Izguba otroka pred 20. tednom nosečnosti, znana kot spontani splav, je ena najbolj tragičnih izkušenj, s katero se lahko sooči ženska. Kljub njeni globoki bolečini, družbeni dejavniki in pričakovanja pogosto vodijo v molk in zamolčano skrivnost. Ženske, ki doživijo to izgubo, se soočajo z vrsto vprašanj o smislu življenja, smrti, pa tudi o krivdi, pri čemer se pogosto ne zavedajo, da gre za povsem normalen biološki proces. Psihološki odzivi lahko otežijo proces spoznavanja in celjenja, obenem pa lahko tudi krhko spleteta partnerske vezi. Specializantka integrativne psihoterapije Jana Potočnik, ki se že osem let sooča s posledicami izgube in žalovanja, potrjuje, da spontani splav za večino žensk predstavlja izjemno bolečo in težko izkušnjo. Izguba še nerojenega otroka je namreč izguba posebne vrste, ki se razlikuje od vseh drugih izgub. Pomeni izgubo še ne doživetega, izgubo upanja, načrtov, želja in sanj, ki so se prebudile z zanositvijo.
Faze žalovanja po izgubi nerojenega otroka
Čustveni odzivi na splav so različni in se močno razlikujejo glede na posameznico. Normalen in hkrati zdravilen psihološki odziv na izgubo je žalovanje, ki običajno poteka v več fazah: šok, otopelost in zanikanje; jeza; pogajanje; depresija in sprejemanje. Čeprav so faze žalovanja univerzalne, ljudje žalujemo na različne načine. Te faze lahko služijo kot vodilo ženski, da izgubo predela, jo preboli in se osvobodi z njo povezane bolečine. Šele sprejemanje in izražanje žalosti omogoča, da bolečino izgube lahko prebolimo. Pomembno je, da si ne postavljamo časovnih omejitev, do kdaj imamo »pravico« čutiti, kar čutimo, ter zaupamo procesu naše duševnosti, da bo žalovanje trajalo toliko časa, kot ga potrebujemo.
Za sam proces žalovanja načeloma ne potrebujemo pomoči specialista. Vendar pa lahko pri žalovanju pride do odklonov, kar proces predelave in ozdravitve zaplete. Na motnje v procesu žalovanja močno vpliva dejstvo, da je izguba po splavu ena od najbolj spregledanih in zanikanih izgub. Ženske ostanejo brez izrazov sočutja, brez obredov slovesa ter brez potrebne podpore, da bi o svoji stiski lahko spregovorile. Ženska se v svojih občutjih počuti osamljena in nima možnosti, da bi jih kje izrazila, predelala in se jih tako osvobodila. Ko ni prepotrebne podpore, razumevanja in sočutja, boleča čustva potlači, kar je eden izmed glavnih vzrokov za pojav depresivnega razpoloženja.
Različni odzivi moških in žensk na izgubo
Normalno je, da ženska oporo in tolažbo pri predelovanju izgube išče pri svojem partnerju. Moški prav tako občutijo izgubo še nerojenega otroka, vendar pa izgube ne doživljajo enako. Proces navezovanja moških na otroka je drugačen kot pri ženskah; običajno se zgodi kasneje, zato tudi čustva ob izgubi niso tako intenzivna. Če moški ne sprejema čustev partnerice in ji zato ne nudi podpore, lahko med njima pride do nerazumevanja ter posledično do številnih nasprotovanj in sporov. Vprašanje je, kako bo partnerska zveza dveh prizadetih oseb obvladala bolečo izkušnjo. V veliki meri je to odvisno od stopnje njune čustvene zrelosti, sprejemanja ter podpore, ki jo nudita drug drugemu.
