Ko posameznik zapusti svoje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in se začasno naseli v tujini za obdobje, ki presega 90 dni, nastane potreba po formalnem prijavljanju začasnega prebivališča ali začasnega naslova v tujini. Ta postopek, čeprav morda na prvi pogled zapleten, je ključen za zagotavljanje pravne in administrativne urejenosti ter dostopa do pravic, vključno z zdravstvenimi. Razumevanje teh pravil je še posebej pomembno v občutljivih situacijah, kot je porod v tujini, kjer se prepletajo nacionalne zakonodaje in mednarodni sporazumi.
Prijavljanje začasnega prebivališča v Sloveniji
Vsak posameznik, državljan ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje, ki začasno prebiva zunaj svojega stalnega naslova v Republiki Sloveniji in bo na tem novem naslovu prebival dlje kot 90 dni, je dolžan prijaviti začasno prebivališče. Ta obveznost velja, če posameznik ne biva pri stanodajalcu ali gostitelju, ki bi to storil namesto njega. Prijavo, odjavo ali spremembo začasnega prebivališča je mogoče opraviti elektronsko na katerikoli upravni enoti. V primeru, da posameznik ne more sam opraviti te formalnosti, lahko to stori tudi druga oseba z njegovim pisnim pooblastilom. Zakon določa osemdnevni rok za prijavo začasnega prebivališča od dneva naselitve. V primeru, da nameravate na naslovu še naprej prebivati po poteku prvotnega roka, je potrebno začasno prebivališče ponovno prijaviti pred njegovim prenehanjem. Odjava začasnega prebivališča mora biti opravljena najpozneje v osmih dneh po odselitvi.
Prijavljanje začasnega naslova v tujini
Podobno kot v Sloveniji, tudi ob začasnem bivanju v tujini, ki presega 90 dni, obstaja zakonska obveznost prijavljanja začasnega naslova v tujini. Posameznik mora to storiti najpozneje v petnajstih dneh od dneva naselitve pri katerikoli upravni enoti, krajevnem uradu ali diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini. Spremembo začasnega naslova v tujini je prav tako treba prijaviti v petnajstih dneh od nastale spremembe. Zakon omogoča tudi predhodno prijavo začasnega naslova v tujini, če ob prijavi navedete predvideni datum naselitve. Ta prijava velja za obdobje, ki ni daljše od štirih let. Če nameravate na istem začasnem naslovu v tujini ostati dlje, ga morate ponovno prijaviti pred potekom veljavnosti obstoječe prijave. Odjava začasnega naslova v tujini mora biti opravljena najpozneje v petnajstih dneh po odselitvi.
Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja: Vaša pravica v tujini
Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja (evropska kartica) je ključen dokument, ki vam omogoča dostop do nujnih in potrebnih zdravstvenih storitev med začasnim bivanjem v tujini. Namen začasnega bivanja je lahko turizem, poklicna dejavnost ali študij. Pomembno je, da evropsko kartico naročite pravočasno pred odhodom v tujino. V nujnih primerih, ko kartica ni na voljo takoj, lahko na območni enoti ali izpostavi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zaprosite za certifikat, ki začasno nadomešča evropsko kartico. Ta certifikat lahko naročite tudi preko spletnega naročila evropske kartice.
Evropska kartica ni namenjena načrtovanemu zdravljenju v tujini, torej kadar je glavni namen bivanja zdravljenje.
Območje uporabe evropske kartice:
- Države članice EU: Predpisi EU veljajo tudi za francoska ozemlja Gvadelup, Martinik, Reunion, Francosko Gvajano, Sveti Bartolomej, Sveti Martin in Mayotte ter portugalski ozemlji Azori in Madeira. Danska - predpisi veljajo tudi za Grenlandijo. Španija - predpisi veljajo tudi za afriški mesti Ceuta in Melilla ter za Majorko in Kanarske otoke.
- Islandija, Lihtenštajn, Norveška: Izjema so Spitzbergi in Medvedji otok.
- Švica.
- Združeno kraljestvo.
- Avstralija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Severna Makedonija in Srbija.
Za vse ostale države sveta evropska kartica, certifikat ali kakršno koli potrdilo, ki ga izda ZZZS, ne velja. V teh primerih boste morali stroške zdravstvenih storitev kriti sami, ZZZS pa vam lahko v upravičenih primerih povrne stroške za nujno zdravljenje v višini povprečne cene teh storitev v Sloveniji.
