Otroštvo predstavlja pomembno obdobje za vzpostavitev zdravega življenjskega sloga, pri čemer je vseživljenjska telesna dejavnost izjemno ključen dejavnik. V tem procesu imajo starši nedvomno pomembno vlogo. Številni raziskovalci so se osredotočali na ugotavljanje, kakšen model posnemanja predstavlja starševsko gibalno udejstvovanje ter kako starši spodbujajo in podpirajo svoje otroke pri gibalni dejavnosti. Zavedanje o pomenu gibanja sega že v antiko, ko je Aristotel zapisal: »Nič ne uničuje človeka bolj kot njegova telesna neaktivnost.« Ta misel je še kako aktualna danes, ko se soočamo z naraščajočim problemom gibalne neaktivnosti pri otrocih, ki ima daljnosežne posledice na njihovo zdravje, učenje in splošno dobro počutje.
Povezava med gibalno dejavnostjo staršev in otrok: Dvojna študija
Rezultati dveh obsežnih študij osvetljujejo tesno povezavo med gibalno dejavnostjo staršev in otrok. Danska skupina raziskovalcev je v obsežni meta-analizi, ki je zajela 39 raziskav objavljenih med letoma 2008 in 2018, analizirala objektivno izmerjeno gibalno dejavnost otrok in staršev. Ugotovili so pozitivno povezanost med gibalno dejavnostjo staršev in otrok ne glede na starost otrok in spol v dvojici otrok-starš. Študije, kjer so starševsko gibalno dejavnost merili na objektiven način s pomočjo merilnikov, so pokazale močnejšo povezavo kot tiste, kjer so starši le poročali o svoji dejavnosti.
Podobno raziskavo so leta 2021 objavili portugalski in španski raziskovalci, ki so analizirali 32 raziskav, objavljenih med leti 2001 in 2020, s poudarkom na otrocih, starih od 6 do 12 let. Vse vključene raziskave, razen štirih, so prav tako pokazale pozitivno povezavo med starševsko in otroško gibalno dejavnostjo. Zlasti se je izkazala povezava med dvojicami istega spola (mati-hči in oče-sin). Ti rezultati poudarjajo pomembno vlogo gibalno dejavnih staršev kot vzornikov, ki s svojim zgledom spodbujajo svoje otroke k bolj aktivnemu življenjskemu slogu. Avtorji študij zato priporočajo, da starši več časa preživijo z otroki v gibalno dejavnih aktivnostih, pri čemer naj bo ta dejavnost zmerno do visoko intenzivna.
Gibalni razvoj kot temelj celostnega razvoja otroka
Gibalni razvoj otroka ni ločen od njegovega kognitivnega in čustvenega razvoja, temveč se ti procesi nenehno prepletajo in vplivajo drug na drugega. Doc. dr. Joca Zurc z Inštituta za kineziološke raziskave Univerze na Primorskem poudarja, da gibalna dejavnost krepi otrokovo samostojnost v odnosu do staršev, učiteljev in drugih pomembnih oseb. Dobri odnosi s starši se odražajo v večji samostojnosti otroka in njegovi boljši vključenosti v gibalne dejavnosti, velja pa tudi obratno.
Gibalna dejavnost in njen vpliv na različna področja otrokovega življenja
Raziskave, ki jih je izvedla dr. Zurc na vzorcu 1782 slovenskih otrok, starih od devet do dvanajst let, so razkrile več ključnih ugotovitev:
Položaj v skupini in gibalne spretnosti: Gibanje je prevladujoča dejavnost otroških skupin, zlasti v prvih letih šolanja. Več športnega znanja otroku prinaša višji položaj v skupini, kar povratno vpliva na njegovo predstavo o lastnih gibalnih zmožnostih. Visoko vrednotenje gibalnih spretnosti in od njih odvisno sprejemanje v skupino še posebej velja za dečke. Otroci, ki pri tem zaostajajo, se gibalnim dejavnostim večinoma izogibajo in se raje odločajo za individualne prostočasne dejavnosti brez gibanja, kar jih lahko vodi v socialno izolacijo.
Samostojnost in odnosi s starši: Gibalna dejavnost krepi otrokovo samostojnost v odnosu do avtoritet. Dobri odnosi s starši spodbujajo otrokovo samostojnost in boljšo vključenost v gibalne dejavnosti.
