Odlok o umetni prekinitvi nosečnosti v Sloveniji je kompleksno področje, ki združuje pravice posameznika, etične pomisleke in zakonske okvire. V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice zakonita, vendar se postopki in pogoje razlikujejo glede na trajanje nosečnosti. Razumevanje teh razlik je ključnega pomena za zagotavljanje dostopa do storitev in spoštovanje individualnih odločitev.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti po desetem tednu
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi nosečnice odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. Pri nosečnosti, višji od 10 tednov, je treba oddati vlogo za odobritev umetnega splava na komisijo prve stopnje. Postopek za umetno prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. Za nosečnico, ki je nerazsodna, zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti njeni starši oziroma skrbnik. Zahtevo ženske, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov, obravnava komisija prve stopnje. Če komisija meni, da za umetno prekinitev nosečnosti niso izpolnjeni pogoji po 18. členu tega zakona, zavrne zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. V tem primeru lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Če komisija prve oziroma druge stopnje dovoli umetno prekinitev nosečnosti, napoti nosečnico z vso dokumentacijo v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Podrobne informacije o postopkih umetnega splava in kako poteka obravnava na komisijah - če si noseča več kot deset tednov - prejmeš pri ginekologu, ki izda napotnico za umetni splav.
Skrajna meja za splav je 28. teden. Po 22. tednu je potrebna odobritev komisije 1. ali 2. stopnje, kar pomeni, da je po tem obdobju postopek še bolj rigorozno pregledan. Velika večina (92 %) splavov je v Sloveniji opravljenih do 10. tedna nosečnosti, kar nakazuje na to, da večina žensk izkoristi možnost splava na zahtevo brez dodatnih komisijskih postopkov.
Zgodovinski pregled zakonodaje o splavu v Sloveniji
Zgodovina urejanja umetnih prekinitev nosečnosti v Sloveniji sega v čas medvojne Kraljevine Jugoslavije. Leta 1929 je postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov, kar je pomenilo grožnjo življenju ali zdravju nosečnice. Po drugi svetovni vojni so sledile dodatne spremembe, ki so omogočile splav v primeru posilstva ali drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil v FLR Jugoslaviji legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava. V Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstih otrok zapisana v 55. členu Ustave RS, ki navaja: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.«
Etični in politični vidiki umetne prekinitve nosečnosti
V času Janševe vlade leta 2006 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru Strategije za dvig rodnosti predlagalo, naj umetna prekinitev nosečnosti postane plačljiva, razen v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. Tedanji minister Janez Drobnič je poudaril, da je vodilo predloga "da je življenje od spočetja do naravne smrti vrednota" in da je "[š]tevilo splavov […] boleča rana družbe, ki je premalo naklonjena življenju […]". Drobnič je prav tako izpostavil, da sistem javnega zdravstva krije stroške "le [za] štiri poskuse umetne oploditve, vse naslednje, ki lahko stanejo med 400.000 in milijon tolarjev, pa si morajo kriti sami"; Drobniču se je zato zdelo krivično, da je splav vselej brezplačen, ne pa tudi pomoč parom, ki "želi[jo] podariti življenje".
Tej pobudi so nasprotovale nekatere stranke, kot sta Nova Slovenija ("Krščanski demokrati se zavzemamo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti.") in Slovenska ljudska stranka ("V primeru pravice do splava v SLS izhajamo iz načela dostojanstva človeka od spočetja do smrti z izjemo, kjer je ogroženo tudi življenje matere. […] Splav prekine življenje nerojenega otroka in pušča trajne posledice na materah, zato se v SLS zavzemamo za obvezno osveščanje o vseh posledicah splava in predhodno izčrpanje vseh alternativnih možnosti, ki bi omogočile rojstvo otroka."). V času snovanja ustave leta 1991 se je Katoliška cerkev na Slovenskem izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS.
Etične smernice zdravniškega poklica v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti določa 22. člen kodeksa zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije, ki se glasi: "Zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in s svetovanjem tak odnos prenaša na širšo skupnost. Zdravnik se zaveda etičnih dilem v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti in je ne priporoča kot metodo načrtovanja družine." Kljub temu pa se v Sloveniji zaradi ugovora vesti splava ne izvaja le pri okoli 3 % ginekologov.