Obseg storitev na podlagi evropske kartice
Države članice EU, Islandija, Lihtenštajn, Norveška, Švica, Združeno kraljestvo: V teh državah lahko z evropsko kartico ali certifikatom uveljavljate nujne in potrebne zdravstvene storitve neposredno pri zdravnikih in zdravstvenih ustanovah, ki so del javne, državne zdravstvene mreže. Te storitve so potrebne iz medicinskih razlogov, glede na naravo storitev in pričakovano dolžino bivanja. Obseg storitev določi zdravnik, pri čemer je ključna opredelitev pričakovane dolžine bivanja. Osebe, ki dlje časa bivajo v drugi državi (npr. študenti, delavci, iskalci zaposlitve), so upravičene do večjega obsega pravic kot tiste, ki bivajo krajši čas (npr. na službenem ali zasebnem potovanju). Zdravnik mora na podlagi evropske kartice nuditi storitve v takem obsegu, da se vam zaradi zdravljenja ni treba predčasno vrniti v matično državo. Storitve se uveljavljajo v skladu s predpisi države, kjer iščete pomoč, kar pomeni, da so v nekaterih državah možna doplačila, enako kot za domače zavarovance.
Države s sklenjenim meddržavnim sporazumom o socialnem zavarovanju:
- Avstralija: Za nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč potrebujete poleg evropske kartice ali certifikata obvezno predložiti tudi potni list. Če morate stroške poravnati sami, vložite zahtevek za povračilo neposredno pri avstralskem pristojnem nosilcu (Medicare). ZZZS stroškov ne more povrniti.
- Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija: Za nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč potrebujete evropsko kartico in pripadajoči spremni dopis z izpisom osebnih podatkov. Pred obiskom zdravnika se morate zglasiti na enoti njihove zdravstvene zavarovalnice, kjer prejmete potrdilo za uveljavljanje storitev. V zelo nujnih primerih se lahko zglasite neposredno pri zdravnikih in ustanovah, ki so del javne mreže.
- Severna Makedonija: Z evropsko kartico ali certifikatom lahko uveljavljate nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč pri zdravnikih in ustanovah javne mreže, obvezno pa priložite tudi spremni dopis z izpisom osebnih podatkov.
Nujno zdravljenje in nujna medicinska pomoč pomenita vse zdravstvene storitve, ki jih ni mogoče odložiti brez ogrožanja življenja ali zdravja osebe.
Porod v tujini in pravice zavarovancev
Primer nosečnice, ki se znajde v situaciji poroda med začasnim bivanjem v tujini, je posebej občutljiv in pogosto predmet pravnih presoj. Ključni dejavnik pri odločanju o pravici do povračila stroškov poroda je namreč opredelitev, ali je šlo za nujno medicinsko pomoč ali za načrtovano zdravstveno storitev.
V primeru, ko se porod prične spontano med dopustom v tujini, kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku glede poroda v Avstriji, in je nujna medicinska pomoč potrebna, ima zavarovanec pravico do povračila stroškov. Sodišče je v tem primeru presodilo, da je šlo za spontano začet porod, ki je zahteval nujno medicinsko pomoč, in da ni šlo za načrtovan porod v tujini. Odločitev sodišča je temeljila na izvedenskem mnenju, ki je potrdilo, da se je porod že pričel in je bila potrebna nujna oskrba.
Toženka (Zavod za zdravstveno zavarovanje) je v omenjenem primeru ugovarjala, da je šlo za načrtovan porod, kar bi izključevalo pravico do povračila stroškov. Kot dokaze za načrtovanost je navajala:
- Porod se je zgodil le tri dni pred predvidenim datumom poroda.
- Nosečnica je že enkrat rodila in je vedela, da se porod lahko zgodi pred ali po predvidenem datumu.
- Nosečnica je bila pregledana pri dr. A.B., ki je zaposlen v bolnišnici v A. in naj bi naročal svoje paciente na porod v to bolnišnico.
- Nosečnica se je v zadnjem tednu pred porodom odpravila na dopust v bližino kraja, kjer dela njen partner.
- Nosečnica ni opravila vseh tedenskih pregledov pri svoji ginekologinji pred porodom.
- Nosečnica ni prevzela napotnice za porod in CTG preiskave, ter se je odpravila v tujino dva tedna pred predvidenim datumom poroda.
- Splošno znano dejstvo, da slovenske zavarovanke od leta 2008 množično obiskujejo bolnišnico v A. za porod.
