrov. V vsakem primeru je najpomembneje vedeti, da tudi če otrok spije manj, dobi dovolj, saj so lahko podoji pogostejši. Blazno resno ti torej povem: otrok ima po porodu dovolj zaloge in ima dovolj mleziva pri mami. Otrok bo izgubljal na teži, ker je to po porodu naravno. Novorojenček si bo sam ustvaril zadostno količino mleka s sesanjem na tvojih prsih. Povpraševanje ustvarja ponudbo. Brez glukoze in brez dodatka. Za dober začetek dojenja se izognite zmešnjavi z dudo ali s stekleničko ter nastavki. Vse ostalo bo naredilo vaše telo in povpraševanje novorojenčka po mleku. Prepričanje, da »teh nekaj kapljic dodatka ne škodi in da od glukoze še nikomur ni nič bilo«, me ne pusti hladne. Vsak tak poseg v telo (razen v primeru, da je ogroženo otrokovo zdravje) ima vpliv na novorojenčkove organe, na prebavne stene, na počutje in razpoloženje. Do sitega ga napolni z glukozo, potem pa ga utrujenega in lenobnega nagovori, da se potrudi in sesa materino mleko. Ko si sita, tudi ti ne ješ. S tem pa pristaneš na odločilnem vrtiljaku tega, da dojenje ne bo steklo. Za vse te besede ne potrebujem prav nobenega uradnega ali neuradnega naziva.
{2} Glukoza - sladkana voda. Njena uporaba je razširjena pri dojenčkih, ki so zlatenični, prehitro rojeni, se slabše dojijo. To je običajno preventivno dodajanje glukoze. Se pa glukoza uporablja za zdravljenje hipoglikemije, ki se lahko pojavi pri majnih novorojenčkih, pri nedonošenčkih, pri novorojenčkih, ki so imeli dihalno stisko ali težave s prebavili ali zelo težkem porodu. * Pri tehtanju in merjenju so izvzeti zaspančki, zlatenični otroci in nedonošenčki.
Te zanima predavanje ABC DOJENJA? Po tem predavanju ti obljubljamo, da boš razumela kako pogosto dojiti, kdaj zamenjati dojki in kako biti prepričana, da je otrok spil dovolj. Podari znanje.
Spoštovani, rada bi vedela, koliko naj bi 22-mesečni otrok pojedel ob enem obroku naenkrat (v ml) ali če mogoče tudi veste, kako velik je približno v tej starosti želodček? Rada bi namreč podatek posredovala tašči, ki se čudi, če moja hči potem, ko je pojedla pri kosilu 2 dcl juhe, ne more pojesti še krožnik glavne jedi, ki jo je namenila… oba z možem jo komajda sproti prepričava, da je z malo vse v redu, a se zdi, da to iz tedna v teden pozabi. Mogoče bi ji kakšna konkretna številka koristila:)) Hči ima sicer 5 obrokov dnevno in poje zelo različno. Je vitka, a visoka za svojo starost. Jaz s tem nimam problemov, ko reče konec, je zame konec. Po moje otrok sam najbolje ve in lahko zaupamo njegovemu občutku, a ne? Hvala in prav lep pozdrav! N Takšnih informacij ni. Otrok pri tej starosti pa v povprečju z lahkoto zaužije krožnik juhe in glavno jed. POpolnoma ni mogoče zaupati otrokovemu občutku za sitost, kot sami vidite, so nekateri siti po nekaj žlicah, drugi pojedo primerne količine, tretji spet nimajo meje, vsi pa imajo svoj občutek za sitost. Koliko hrane zadostuje nam kaže otrokovo napredovanje, če sledi neki povprečni rasti, potem je v redu. Lp (še vedno) Tanč; Pediater je odvetnik otroka. Vedno se vpraša: "Ali je to in to za otroka dobro?" ne glede na interese, mnenja, prepričanja drugih. Everything will be OK in the end. If it´s not OK, it´s not the end yet. In seveda: UPORABLJAJTE ISKALNIK!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ISKALNIK JE ZAKON!!!