Intervencija in zmanjšanje kriminala: Gibalna dejavnost in šport se pogosto uporabljata kot oblika intervencije za izboljšanje ali spremembo stopnje kriminala. Britanska vlada že od šestdesetih let načrtno financira športne in gibalne dejavnosti v Severni Irski kot sredstvo za socialno integracijo.
Šolski uspeh in gibalna dejavnost: Kanadski raziskovalec Shephard je ugotovil, da dodajanje gibalne dejavnosti med šolske obveznosti in zmanjševanje časa drugim predmetom ne povzroči upada šolskih ocen. Nasprotno, šolski uspeh se pogosto izboljša, še posebej pri otrocih, ki nimajo predznanja ali niso obiskovali organizirane predšolske vzgoje. Te ugotovitve nasprotujejo zaskrbljenosti staršev in učiteljev, da redno gibalno udejstvovanje ogroža akademske dosežke.
Delovne navade in vzgoja za življenje v skupnosti: Gibalna dejavnost razvija in krepi delovne navade, kot so discipliniranost, sprejemanje režima dela in sprejemanje omejitev. Ritem, vzpostavljen v športni dvorani, se prenaša tudi na šolo ali delo. Gibalne dejavnosti vzgajajo otroka za življenje v skupnosti, ga učijo sodelovanja, podpore sotekmovalcem, tekmovanja, postavljanja zase, sprejemanja graje in nagrade ter trdega dela. Redno prihajanje na vadbo je primerljivo z rednim pisanjem domačih nalog ali sprotnim učenjem.
Gibalna dejavnost v prostem času in vpliv šole
Dr. Zurc je ugotovila, da se večina otrok v prostem času dovolj ukvarja s športom. Kar 46 % otrok se športno udejstvuje vsak dan, 19 % vsaj štirikrat na teden in 24 % najmanj dvakrat na teden. Ob redni športni vzgoji (tri tedenske ure) je 89 % slovenskih otrok dejavnih vsaj pet dni v tednu, kar je skladno s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije. Kljub temu se polovica otrok opredeli kot zmerno dejavnih, tretjina za zelo dejavne in dobra desetina za premalo dejavne. Otroci se najpogosteje vključujejo v šolska športna društva in krožke, manj pa v športne klube izven šole.
Kar zadeva zadrževanje ob računalniku in televiziji, večina otrok preživi za računalnikom približno eno uro na dan, 20 % otrok pa se zanj sploh ne usede. Pri gledanju televizije obstajata dve skupini: tisti, ki jo gledajo tri ure na dan, in tisti, ki jo gledajo pol ure. Prenosne računalniške igrice so prav tako priljubljene, vendar predstavljajo obliko gibalne nedejavnosti.
O rednem pouku športne vzgoje dr. Zurc izpostavlja, da je to edini šolski predmet, katerega vzgojno-izobraževalni cilj je privzgajanje rednega gibalnega udejstvovanja. Kljub temu delež gibalno nedejavnih odraslih v Sloveniji kaže, da ta cilj ni v celoti uresničen, kar je delno posledica pouka športne vzgoje pred več kot dvajsetimi leti. Raziskave kažejo, da otroci do zaključka drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja dovolj dejavni in se radi ukvarjajo s športom, takoj po trinajstem letu pa njihova dejavnost drastično upade. Športna vzgoja je tako ključnega pomena za vseživljenjsko gibalno dejavnost.
Spolne razlike v pouku športne vzgoje in pomen enakih možnosti
Učni načrt športne vzgoje je edini med obveznimi osnovnošolskimi predmeti, ki zakonsko določa razlike med spoloma, pri čemer se deklicam priporoča več gimnastičnih vsebin, dečkom pa več iger z žogo. Čeprav ti temelji na argumentiranih telesnih in gibalnih razlikah, je pomembno paziti na družbene stereotipe in kulturne prakse, ki lahko vodijo v diskriminacijo. V obvezni osnovni šoli morajo biti vsem otrokom - ne glede na spol, starost, vero, narodnost, jezik in kulturo - omogočene enakovredne možnosti izobraževanja.