Sodišče je te argumente zavrnilo. Poudarilo je, da je vsak porod individualen in da predvideni datum poroda ni natančen. Dejstvo, da je nosečnica že enkrat rodila, ne pomeni avtomatično načrtovanja poroda v tujini. Presodilo je, da ni dokazano, da je dr. A.B. naročal paciente na porod v A., in da ni splošno znano dejstvo, da bi naj naročal paciente iz svoje zasebne ambulante. Dopustovanje v kraju, ki je bližje partnerjevemu delovnemu mestu, ni zadosten dokaz za načrtovanje poroda. Pomanjkanje tedenskih pregledov pri izbrani ginekologinji, ki je bila na dopustu, ne pomeni samodejnega prevzema tveganja za samoplačniško kritje stroškov poroda v tujini. Množični obiski slovenskih zavarovank v bolnišnici v A. od leta 2008 dalje prav tako niso zadosten razlog, da bi se vsak porod v tej bolnišnici avtomatično štel za načrtovanega. Sodišče je poudarilo, da je treba vsako zadevo obravnavati individualno.
Pravice nosečnice in zaposlene v tujini
Zaposlena nosečnica v tujini se mora ravnati po zakonodaji države, kjer je zaposlena. Če ima še vedno stalno prebivališče v Sloveniji, v tujini morda ni upravičena do pomoči ob rojstvu, saj ta pravica običajno pripada matični državi. Porodniška se zaračuna na podlagi delovnih let v Sloveniji, medtem ko se v tujini uveljavlja po zakonodaji države, kjer oseba dela. Če nosečnica, ki dela v tujini, pred nastopom porodniške (npr. dva meseca pred tem) vrne v Slovenijo, se upoštevajo njeni dohodki in delovna doba v Sloveniji, medtem ko se delo v tuji državi obravnava tam.
Stalno prebivališče v Sloveniji in v tujini
Stalno prebivališče je naslov v Republiki Sloveniji, kjer posameznik dejansko in trajno prebiva, ter kjer je središče njegovih življenjskih interesov. To se presoja na podlagi družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih in socialnih vezi. Državljani in tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje morajo prijaviti stalno prebivališče v osmih dneh od naselitve.
Stalni naslov v tujini je naslov, ki ga posameznik navede ob stalni naselitvi ali spremembi naslova v tujini. Prijavo in spremembo stalnega naslova v tujini za državljane RS opravljajo upravne enote in diplomatsko-konzularna predstavništva RS v tujini. Tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje lahko prijavo opravijo na katerikoli upravni enoti. Prijava mora biti opravljena najpozneje v 15 dneh od naselitve ali spremembe naslova.
Prijave in odjave prebivališča: Ključni roki in postopki
Za vse postopke prijave in odjave prebivališča, bodisi stalnega ali začasnega, v Sloveniji ali tujini, so predpisani določeni roki, katerih spoštovanje je ključno za izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Nepoštevanje teh rokov lahko privede do opozoril, uvedenih postopkov za ugotavljanje prebivališča in v skrajnih primerih do sankcij.
Naslov za vročanje
Naslov za vročanje je pomemben za prejemanje uradnih pošiljk. V Sloveniji je to lahko naslov stalnega ali začasnega prebivališča. Če ima posameznik oba naslova, lahko sam določi, kateri bo naslov za vročanje; sicer je to samodejno naslov stalnega prebivališča. Ob izselitvi v tujino in prijavi stalnega naslova v tujini, začasno prebivališče v Sloveniji postane samodejno naslov za vročanje. Izjeme veljajo za naslove v zavodih za prestajanje kazni ali drugih vzgojnih institucijah ter za nekatere primere začasnega prebivališča tujcev.
Otrokovo prebivališče in selitev v tujino
V primeru skupne pravice staršev do varstva in vzgoje otroka, morata oba starša soglašati pri odločitvah o otrokovih osebnih zadevah, vključno s selitvijo v tujino. Starš, ki ima edini pravico do varstva in vzgoje, lahko otroka odpelje v tujino ali se z njim trajno preseli brez soglasja drugega starša, vendar mora pri tem upoštevati otrokovo pravico do stikov z drugim staršem. Drugi starš lahko zahteva izvršitev odločb o stikih v novi državi otrokovega prebivališča. V primeru, ko eden od staršev ne more sodelovati pri odločanju zaradi odsotnosti ali bolezni, lahko drugi starš v določenih okoliščinah sprejema odločitve, vendar ne bistvene odločitve o otrokovi prihodnosti, razen če je to v otrokovo korist.