Želodec: Anatomija in funkcija
Želódec (starogrško γαστήρ, latinizirano: gastḗr ali στόμαχος, stómahos; latinsko stomachus, gaster, ventriculus) je votli mišični organ, del prebavnega trakta, ki deluje kot vitalni prebavni organ. Prisoten je pri ljudeh in številnih drugih živalih, vključno z več nevretenčarji. V prebavnem sistemu ima želodec glavno vlogo v drugi fazi prebave, in sicer po žvečenju. Njegova prvotna funkcija ni absorpcija hranil, saj to vlogo prevzema zlasti črevesje. Pri večini živali in pri človeku je odgovoren za razgradnjo velikih molekul na manjše, ki se nato v črevesju lažje absorbirajo. Pri ljudeh in številnih drugih živalih se želodec nahaja med požiralnikom in tankim črevesjem. Izloča prebavne encime in želodčno kislino, s čimer pomaga pri prebavi hrane. Prehod delno prebavljene hrane iz želodca v dvanajstnik nadzoruje pilorični sfinker.
Pri ljudeh se želodec nahaja v levem zgornjem delu trebušne votline med požiralnikom in dvanajstnikom. Za njim leži trebušna slinavka. Večino želodca leži za levi rebrnim lokom. Projekcija tega dela želodca na površino se imenuje Traubeov polmesečni prostor. Preostanek se projicira kot Labbeov želodčni trikotnik. Od velike krivine želodca poteka velik dvojni del drobovne potrebušnice (visceralnega peritoneja), imenovan peča ali veliki omentum. Vhod v želodec omejuje spodnji požiralnikov sfinkter, izhod iz njega pa pilorični sfinkter. Oba sfinktra nadzorujeta prostornino hrane v njem. Kapaciteta želodca sicer znaša približno 2,5 litra tekočine. Pri odraslih ljudeh sproščen prazen želodec obsega volumen okoli 75 mililitrov. Običajno se razširi, ko vsebuje približno en liter hrane. Želodec leži med požiralnikom in dvanajstnikom. Leži levo v trebušni votlini, želodčni svod (fundus) leži pod trebušno prepono.
- Kardija - predstavlja ločnico med požiralnikom in želodcem. V bližini se nahaja spodnji požiralnikov sfinkter.
- Vratar (pilorus) - predstavlja mejo z dvanajstnikom in ga obdaja močan sfinkter.
Arterijsko arkado male želodčne krivine gradita leva in desna želodčna arterija (arteria gastrica sinistra in arteria gastrica dextra). Leva poteka po zgornjem delu, desna pa po spodnjem delu. Arterijsko arkado velike želodčne krivine gradita leva in desna gastroepiploična arterija (drugo ime je gastroomentalna arterija). Želodčni svod prekrvujejo kratke želodčne arterije (arteriae gastricae breves), ki so veje vranične arterije. Zadnja stena želodca je v neposredni bližini vranične arterije (arteria lienalis).
Pepsinogen je neaktivna oblika pepsina (encima, ki prebavlja beljakovine). Želodčni sok je izloček želodčne sluznice. Sestavljen je iz sluzi, klorovodikove kisline, neaktivne oblike encimov in vode. Izloči se ga 2-3 litre na dan. Njegov pH je med 1,5 in 4. Sprošča se pod živčno in hormonalno kontrolo. Ko pride hrana v usta, se prenese vzburjenje preko živcev, do endokrinih žlez želodčne sluznice. Te začnejo v kri sproščati hormon gastrin. Ta vpliva na eksokrine žleze želodčne sluznice, da začnejo izločati klorovodikovo kislino (HCl). Gastrin preneha z izločanjem takoj, ko je dovolj HCl v želodcu. Ena izmed nalog HCl je aktivacija encimov in ravno zato jo potrebujemo tukaj.