Ko ni prostora, da bi se soočili z bolečino, se poskuša posameznik zamotiti, pozabiti. Pozabo in mir lahko išče v prekomernem delu, iskanju užitkov v hrani, pomirjevalih, uspavalih ter drugih oblikah odvisnosti. Ta vedenja sicer prinesejo trenutno olajšanje, a položaja ne rešijo, temveč vplivajo na to, da ženska še leta in leta živi s potlačeno žalostjo v sebi. Na moten proces žalovanja poleg pomanjkanja podpore drugih ljudi močno vpliva tudi naš odnos do lastne ranljivosti; ali ženska sama sebi dovoli čutiti in izražati boleče občutke, ki jih doživlja po splavu. Ravnanja z lastnimi čustvi se naučimo v zgodnjem otroštvu in je odvisno od tega, kako so se nanje odzivali naši skrbniki. Tudi v tem primeru ne pride do procesa žalovanja in obstaja velika nevarnost, da bo sčasoma postala depresivna. Do depresivnega razpoloženja lahko pride kmalu po splavu ali pa šele leta kasneje, ko oseba sama ne najde več prave povezave, zakaj čuti, kar čuti. V primeru lastnih notranjih prepovedi, da bi občutili in izrazili boleča čustva, dobronamerni nasveti ne pomagajo, saj gre za globlje notranje konflikte.
Splav in posttravmatska stresna motnja (PTSM)
Splav sam po sebi še ne pomeni, da bo pri ženski prišlo do simptomov posttravmatske stresne motnje (PTSM), ki nastane kot odziv na hudo stresne in travmatične dogodke. Ženske, pri katerih se ti simptomi pojavijo, so praviloma že doživele enega ali več travmatičnih dogodkov v preteklosti, ki pa jih nikoli niso imele možnosti predelati. Nepredelana travma, pogosto gre za nepredelano izgubo, ostane zapisana v našem spominu in telesu ter živi naprej. Splav deluje kot sprožilec, ki obudi travmatične spomine, ki jih oseba doživlja, kot da se dogajajo zdaj.
Če se vaša bližnja oseba sooča z izgubo otroka, se izogibajte besednim zvezam, ki bodo v ženski povzročile še dodatno nelagodje. Pustite ji, da spregovori, sprejmite njene solze in spoštujte njeno žalost. Z majhno pozornostjo lahko nakažete, da vam ni vseeno; lahko je to že topel objem ali pa samo stisk roke. Z obiskom in svojo pozornostjo jo opozorite, da ste ji na voljo in da se lahko zanese na vas.
Vrednost nerojenega življenja in etični vidiki
Mnogi posamezniki in organizacije zagovarjajo prepričanje, da je splav uboj otroka. Kljub temu, da je še v stanju zarodka, je od trenutka spočetja edinstveno in neponovljivo človeško bitje. Zavedajo se, da so okoliščine, ki vodijo do odločitve za splav, pogosto tragične. Nosečnost je lahko posledica posilstva ali pa je otroku diagnosticirana huda bolezen. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali je mogoče eno tragedijo odpraviti z drugo. Posilstva ni mogoče izbrisati z ubojem otroka. Tisti, ki nasprotujejo smrtni kazni, bi načeloma morali nasprotovati tudi splavu. Osnovne človekove pravice bi morale biti zagotovljene vsem človeškim bitjem, brez diskriminacije. Nerojeni otroci so prikrajšani za življenje, osnovno pravico, samo na podlagi njihovega položaja in stopnje razvoja. Otrok si ne zasluži smrti zaradi zločinov očeta ali neodgovornosti staršev. Petletni otrok ne more biti ubit zato, ker je njegov oče posiljevalec, zakaj bi bil nerojeni otrok drugačen? Otrok je popolnoma nedolžen; ni se sam odločil za spolne odnose v nepravem trenutku ali z napačno osebo.