Statistika in trendi umetnih prekinitev nosečnosti v Sloveniji
V Sloveniji se število splavov zmanjšuje. V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto. Največje število splavov je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov). Po podatkih iz leta 2019 zaradi ugovora vesti splava ne izvaja 10 ginekologov oz. okoli 3 % od 296 slovenskih ginekologov. Število splavov med mladoletnimi osebami tudi pada. Po podatkih iz leta 2002 večina žensk, ki se je odločila za splav, ob zanositvi ni uporabljala ali nobene kontracepcijske metode, ali pa je uporabljala manj zanesljive kontracepcijske metode. Največji delež splavov je bil leta 2002 izveden med poročenimi ženskami z dvema ali več otroki.
Firbcologi: soline
Socialne pravice v nosečnosti in po porodu
Država si prizadeva ustvariti ustrezne pogoje za odločanje za družino in doseganje visoke ravni kakovosti življenja družin ter zagotavlja varstvo in zaščito vseh družinskih članov, še posebej otrok.
- Materinski dopust: Namenjen je pripravi na porod, negi in varstvu otroka takoj po porodu ter zaščiti materinega zdravja. Traja 105 dni, od tega je 15 dni obveznih.
- Očetovski dopust: Namenjen očetom za sodelovanje pri negi in varstvu otroka. Traja 30 koledarskih dni. Oče izrabi prvi del očetovskega dopusta v trajanju najmanj 15 koledarskih dni v strnjenem nizu, v obliki polne ali delne odsotnosti z dela, in sicer od rojstva otroka do najpozneje enega meseca po poteku starševskega dopusta. Oče lahko izrabi tudi celotnih 30 koledarskih dni v enem delu. Pravica do očetovskega dopusta je neprenosljiva.
- Starševski dopust: Traja 160 dni za vsakega od staršev (skupaj 320 dni), in sicer v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. 60 dni je za vsakega od staršev neprenosljivih. Mati lahko prenese na očeta 100 dni starševskega dopusta, 60 dni pa je neprenosljivih in jih lahko izkoristi samo ona. Tudi oče lahko prenese na mater 100 dni starševskega dopusta, 60 dni pa je neprenosljivih in jih lahko izrabi samo on. V primeru rojstva dvojčkov ali več otrok, nedonošenčka ali otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, se starševski dopust podaljša.
- Starševsko nadomestilo: Nadomestilo plače, ki se izplačuje v času materinskega, očetovskega in starševskega dopusta, znaša 100 odstotkov osnove. Materinsko nadomestilo je navzgor neomejeno. Najvišje očetovsko in starševsko nadomestilo je navzgor omejeno na 2,5-kratnik zadnje znane povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji. Osnova za nadomestilo je povprečna osnova, od katere so bili obračunani prispevki za starševsko varstvo v strnjenih 12 mesecih. Upravičenka je za čas trajanja pravice vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Mati (oziroma oče, če on koristi dodatek) in otrok morata imeti stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko prebivati v Republiki Sloveniji. Pravica traja 365 dni od rojstva otroka.
- Pomoč ob rojstvu otroka: Namenjena nakupu opreme za novorojenčka. Pravico ima vsak novorojenček, katerega mati ali oče imata stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko živita v Republiki Sloveniji.
- Odmor za dojenje: Materi, zaposleni za polni delovni čas, pripada v času odmora za dojenje, na podlagi potrdila specialista pediatra, nadomestilo za eno uro dnevno, za otroka do 9. meseca starosti oziroma za plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela bruto minimalne plače od 9. do 18. meseca starosti otroka.
- Krajši delovni čas zaradi starševstva: Eden od staršev oziroma druga oseba (rejnik, skrbnik), ki neguje in varuje otroka, ima pravico delati krajši delovni čas. Če varuje enega otroka, ima pravico do tretjega leta starosti otroka. Če varuje najmanj dva otroka, ima pravico do osmega leta starosti najmlajšega otroka. Krajši delovni čas mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Pravico imata lahko hkrati tudi oba starša, pri čemer skupna izraba pravice ne sme presegati 20 ur tedensko.
- Dodatek za nego otroka: Pravica, ki jo lahko uveljavlja eden od staršev ali druga oseba za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.
- Otroški dodatek: Dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Pravica do otroškega dodatka se uveljavlja v 30-ih dneh po rojstvu otroka in se prizna z mesecem otrokovega rojstva. Pravica do otroškega dodatka se prizna za dobo največ enega leta.
- Dodatek za veliko družino: Letni prejemek, namenjen družini, ki ima v koledarskem letu najmanj en dan tri ali več otrok do starosti 18 let.
Pomembno je opozoriti, da je bil prispevek pripravljen v času sprememb zakonodaje (Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih) in se lahko nekatere informacije s časom posodobijo.