V človeškem prebavnem sistemu bolus (majhna zaokrožena masa prežvečene hrane) vstopi v želodec iz požiralnika preko spodnjega požiralnikovega sfinktra. Želodec izloča proteaze (encime, kot je pepsin, ki prebavljajo beljakovine) in klorovodikovo kislino, ki ubija ali zavira bakterije in zagotavlja kisel pH (vrednost okoli 2) za delovanje proteaz. Mišične kontrakcije želodčne stene zmanjšajo prostornino želodčnega svoda in pripomorejo k pretvorbi bolusa v delno razgrajeno hrano. Ta počasi prehaja skozi pilorični sfinkter naprej v dvanajstnik, kjer se začne ekstrakcija hranilnih snovi. Dolžina prebavljanja hrane je odvisna od količine in vsebine obroka, načeloma pa želodec prebavi hrano med štiridesetimi minutami in nekaj urami. Želodčni sok vsebuje tudi pepsinogen. Klorovodikova kislina aktivira to neaktivno obliko encima v aktivno obliko, to je pepsin. Čeprav absorpcija v človeškem prebavnem sistemu večinoma poteka v tankem črevesju, se v želodcu ponovno privzamejo nekatere majhne molekule. 10-20 % zaužitega etanola (npr. Parietalne celice človeškega želodca proizvajajo intrinzični faktor, ki je potreben za absorpcijo vitamina B12. V strokovnih krogih so se kar nekaj časa ukvarjali z vprašanjem, ali je kardija (prehod med požiralnikom in želodcem) del želodca, del požiralnika ali samostojna entiteta. Angleško poimenovanje za želodec - stomach - izhaja iz latinske besede stomachus, ki izvira iz grškega stomachos (στόμαχος). Ta je nastala iz besede stoma (στόμα), ki pomeni usta.
Prehranske potrebe in rast dojenčka: Razvojna perspektiva
Prednosti dojenja - Novo mesto - Dojenju prijazno mesto
Se vam poraja vprašanje, kakšna bo teža in velikost vašega otroka ob rojstvu? Novorojenčki se rodijo z različno telesno težo in velikostjo, prav tako se razvijajo različno, zato so navedene vrednosti le okvirne. Ker pa mamice rade spremljamo koliko bi moral tudi otrok velik in tehtati, si pomagamo z okvirno tabelo, ki se nahaja spodaj. Preberite tudi, ali je ali je prenizka oz. previsoka teža dojenčka lahko vzrok za skrb.
Dejavniki, ki vplivajo na telesno težo dojenčka:
- Genetika: Teža in velikost staršev vplivata na dojenčkovo telesno težo, saj lahko večji starši rodijo večje otroke.
- Trajanje nosečnosti: Dojenčki, rojeni prezgodaj, imajo običajno nižjo težo, medtem ko tisti, rojeni po predvidenem terminu, pridobijo več teže.
- Prehrana matere: Ustrezna prehrana med nosečnostjo je ključna. Podhranjenost lahko povzroči nižjo težo, prekomerno hranjenje pa višjo težo otroka.
- Zdravje matere: Gestacijski diabetes, visok krvni tlak in druge bolezni lahko vplivajo na težo dojenčka.
- Število dojenčkov: Dvojčki ali trojčki so običajno manjši, ker si delijo hranila in prostor v maternici.
- Kajenje, alkohol in droge: Ti dejavniki lahko povzročijo nižjo težo in zaplete pri razvoju.
- Stres med nosečnostjo: Povišan stres lahko vpliva na rast ploda in povzroči nižjo porodno težo.
Teža in velikost otroka v tabeli
Zdrav otrok podvoji svojo porodno težo v petih mesecih in potroji do svojega prvega rojstnega dneva. V prvih treh mesecih je tedenski prirast okoli 175-200 g, v drugem četrtletju leta 140 do 170 g in v drugi polovici prvega leta od 80 do 100 g.
Ob rojstvu so dečki običajno veliki v povprečju od 46,4 do 54,4 cm in tehtajo od 2,5 do 4,2 kg, deklice pa 2,4-3,8 kg in so velike v povprečju od 45,4 do 52,9 cm. Pri enem letu so dečki običajno veliki 71,7-81,2 cm in tehtajo od 8,4 do 12 kg, deklice pa so velike od 69,8 do 79,1 cm in tehtajo v povprečju od 7,8 do 11,2 kg.
Doječe matere se pogosto sprašujejo, če količina mleka zadostuje otrokovim potrebam. Če daje otrok zadovoljen občutek in ne kaže jasnih znakov izgube teže, potem je zagotovo tudi sit. V nasprotnem primeru se posvetujte s pediatrom.