Zanositev po spontanem splavu
Posledice splava za žensko in družino
Splav lahko pusti globoke in dolgotrajne posledice na čustvenem, duševnem, socialnem in telesnem nivoju ženske. Ko nekdo od članov družine umre, preostali člani trpijo, in to velja tudi za splav. Resničen otrok je bil ubit, kar povzroči trpljenje staršev, bratov in sester ter starih staršev. Posledice splava je skoraj nemogoče izbrisati. Čas ne izbriše umora niti resničnosti tega, kar se je zgodilo. Pogosto se bolečina in kesanje, ki sta bila odstranjena zaradi tako imenovane rešitve problema, znova pojavita. Okrevanje, upanje in celjenje ran so možni le, če se prizna greh in opravi žalovanje.
V primeru posilstva, ko se noseča ženska znajde v težavah, ji socialne službe kot rešitev največkrat predlagajo splav. Prostovoljne organizacije pa so v preteklosti ponujale tudi druge rešitve. Zakoni, ki obravnavajo splav, očetu pogosto odvzamejo kakršnokoli besedo pri odločanju, kar še poveča osamljenost ženske. Medtem ko moški "si umije roke", ženska ne more storiti ničesar, da bi ga soočila z njegovo odgovornostjo.
Razlogi za odločitev za splav: Stiska, pomanjkanje informacij in pritisk
Mnoge ženske, ki se odločajo za splav, se znajdejo v izjemni stiski in se počutijo nepodprte. Pogosto nimajo vseh informacij o alternativah, kot je posvojitev, ali pa ne poznajo posledic, ki jih splav pusti na njihovo življenje. Kot je poudarila Urška Cankar Soares, koordinatorka slovenskih Pohodov za življenje, je ključno razbijanje predsodkov in zagotavljanje vseh informacij. Če bi ženske imele vse informacije, bi se jih po njenem mnenju 90 % manj odločilo za splav.
Med najpogostejšimi razlogi, ki vodijo noseče ženske do odločitve za prekinitev nosečnosti, so:
- Strah pred reakcijo staršev: "Starši me bodo ubili, če zvejo, da sem noseča!" Čeprav je strah upravičen, je odprt pogovor ključen. Skrivanje nosečnosti lahko povzroči le dodatni stres.
- Občutek nesposobnosti skrbi zase in za otroka: "Ne morem skrbeti zase, še manj pa za otroka. Želim končati šolo." Finančne težave so lahko strašljive, vendar obstajajo rešitve, vključno s posvojitvijo, ki ponuja upanje za lepšo prihodnost.
- Prepričanje, da je splav legalen, zato je prav: Legalnost ne pomeni nujno moralne pravilnosti. Zakoni in mnenja se spreminjajo, zato naj odločitev temelji na moralnem prepričanju.
- Pritisk partnerja: "Fant me bo pustil, če ne naredim splava." Nezdrav odnos, ki temelji na prisili, ni vreden zaupanja. Oče otroka nima pravnih pravic pri odločanju o splavu.
- Pritisk staršev: "Mama pritiska name, naj naredim splav." Starši lahko iz dobrih namenov predlagajo splav, ne zavedajoč se dolgoročnih posledic. Zmotno verjamejo, da je splav lažja pot.
- Občutek, da je nosečnost napaka, ki jo je treba popraviti: "Da sem zanosila, je bila napaka. Rada bi to spremenila." Čeprav časa ne moremo zavrteti nazaj, lahko donositev otroka in oddaja v posvojitev prineseta blagoslov.
- Strah pred telesnimi spremembami: "Ne želim si telesnih sprememb, ki jih bo povzročila nosečnost." Tudi splav lahko pusti resne telesne posledice.
- Nosečnost kot posledica posilstva: "Noseča sem, ker sem bila posiljena." To je izjemno težka situacija, vendar dodatno nasilje nad otrokom ne bo pomagalo pri ozdravljenju.
- Občutek, da "ni druge poti": V stiski je pomembno poiskati pomoč pri organizacijah, ki nudijo podporo ženskam v nenačrtovani nosečnosti.