Gibalni razvoj skozi razvojne stopnje
Gibalni razvoj poteka skozi različna obdobja, ki jih imenujemo razvojne stopnje.
- Stopnja osnovnega gibalnega razvoja (do 2. leta): V tej fazi otrok usvoji temeljne gibalne spretnosti, kot so hoja, tek, skoki, lazenje, plazenje, dviganje, nošenje, potiskanje, vlečenje in visenje.
- Temeljna gibalna stopnja (2. do 7. leta): Otroci dejavno raziskujejo okolje in izpopolnjujejo svoje temeljne gibalne spretnosti.
- Stopnja specializacije gibanja (od 7. leta naprej): Gibanje postane orodje za različne namene v vsakdanjem življenju, spontani igri in športnih dejavnostih. Temeljne stabilizacijske spretnosti, spretnosti premikanja in spretnosti obvladovanja predmetov postajajo vse bolj uporabne.
- Občutljivo obdobje rasti (10. do 15. leto): To obdobje je označeno s ponovno pospešeno telesno rastjo, ki lahko oteži izvajanje osvojenih gibalnih programov in povzroči začasen zastoj ali celo nazadovanje v razvoju gibalnih spretnosti. Povečujejo se moč, hitrost in vzdržljivost, medtem ko lahko koordinacija in gibljivost začasno upočasnita. Burne telesne in hormonske spremembe vplivajo tudi na vedenjske procese.
- Obdobje med 15. in 20. letom: Telesna rast se upočasni in ustavi, kar vodi v biološko in spolno zrelost. Ključni za ukvarjanje s telesno dejavnostjo sta zaznavanje lastne kompetentnosti in samoučinkovitost.
Vloga staršev pri zagotavljanju spodbudnega okolja
Za ustrezen gibalni razvoj otroka je ključno, da mu starši omogočijo spodbudno okolje in priložnost za gibanje. V zgodnjih fazah to pomeni zagotavljanje čim več samostojnega gibalnega raziskovanja okolice, pri čemer je treba poskrbeti le za resne nevarnosti. Prekomerno zaščitniške prakse staršev lahko vodijo v samoomejevanje otroka pri gibanju. Praske, kraste in buške so nujni del zdravega gibalnega razvoja.
Ko otrok osvoji temeljne oblike gibanja, mu je treba zagotoviti pogoje za varno gibalno igro (ogrevanje, zaščitna oprema, telesna zmogljivost, pravila) in učenje tehnično zahtevnejših gibanj. Redno je treba izvajati družinsko ukvarjanje s športom. Vključevanje otroka v brezplačno strokovno vodeno športno vadbo v šoli spodbuja razvoj gibalne kompetentnosti. Če otroku pri športu ne gre najbolje, je pomembno vztrajati in ne obupovati.
Spremljanje telesne zmogljivosti otroka s pomočjo SLOfit omogoča vpogled v njegov razvoj in svetovanje glede vadbe in opreme. Starši naj se v šoli zavzemajo za ustrezne pogoje za poučevanje športa, uvedbo gibalnih odmorov in pestro ponudbo športnih dejavnosti. Vključevanje otroka v zunajšolske športne programe v društvih ali pri zasebnikih je prav tako koristno, vendar je treba paziti na pasti prezgodnje športne specializacije, saj mora biti vadba skladna z razvojnimi potrebami otroka.
Vpliv sodobnega načina življenja na gibalni razvoj
Sodoben potrošniško naravnan način življenja in zabavne elektronske ter komunikacijske pridobitve so povzročile pri mladih porazen gibalni primanjkljaj. Otroci presedijo večino svojega časa v virtualnem svetu pred računalniki, tablicami in drugimi napravami. Posledice so očitne: naraščanje debelosti, slabša telesna zmogljivost, zlasti na področju vzdržljivosti, ter večja gibalna nekompetentnost.
Longitudinalna raziskava SLOfit v Sloveniji kaže, da se odstotek otrok s prekomerno telesno težo giblje med 20 in 24 %, medtem ko se je gibalna učinkovitost slovenskih otrok vztrajno zniževala, število gibalno manj kompetentnih otrok pa se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo. Otroci, stari 11-13 let, pretečejo 600-metrsko razdaljo povprečno 7 do 8 sekund počasneje kot pred 20 leti. Telesna nedejavnost, nezdrava prehrana in slaba telesna kondicija neposredno ogrožajo zdravje otrok, s čimer se povečuje tveganje za bolezni srca, presnovne bolezni in diabetes tipa 2.