Tabela referenčnih vrednosti velikosti in teže otroka (ločeno za deklice in dečke, v prvih dveh letih življenja)
| Starost | Višina v cm (fantje) | Teža v kg (fantje) | Višina v cm (dekleta) | Teža v kg (dekleta) |
|---|---|---|---|---|
| Ob rojstvu | 46,4-54,4 | 2,5-4,2 | 45,4-52,9 | 2,4-3,8 |
| 1. mesec | 50,4-59,6 | 3,2-5,4 | 49,2-56,9 | 3,0-4,9 |
| 3. mesece | 56,7-65,4 | 4,4-7,4 | 55,4-63,4 | 4,2-6,7 |
| 6. mesecev | 63,4-72,3 | 6,2-9,5 | 61,8-70,2 | 5,8-8,7 |
| 9. mesecev | 68,0-77,1 | 7,5-10,9 | 66,1-75,0 | 7,0-10,2 |
| 12. mesecev | 71,7-81,2 | 8,4-12,0 | 69,8-79,1 | 7,8-11,2 |
| 18. mesecev | 77,5-88,1 | 9,6-13,4 | 76,0-86,1 | 8,9-12,8 |
| 24. mesecev | 82,3-93,8 | 10,5-14,7 | 81,3-92,0 | 9,9-14,1 |
Nekateri starši, so lahko pogosto pod vplivom svojih staršev ali starih staršev, lahko označujejo svoje vitke vnuke za podhranjene ali prehranjene. Ko zdrav otrok odklanja hrano pri mizi, je to pogosto odziv na preveč zaskrbljeno mater. Preverite še tabelo s povprečnimi vrednostmi teže in višine otroka po obdobjih >>
Teža in velikost otroka je pomemben pokazatelj njegovega zdravja in razvoja
V prvem letu življenja se teža hitro spreminja, saj dojenček raste in pridobiva na teži bolj intenzivno kot v katerem koli drugem življenjskem obdobju. Vendar pa je treba poudariti, da se normalna teža lahko razlikuje glede na številne dejavnike, kot so dednost, prehrana, splošno zdravje in spol otroka. Spodaj je okvirni pregled povprečne teže dojenčka od rojstva do enega leta, po posameznih mesecih.
Teža dojenčka po posameznih mesecih
- Ob rojstvu: Povprečna teža: 2,5 - 4,3 kg. Novorojenčki ob rojstvu običajno tehtajo med 2,5 in 4,3 kg. Fantki so običajno nekoliko težji od deklic.
- 1. mesec: Povprečna teža: 3,2 - 5,5 kg. V prvem mesecu dojenček hitro pridobiva na teži. Običajno dojenčki v prvih dneh izgubijo nekaj porodne teže, vendar jo v nekaj tednih pridobijo nazaj.
- 2. mesec: Povprečna teža: 4,0 - 6,6 kg. Dojenčki v tem obdobju povprečno pridobijo okoli 150-200 gramov na teden.
- 3. mesec: Povprečna teža: 4,5 - 7,5 kg. Dojenček še naprej hitro pridobiva težo. Pridobivanje teže je pomembno, saj je znak ustrezne prehrane in razvoja.
- 4. mesec: Povprečna teža: 5,1 - 8,1 kg. Dojenček bo morda že podvojil svojo porodno težo, kar je normalno pri hitrem razvoju v prvih mesecih.
- 5. mesec: Povprečna teža: 5,5 - 8,7 kg. Pridobivanje teže je še vedno izrazito, vendar se lahko nekoliko upočasni v primerjavi z zgodnejšimi meseci.
- 6. mesec: Povprečna teža: 6,0 - 9,2 kg. V tej fazi so dojenčki običajno podvojili svojo porodno težo. Začnejo raziskovati okolico in porabljati več energije.
- 7. mesec: Povprečna teža: 6,4 - 9,6 kg. Teža dojenčka se še naprej povečuje, vendar se rast lahko začne nekoliko upočasnjevati, ko se dojenček več giblje.
- 8. mesec: Povprečna teža: 6,7 - 10,0 kg. V tem obdobju lahko dojenček začne plaziti, kar lahko vpliva na pridobivanje teže, saj porabi več energije.
- 9. mesec: Povprečna teža: 7,0 - 10,4 kg. Teža še naprej narašča, vendar v počasnejšem tempu. Dojenček je vse bolj aktiven.