Alternative splavu: Posvojitev in podpora
Pomemben vidik reševanja nenačrtovanih nosečnosti je posvojitev. V Sloveniji posvojitve obstajajo, vendar je sistem lahko zapleten. Ženske, ki razmišljajo o posvojitvi, se morajo obrniti na socialne službe. V nekaterih državah je že v porastu "open adoption", kjer mati ostaja v stiku z otrokom in novimi starši, kar omogoča lažji prehod. Kljub temu, da je posvojitev lahko boleča, ponuja upanje za lepšo prihodnost tako za otroka kot za mater.
Druge organizacije, kot je Pohod za življenje, si prizadevajo za ozaveščanje o vrednosti nerojenega življenja in ponujajo alternativne rešitve. Njihov cilj je, da bi ljudje postali usposobljeni za debato o splavu in bi začeli nagovarjati svoje okolje. Posebno pozornost namenjajo delu z mladimi, ki naravno čutijo, kaj je prav, vendar jim pogosto primanjkuje orodja za posredovanje tega sporočila.
Zakonodaja in sodobni postopki v Sloveniji
V Sloveniji je splav legaliziran od leta 1952 in je danes zapisan v Ustavi kot ustavna pravica ženske, da se svobodno odloča o rojstvu otrok. Na zahtevo ženske je dovoljen do 10. tedna nosečnosti. Po tem obdobju o prekinitvi odloča komisija, ki upošteva medicinske in socialne dejavnike.
Do leta 2007 je prevladovala kirurška tehnika splava, od leta 2007 pa se pospešeno uvaja metoda z zdravili (medikamentni splav). Ta metoda izzove splav, podoben spontanemu, brez poseganja v maternico. Pri kirurški metodi se do 10. tedna nosečnosti uporablja vakuumska aspiracija, po 10. tednu pa mehanična razširitev materničnega vratu in evakuacija z abortivnimi kleščami. Medikamentni splav se izvaja v dveh protokolih: do 9. tedna nosečnosti ženske postopek opravijo doma, po 9. tednu pa je potreben bolnišnični nadzor.
Pogledi na prihodnost in družbena odgovornost
Kljub temu, da se število splavov v Sloveniji zmanjšuje, ostaja tema splava še vedno pereča. Zagovorniki življenja si prizadevajo za nadaljnje ozaveščanje in podporo ženskam v stiski. Verjamejo, da bo naklonjenost življenju v prihodnosti rasla, podobno kot se danes zgražamo nad suženjstvom. Mladi imajo v srcu občutek za to, kaj je prav, in če slišijo, kaj se dogaja pri splavu, jih to lahko šokira. Prihodnost je svetla, saj obstaja upanje, da bomo kot družba bolj spoštovali življenje v vseh njegovih oblikah.
Organizacije, kot je Pohod za življenje, pozivajo k podpori civilne iniciative z donacijo, da bi lahko še naprej širili zavest o vrednosti nerojenega življenja in alternativah splavu. Pogosto zasledimo vesti o tragičnih zlorabah otrok, vendar pa je prekinitev otrokovega življenja - še preden ima možnost živeti - ena najgrozovitejših. Medtem ko se nam dandanes pravica do splava zdi nekaj običajnega, pa mnogo indikatorjev pojasnjuje, zakaj temu ni tako.