Gibanje kot temelj razvoja možganov in kognitivnih sposobnosti
Novejše nevroznanstvene raziskave poudarjajo tesno povezavo med gibanjem in razvojem možganov. Gibanje spodbuja nastajanje novih sinaps (povezav med živčnimi celicami), kar je ključno za intelektualni razvoj, učenje in spomin. Predšolsko obdobje je še posebej kritično, saj se v njem razvije več kot 70 % sinaps. Bolj stimulativno okolje in bogastvo gibalnih izkušenj vodijo do gostejših nevronskih mrež, ki predstavljajo temelj mentalnega razvoja.
Otrokovi možgani so kot "goba", ki vpija dražljaje iz okolice. Z zgodnjimi ontogenetskimi prirojenimi gibalnimi spretnostmi, kot sta plazenje in lazenje, otrok sprejema številne vidne, slušne, tipalne in gibalne dražljaje. Vsaka nova dejavnost vzpostavlja nove možganske povezave, ponavljanje pa utrjuje stare. Zato je otrokom treba omogočiti čim več različnih gibalnih dejavnosti.
Vsako uro sedenja naj bi otrok nadomestil z dvema urama igranja ali druge telesne dejavnosti. Gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj kognitivnih sposobnosti in učenje. Otroci, ki so telesno dejavni, imajo pogosto boljše ocene in višji učni uspeh.
Vloga staršev pri spodbujanju gibalnega razvoja
Starši imajo pri razvoju otrokovih sposobnosti največjo vlogo in odgovornost. Več kot bodo deležni gibalnih spodbud od staršev, gostejše bodo nevronske mreže. Neaktivnost povzroča redke povezave med nevroni, kar lahko v šolskem obdobju vodi do učnih težav, disleksije, govorne pomanjkljivosti, težav z branjem, koncentracijo in gibalne nekompetentnosti.
Za pozitiven vpliv na otrokov gibalni razvoj je dovolj že pet do deset minut usmerjene vadbe na dan. Pomembno je, da starši otroku nudijo priložnosti za pridobivanje lastnih izkušenj in samostojno presojo. Pretirano zaščitništvo in nenehno svetovanje otroku lahko ukradeta možnost samostojne odločitve.
Leto 2012 je postreglo z razvojem centra za gibalni razvoj otrok Pedosana, ki ponuja individualne in skupinske obravnave za spodbujanje otrokovega polnega potenciala. Katarina Venturini, priznana plesalka in lastnica plesne šole, je z izkušnjo s Pedosano poudarila, kako bogate so bile te izkušnje za njo in njenega sina. Program PedoHODI, namenjen malčkom do četrtega leta starosti, in spletni program Pedosanček, ki ga uporablja že več kot 4135 zadovoljnih staršev, sta primera inovativnih pristopov za podporo staršem.
Vpliv staršev na otrokovo gibalno dejavnost je izjemen. Otroci športno aktivnih mater so dvakrat bolj aktivni, otroci aktivnih očetov pa 3,5-krat bolj aktivni. Otroci, ki imajo oba starša aktivna, so najbolj aktivni. Zato je ključnega pomena, da starši sami poskrbijo za svojo telesno aktivnost in se dejavno vključujejo v gibalne aktivnosti s svojimi otroki.
Čeprav se časi spreminjajo in proste igre v naravi postajajo redkejše, starši ne smete pozabiti na gibalni razvoj vaših otrok. Če bo otrok obvladal svoje telo in bo s podobo svojega telesa zadovoljen, bo to pozitivno vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest in samopodobo. Otrok, ki bo gibalno dejaven, se bo naučil, da so za doseganje uspeha potrebni odločnost, disciplina in odrekanje. Telesna oziroma gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj kognitivnih sposobnosti. Zato vas spodbujamo, da aktivno sodelujete pri gibalnem razvoju svojih otrok, saj je to naložba v njihovo celostno dobrobit in uspešno prihodnost.