- 10. mesec: Povprečna teža: 7,2 - 10,7 kg. Dojenčki v tej starosti pogosto poskušajo vstajati in se premikati ob pohištvu, kar vpliva na njihovo porabo energije.
- 11. mesec: Povprečna teža: 7,4 - 11,0 kg. Telesna teža se povečuje počasneje kot v prvih mesecih, vendar še vedno narašča.
- 12. mesec: Povprečna teža: 7,5 - 11,3 kg. Pri enem letu so dojenčki običajno potrojili svojo porodno težo. Razlike v teži so pri tej starosti lahko precejšnje, odvisno od genetskih in okoljskih dejavnikov.
Velikost dojenčka po mesecih
Velikost dojenčka oz. telesna višina dojenčka se, tako kot teža, hitro spreminja v prvem letu življenja. Spodaj so povprečne vrednosti, ki jih doseže večina dojenčkov, vendar se posamezni otroci lahko razlikujejo, kar je povsem normalno.
- 1. mesec: Dolžina: 48-53 cm. Teža: Dojenček raste zelo hitro. V prvem mesecu pridobi približno 3-4 cm v dolžino.
- 2. mesec: Dolžina: 52-56 cm. Rast: Dojenček v tem času pridobi približno 1-2 cm na mesec.
- 3. mesec: Dolžina: 54-60 cm. Opazna sprememba: Dojenček bo zdaj bolj podoben dojenčku kot novorojenčku, z večjo dolžino in bolj čvrsto zgradbo telesa.
- 4. mesec: Dolžina: 58-63 cm. Rast: Dojenček raste hitreje v dolžino in je bolj aktiven, kar podpira njegovo fizično rast.
- 5. mesec: Dolžina: 60-65 cm. Razvoj: Dojenček se v tej starosti začne bolj gibati in opazno raste, tako v dolžino kot v teži.
- 6. mesec: Dolžina: 62-67 cm. Mejnik: Dojenček lahko do te starosti podvoji svojo porodno težo in še naprej redno raste v dolžino.
- 7. mesec: Dolžina: 64-69 cm. Rast: Rast se lahko nekoliko upočasni v primerjavi z začetnimi meseci, vendar bo otrok še naprej dodajal na dolžini in telesni teži.
- 8. mesec: Dolžina: 66-71 cm. Razvoj: Dojenček je vse bolj aktiven, kar še naprej vpliva na njegovo fizično rast.
- 9. mesec: Dolžina: 67-73 cm. Mejnik: Obdobje plazenja in raziskovanja okolice je v polnem teku, kar prispeva k krepitvi mišic in zdravemu razvoju.
- 10. mesec: Dolžina: 68-74 cm. Rast: Dojenček raste zmerno, zdaj je bolj aktiven in postaja čedalje močnejši.
- 11. mesec: Dolžina: 69-75 cm. Razvoj: Zdaj se začnejo pojavljati prvi poskusi stoje ali hoje, kar dodatno vpliva na razvoj mišic in telesne rasti.
- 12. mesec: Dolžina: 71-76 cm. Končni mejnik prvega leta: Dojenček bo ob svojem prvem rojstnem dnevu dosegel povprečno dolžino med 71 in 76 cm in približno potrojil svojo porodno težo.
Rast dojenčka v prvem letu je zelo hitra in se od otroka do otroka lahko nekoliko razlikuje. Pomembno je, da redno spremljate rast in razvoj pri pediatru, ki bo s pomočjo grafov rasti ocenil, ali vaš otrok normalno napreduje.
Pri sledenju rasti in razvoju dojenčka vam je lahko v pomoč beležnica za redno zapisovanje podatkov. Dnevno vanjo zabeležite podatke na primer o količini popitega mleka med dojenjem, pogostosti hranjenja, teži in splošnem vedenju dojenčka. To vam lahko pomaga hitreje opaziti spremembe in pediatru jasno predstaviti vaša opažanja.
Kdaj se posvetovati s pediatrom
Dojenčki običajno sledijo svoji rasti po določenih percentilnih krivuljah, ki jih pediater preverja ob rednih pregledih, vendar: Vsak dojenček je edinstven, zato so lahko zgornje številke samo okvirne. Nekateri dojenčki rastejo hitreje, drugi počasneje, kar je lahko povsem normalno. Če je vaš dojenček bistveno pod ali nad temi okvirji, je priporočljivo posvetovanje s pediatrom. Poleg teže je pomembno spremljati tudi druge znake zdravega razvoja, kot so dolžina (višina), obseg glave, motorične sposobnosti in splošno počutje.