Organizacija Planned Parenthood, ki naj bi po svojem nazivu spodbujala starševstvo, je vodilna svetovna organizacija za spodbujanje in izvajanje splava. Njihov glavni namen je izvajanje splava na način, da nerojeni otrok ostane nepoškodovan in primeren za prodajo, predvsem pa spodbujajo splave v drugem trimesečju, saj je nerojeni otrok takrat večji oziroma bolj finančno donosen za preprodajalca otroških organov. V medijih se je nedavno pojavil posnetek, kjer se predstavniki te organizacije pogajajo o ceni delov oz. organov nerojenih otrok, kar je v ZDA kaznivo dejanje.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je prejela peticijo, ki opozarja na pravice novorojenčkov, ki so preživeli umetno prekinjeno nosečnost. Otroci, ki so po dvanajstem tednu izvzeti iz maternice, se neredko rodijo živi. Ti dojenčki - v nasprotju z zaželjenimi nedonošenčki - niso deležni primerne oskrbe, temveč jih največkrat pustijo umreti. Starši novorojenčkov največkrat niso obveščeni o preživetju otrok, kasneje pa ne izvejo niti resničnega razloga za otrokovo smrt.
Slovenska organizacija Božji otroci, Zavod za življenje, je skupaj z mednarodno skupnostjo organizirala molitev za nerojene otroke. Statistike za Slovenijo kažejo, da je bilo v letu 2012 splavljenih več kot štiri tisoč otrok, med katerimi je bilo 98 splavov opravljenih med 17. in 28. tednom. Umetni splav je danes najpogostejši vzrok smrti v svetu, zaradi njega letno umre več ljudi, kot je žrtev vojn, lakote in bolezni skupaj. Zato ljudje, ki spoštujejo vrednoto nedotakljivosti človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, po vsem svetu oblikujejo pro-life gibanja. Uboj nerojenega otroka ali dopustitev, da ta umre brez potrebne nege, je prav tako kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Takšno ravnanje predstavlja hudo obliko diskriminacije in se pojasnjuje kot uboj.
Kultura sodobnega sveta globoko ceni enakost. Po drugi strani veliko držav prakticira splav brez omejitev. Politiki, organizacije in drugi pomembni akterji, ki podpirajo splav, ga označujejo za simbol enakosti vseh ljudi, ne sprejemajo pa enakih pravic za nerojene otroke. Splav se pogosto opravičuje z argumentom, da je umor človeškega zarodka opravičljiv, ker nerojena človeška bitja nimajo človekovih pravic ali pa si ne zaslužijo enakega spoštovanja, kot že rojeni ljudje. Če torej nerojena človeška bitja nimajo pravic, po tem takem nimajo nečesa, kar ostali ljudje imajo. Tukaj se pojavijo karakteristike kot velikost, videz, odsotnost samozavedanja, sposobnost zaznavanja ali drugih mentalnih funkcij. Če torej sodimo ljudi po tej lestvici, so po tem takem ljudje, ki imajo več teh karakteristik, več vredni od tistih, ki jih imajo manj. Problem teh argumentov je v dejstvu, da vse te lastnosti variirajo. Niti dva človeka si nista povsem enaka. Nekateri ljudje so večji, nekateri manjši. Nekateri ljudje so bolj inteligentni, nekateri manj. Če torej sodimo ljudi po tej lestvici, so po tem takem ljudje, ki imajo več teh karakteristik, več vredni od tistih, ki jih imajo manj. Če se te karakteristike pretvorijo v pravico do življenja, imajo torej nekateri ljudje večjo pravico do življenja in drugi manjšo. Na drugi strani stoji koncept enakosti - ljudje smo si enaki v temeljem moralnem smislu. Vsi imamo isto vrednost in iste osnovne pravice, ne glede na raso, etnično pripadnost, spol, versko pripadnost ali pa socialno-ekonomski status. Če smo si torej moralno enaki, to predpostavlja, da si delimo nekaj skupnega, kar je osnova za našo enakost. To ne more biti naš videz, mentalna ostrina, atletske sposobnosti, kreativnosti ali pa naša čustvena inteligenca. Prav tako to ne more biti naš moralni karakter ali pa kako na nas gledajo drugi ljudje. Edina lastnost, ki si jo delimo na enakovreden način, je katera vrsta bitja smo. Vsi smo enakovredno ljudje. Enaka vrsta bitij so tudi nerojeni otroci.