Posvetujte se s pediatrom, če dojenček:
- ne pridobiva teže ali nenadoma izgubi težo,
- ima težave pri hranjenju ali pomanjkanje apetita,
- kaže izrazito zmanjšano aktivnost.
Če dojenček zavrača hranjenje ali se med njim počuti nelagodno, obiščite pediatra, ki bo ocenil stanje in predlagal ustrezno ukrepanje, kot so prilagoditve prehrane ali dodatne preiskave. Zgodnje ukrepanje lahko prepreči razvoj zdravstvenih težav.
Refluks pri dojenčkih: Razumevanje in obvladovanje
Požiralnik je cev, ki prenaša hrano iz ust v želodec. Če ima vaš otrok refluks, se vsebina njegovega želodca vrne v požiralnik. GERD je kratica za gastroezofagealno refluksno bolezen. Gre za resnejšo in dolgotrajnejšo vrsto refluksa. Obstaja mišica (spodnji ezofagealni sfinkter), ki deluje kot ventil med požiralnikom in želodcem. Ko vaš dojenček požira, se ta mišica sprosti, da hrana preide iz požiralnika v želodec. Pri dojenčkih z refluksom spodnja mišica zapiralka požiralnika ni popolnoma razvita in omogoča, da želodčna vsebina teče nazaj v požiralnik. To povzroči, da vaš otrok izpljune (regurgitira). Pri dojenčkih, ki imajo GERB, mišica zapiralka oslabi ali se sprosti, ko se ne bi smela. Refluks je zelo pogost pri dojenčkih. Približno polovica vseh dojenčkov v prvih 3 mesecih svojega življenja izpljune večkrat na dan. GERB je pogost tudi pri mlajših dojenčkih. Mnogi 4-mesečni otroci ga imajo. Toda do prvega rojstnega dne ima samo 10 % dojenčkov še vedno GERB. Pri dojenčkih je glavni simptom refluksa in GERB pljuvanje. V večini primerov zdravnik diagnosticira refluks s pregledom otrokovih simptomov in anamneze. Več testov lahko zdravniku pomaga diagnosticirati GERD. Včasih zdravniki za postavitev diagnoze naročijo več kot en test.
- Zgornja serija GI, ki prikazuje obliko zgornjega GI (gastrointestinalnega) trakta vašega otroka. Vaš otrok bo pil ali jedel kontrastno tekočino, imenovano barij. Barij se zmeša s steklenico ali drugo hrano.
- Monitoring pH in impedance požiralnika, ki meri količino kisline ali tekočine v otrokovem požiralniku. Zdravnik ali medicinska sestra namesti tanko gibljivo cevko skozi otrokov nos v želodec. Konec cevke v požiralniku meri, kdaj in koliko kisline pride v požiralnik. Drugi konec cevi se pritrdi na monitor, ki beleži meritve.
- Endoskopija zgornjih prebavil (GI) in biopsija, ki uporablja endoskop, dolgo, upogljivo cev z lučko in kamero na koncu. Zdravnik vodi endoskop po otrokovem požiralniku, želodcu in prvem delu tankega črevesa.
Kako zdraviti kislinski refluks pri otrocih in novorojenčkih?
Za začetek se lahko lotite nekaj sprememb življenjskega stila:
- Novorojenček:
- Dvignite mu glavico, kjerkoli leži.
- Držite ga v pokončnem položaju vsak 30 minut po hranjenju.
- Zgostite mu mleko v steklenički (nujen predhoden posvet s pediatrom).
- Spremenite urnik hranjenja.
- Ponudite mu gosto hrano (s privolitvijo pediatra).
- Otrok:
- Dvignite mu vzglavje v postelji.
- Vsaj dve uri po hranjenju naj bo pokonci.
- Ponudite mu več manjših namesto treh velikih obrokov na dan.
- Omejite vnos hrane in pijače, ki stanje poslabša.
- Spodbujajte ga k redni telovadbi.