Papež Frančišek je v katehezi govoril o peti Božji zapovedi, »ne ubijaj«, ki je po njegovih besedah kot nekakšen »zaščitni zid« v bran osnovni vrednosti človeških odnosov, vrednosti življenja. Lahko bi rekli, je dejal papež, da vse zlo, ki se dogaja po svetu, izhaja iz zaničevanja življenja. Nedolžno človeško življenje je ogroženo že v materinem telesu. Papež je ostro obsodil splav kot »sredstvo za reševanje težav«, saj je to podobno, kot bi najeli morilca, da bi neko težavo odpravili z obličja sveta. »Prekinitev nosečnosti« je napačna beseda. V resnici s splavom izničimo človeka. Za nasiljem in zavračanjem življenja je pravzaprav strah, da bo človek izgubil samega sebe. »Kaj človeka pripravi do tega, da zavrne življenje?« je vprašal Frančišek in na svoje vprašanje tudi odgovoril: »To so maliki tega sveta: denar, moč, uspeh. To so napačna merila za vrednotenje življenja. Bog je namreč svet tako vzljubil, »da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Vredno je sprejeti vsako življenje, kajti vsak človek je vreden krvi samega Kristusa. In kar Bog tako zelo ljubil, tega ljudje ne smemo zaničevati. Možem in ženam tega sveta moramo reči: »Ne zaničujte življenja! Življenje drugih, pa tudi svojega, kajti zapoved velja tudi zanj: Ne ubijaj!« Številnim mladim bi morali reči: »Ne zaničuj svojega življenja! Prenehaj zavračati Božje delo!« Po papeževih besedah naj nihče ne meri življenja s prevarami tega sveta, ampak naj vsak sprejme samega sebe in druge v imenu Očeta, ki nas je ustvaril.
Gibanje 40 dni za življenje vsako leto organizira širom sveta 40 dni molitve in posta za življenje. Gibanje, ki je nastalo leta 2004 v ZDA, je hitro preraslo v mednarodno gibanje, usmerjeno v boj za ohranitev človeškega življenja z molitvijo, postom in nočno molitvijo - vigilijo, da bi pridobili Božjo pomoč v boju za izkoreninjenje splavov. Osnovni cilj je torej, da v 40 dneh, posvečenih molitvi, postu in vigiliji, duhovno povežemo člane gibanja s Kristusom. Dosedanji rezultati so spodbudni: gibanje je zaživelo v 64 državah z vsega sveta, v več kot tisoč mestih, število prostovoljcev presega milijon ljudi, opravljenih je bilo 9207 lokalnih kampanj, rešenih je bilo 22.289 nerojenih otrok, 131 centrov za opravljanje splava je bilo zaprtih in 242 ljudi, ki so opravljali splave, je prenehalo izvajati to dejavnost. Dejavnosti gibanja vključujejo molitev, post in ozaveščanje ljudi o pomenu življenja, s čimer vabijo vernike iz domačega mesta in iz vse države, da se pridružijo štiridesetdnevni poglobljeni molitvi in postu z enim samim namenom, da preprečijo opravljanje splavov. Z molitvijo se prostovoljci borijo za življenje, ko 40 dni mirno javno protestirajo pred lokalnimi centri za opravljanje splavov in obenem s tem posredujejo širši javnosti pozitivno, spodbudno sporočilo za obrambo človeškega življenja.