Če je refluks res hud ali se ne pomirja, bo pediater predlagal zdravila, s katerimi ga bo zdravil. Zdravila, ki pomagajo pri plinu, vsebujejo: Simetikon, Antacidni kalcijev karbonat. Predlagal bo lahko tudi zdravila, ki uravnavajo kislino v želodcu. Raziskovalci še ne vedo, če ta zdravila pomagajo tudi novorojenčkom. Večinoma gre za varna zdravila. V prekomernih količinah povzročajo stranske učinke, kot je na primer driska. Ob daljšem uživanju pa ima otrok več tveganja za nastanek rahitisa, oziroma tanjšanja kosti ali pomanjkanja vitamina B12.
Operacija refluksa pri otrocih
Večina ne potrebuje operacije. Pomaga pa lahko tistim, pri katerih so ostale možnosti odpovedale ali tistim z resnimi dihalnimi težavami, pljučnico ali drugimi resnimi stanji zaradi GERB-a. Najpogostejša operacija je vihanje zgornjega dela želodca okoli požiralnika, s katerim se ustvari manšeta, ki ob vsakem krčenju želodca zapre dostop v požiralnik in ob tem prepreči refluks. Kot vsaka, ima tudi ta operacija določena tveganja za pacienta.
Velikost dojenčka v 4. tednu: Oplojeno jajčece je kroglica z 32 celicami, kar je približno velikost makovega semena.Velikost dojenčka v 6. tednu: Malček je potrojil svojo velikost in je zaščiten z amnijsko tekočino. Velik je kot granatno seme.
Kakšni so simptomi kislinskega refluksa pri dojeenčkih in otrocih? GERB se zdi na prvi pogled bolezen odraslih, vendar se lahko zgodi tudi našim najmlajšim. Pri slednjih so najpogostejši simptomi:
- Pogosto bruhanje
- Neprestan kašelj, ki ne pojenja
- Zavračanje hrane oziroma težave pri hranjenju (otrok se duši ali se mu hrana dviguje)
- Jok med ali po hranjenju
- Pekoč občutek, napenjanje, bolečine v trebuščku
Kaj povzroča GERB in kislinski refluks pri dojenčkih in otrocih? Kislinski refluks nastane, ko se hrana in kislina v želodcu vračata nazaj po požiralniku, ki je povezan z usti in včasih celo prideta skoznje. Večina novorojenčkov je kljub takšnemu stanju popolnoma zdravih - problem tiči zgolj v trenutnem nepopolnem razvoju prebavnega sistema in ko se s časom le ta razvija, tudi GERB praviloma do prvega leta starosti pojenja. Pri starejših otrocih so razlogi za nastanek GERB različni od tistih, ki jih najdemo pri odraslih ali pri novorojenčkih. Večinoma prihaja do sprostitve mišičnega ventila med želodcem in požiralnikom ali pa se pod tem ventilom nabira plin (pritisk).
Kako se diagnosticira kislinski refluks? Ponavadi ga zdravniki prepoznajo že preko opisovanja problema in otrokovega predhodnega zdravstvenega stanja. Predvsem, ko se problem pojavlja zelo pogosto in ob tem povzroča veliko nevšečnosti. Včasih pa mora otrok vseeno opraviti določene teste:
- Poseben rentgenski test, pri katerem otrok spije kredasto tekočino (barij), ki na rentgenu osvetli požiralnik, želodec in zgornji del tankega črevesja. S tem omogočimo vpogled v pretok tekočine skozi to pot in vidimo, če je kje blokirana ali zožena.
- PH testiranje. Otroku v požiralnik vstavijo dolgo in tanko tubo, ki ima na konici test, ta ostane v njem naslednjih 24 ur in meri raven kisline v njegovem želodcu. Če ima otrok tudi dihalne težave, bo ta test pokazal, če je zanje kriv refluks.
- Endoskopija, pri kateri tanko in fleksibilno tubico z lučko in kamero vstavijo v požiralnik in pregledajo notranjost požiralnika, želodca in zgornjega dela tankega črevesja od blizu.
- Študija praznjenja želodca. Otrok zaužije mleko ali mešano hrano skupaj z radioaktivno kemikalijo in kamero. Kamera sledi prebavnemu taktu in pokaže, če je za refluks krivo prepočasno praznjenje želodca.