Goreči zagovorniki gibanja za življenje so postali navdihnjeni z govorci in organizacijami, ki so poudarjali, da je splav ključen problem na področju človekovih pravic. Posebej jih spodbuja dejstvo, da rešujejo otroke v maternici, kar navdihuje srce, misli in duše. To delo neznansko povečuje možnost duhovne preobrazbe, saj lahko dosežejo, da ljudje spremenijo pogled na življenje, drug za drugim. Ko je dejavnost v skladu z vero, se združimo z Bogom in Bog po nas vrši veličastna dela. Soočeni s problemom, ki je resnično velikanski, si prizadevajo za duhovno preobrazbo iz kulture smrti v kulturo življenja. To pomeni, da bi splav postal nekaj nepojmljivega in da bi bila pravica nerojenega otroka do življenja spoštovana v vsakem primeru in povsod. Vsi prebivalci v državi naj bi bili poučeni, da je splav tragedija in da smo zaradi politike splava izgubili milijone ljudi. To se da doseči samo z sočasno duhovno obnovo. Uspešni bodo samo, če bodo reševali življenje, da otroke rešijo pred splavom in da se bo vedno več ljudi zavedalo pomembnosti poslanstva gibanja za življenje. Kadar različne skupine delujejo skupaj, se ponudijo številne priložnosti.
Največje zmage gibanja vključujejo rešenih 22.289 otrok pred usmrtitvijo z splavom, doseženo zaprtje 131 centrov za opravljanje splava in prenehanje dela 242 zaposlenih v teh centrih. Zgodba Abby Johnson je postala uspešnica v koprodukcijskem filmu. Stavba klinike za opravljanje splavov v Teksasu, ki je prenehala delovati, je sedaj postala sedež mednarodne aktivnosti gibanja. V Latinski Ameriki so dejavni v vsaki državi, z navdušenjem in zanosom. Lansko izničenje sodbe Roe proti Wade je pomembna prelomnica v ZDA. Na splošno lahko zatrdijo, da se bodo podobni uspehi nadaljevali tudi drugod po svetu in da bo rešenih še mnogo več otrok, saj je njihov boj preprost in obenem učinkovit, njihove uspehe pa je mogoče ponoviti tudi drugje.
Z gibanjem 40 dni za življenje si želijo doseči, da bi z močnimi in učinkovitimi prireditvami v vsaki državi sveta izpolnili svoje poslanstvo. Želijo, da bi vsestranske aktivnosti gibanja potekale povsod po Afriki, Evropi in Aziji. V Latinski Ameriki že sedaj potekajo njihove aktivnosti v vsaki posamezni državi in želijo si, da bi bilo podobno tudi drugje po svetu. Tu obstaja neizmeren neizkoriščen mednarodni potencial in že so doživeli, da so se njihovemu gibanju priključile kar cele države. V ZDA je gibanje za življenje že uveljavljeno in tam imajo na primer kar tri tisoč kriznih centrov za nosečnice.
Zgodbe o uspehu vključujejo primere, ko so ženske, ki so bile prisiljene v splav, pobegnile ali pa so se po napačnih diagnozah ali zaradi duhovne podpore odločile za donositev otroka. Enainštiridesetdnevna duhovna terapija je pomagala trem ženskam pozdraviti travmo po opravljenem splavu, v eni sami kampanji pa je bilo v kraju Ealing rešenih 23 otrok pred splavom. Kljub preganjanju s strani oblasti, medijev in organizacij, ki propagirajo splav, se gibanje vztrajno bori za življenje. Učitelj, ki se je udeležil njihove molitve, je po vrnitvi v šolo svojim učencem predaval in jih poučeval o pomenu boja za življenje.
Z začetnimi koraki gibanja 40 dni za življenje sta jih še posebej navdihovala David Bereit in Shawn Carney. Zgled jim je bil tudi John Ensor, ki je potoval po svetu in povsod pomagal ustanavljati gibanje za življenje. Navdihovali so jih številni skromni prostovoljci, ki so na lokalni ravni opravljali resnično božje delo. Bistvo gibanja 40 dni za življenje je, da se z molitvijo obrnejo k Bogu in ga prosijo za pomoč, da skupaj z njim ozdravijo svet kuge splava. To pomeni, da se proti kugi splava ne borijo sami, ampak skupaj z Bogom. Moliti in se dati na razpolago, da jih Bog lahko uporabi, da po njih doseže duhovno preobrazbo države.