Vsakdo ima pravico do svobodne odločitve, ali bo nosečnost nadaljeval ali prekinil. Ta odločitev je neločljivo povezana z vašo človekovo pravico do zasebnega življenja. Pravica do zasebnega in družinskega življenja zajema tudi svobodno izbiro, ali boste postali starš. Vendar pa je ta pravica časovno omejena, kar pomeni, da je časovni dejavnik ključnega pomena pri uveljavljanju možnosti za prekinitev nosečnosti. Zdravstvene preiskave je treba opraviti pravočasno, da se lahko nemudoma odločite, ali boste nosečnost prekinili. Dostop do informacij o reproduktivnem zdravju in reproduktivnem zdravstvenem varstvu je zato ključen.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti in zakonske določbe
Razlogi za odločitev o splavu so lahko zelo različni. Posameznica se morda v določenem obdobju ne želi odločiti za starševstvo ali pa si ne želi otroka z določeno osebo. Negativne zdravstvene indikacije za nosečnico ali za zdravje ploda, nosečnost, ki je posledica posilstva, so prav tako lahko utemeljeni razlogi za prekinitev nosečnosti. V Sloveniji umetna prekinitev nosečnosti ni prepovedana. Splav je mogoče izvesti samo do enajstega tedna nosečnosti. V primeru zdravstvenih indikacij, na zahtevo nosečnice, se lahko prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, izvede le, če je tveganje za življenje in zdravje nosečnice ter njeno prihodnje materinstvo manjše od tveganja, ki bi ga predstavljalo nadaljevanje nosečnosti in poroda.
Umetna prekinitev nosečnosti je na zakonski ravni urejena v Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP). Ker gre za medicinski poseg, je za zagotavljanje pacientkinih pravic relevanten tudi Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP). ZZUUP v 17. členu določa, da se umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice opravi, če nosečnost ne traja več kot deset tednov. Po desetih tednih nosečnosti je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice dovoljena le pod določenimi pogoji, o zahtevi nosečnice pa odločajo posebne komisije prve in druge stopnje.
Velika večina (92 %) splavov v Sloveniji je opravljenih do 10. tedna nosečnosti. Po podatkih iz leta 2002 večina žensk, ki se je odločila za splav, ob zanositvi ni uporabljala ali nobene kontracepcijske metode, ali pa je uporabljala manj zanesljive kontracepcijske metode. Velika večina (92 %) splavov je v Sloveniji opravljenih do 10. tedna nosečnosti. Po podatkih raziskave iz leta 2006 na ljubljanskem območju je 48,7 % nosečnic kot razlog za željo po izvedbi splava navedla neželjo po imetju otrok oz. dodatnih otrok, 35,3 % jih zaradi finančno-bivanskih okoliščin, 29,7 % pa šolanje oz.
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice zakonita. Do 10. tedna nosečnosti je dovoljen splav na zahtevo nosečnice. Po 10. tednu je potrebna odobritev komisije 1. ali 2. stopnje. Skrajna meja za splav je 28. teden. Po 22. tednu se splav opravi le v izjemnih primerih.
V času medvojne Kraljevine Jugoslavije je leta 1929 postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov (grožnja življenju ali zdravju nosečnice). Po drugi svetovni vojni so bile uvedene dodatne spremembe, ki so omogočile splav v primeru posilstva ali drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil v FLR Jugoslaviji legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava. V Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstvu otrok zapisana v 55. členu Ustave RS.
V Sloveniji se število splavov zmanjšuje. Število opravljenih splavov se vztrajno manjša. V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto. Največje število splavov je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov oz. Padajoče število splavov je posledica boljše dostopnosti do kontracepcije in povečanega izobraževanja o reproduktivnem zdravju. Število splavov med mladoletnimi osebami tudi upada.
Posebnosti pri nosečnicah mladoletnicah
Če ste mladoletni, mora zdravnik o vaši nosečnosti in odločitvi o splavu običajno obvestiti vaše starše ali zakonite skrbnike. Vendar pa je odločitev za splav kljub temu popolnoma vaša. Ta določba je namenjena zagotavljanju podpore in nadzora, hkrati pa spoštuje pravico mladoletnice do samostojne odločitve v občutljivem obdobju.
Kršitve človekovih pravic
Vaša pravica do zdravja je lahko kršena, če vam zavrnejo postopek splava, čeprav so zanj izpolnjene zakonske zahteve. Če vam je bil zavrnjen dostop do informacij o vašem zdravju in zdravju otroka, ki ga pričakujete, ali če o stanju niste bili pravočasno, pravilno in ustrezno obveščeni, to lahko negativno vpliva na vaše zasebno življenje in tako povzroči kršitev vaše pravice do zasebnega življenja.
Izobraževanje in informiranje kot ključni element
Kot so poudarili pri feminističnem kolektivu gledališča zatiranih Magdaleni Krivopetami, je ključen problem z vidika uveljavljanja reproduktivnih pravic, vključno s pravico do umetne prekinitve nosečnosti, odsotnost izobraževanja posameznic. Pomanjkljivo informiranje pred relevantnimi postopki ter splošno informiranje o reproduktivnih pravicah ustvarjata vrzel, ki jo je nujno zapolniti.
V okviru projekta "Niti ena več" so ustvarili izobraževalne vsebine in podcaste, ki raziskujejo svobodno odločanje o rojstvu otrok, postopek splava, družbeno-ekonomske vzroke omejevanja reproduktivnih pravic ter zgodovino boja za te pravice v Sloveniji. Zbrali so tudi devet osebnih zgodb splava na zahtevo, ki pričajo o različnih izkušnjah žensk.
Slovenija ima v EU eno od najnižjih mej za splav na zahtevo (po 10. tednu nosečnosti), nižji imata le še Portugalska in Hrvaška. Ženske, ki v Sloveniji nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, za splav plačajo med 3000 do 5000 €.
Izboljšave zakonodaje in postopkov
V praksi se v postopkih pred komisijo velikokrat pokažejo pomanjkljivosti obstoječe ureditve. Občinstvo je tekom predstav podalo več različnih predlogov glede sprememb zakonodaje. Ena izmed ključnih točk je bila odsotnost protokola pogovora pred komisijo in širšega delovanja komisije. ZZUUP sicer določa člane komisije in postopek ustanavljanja, vendar samega postopka pogovora natančneje ne opredeljuje. Uvedba protokola bi zagotovila enakopravnejšo obravnavo posameznic, zmanjšala verjetnost neprimernih vprašanj in povečala predvidljivost postopka.
Pomemben predlog je bil tudi uvedba pravice do zagovornice pred komisijo, kot zaupne osebe, ki bi bila posameznici v oporo in bi ji pomagala pri uveljavljanju njenih interesov. Obstojeca zakonodaja te možnosti ne izključuje, a je njena prisotnost odvisna od odločitve komisije. Prisotnost zaupne osebe bi lahko zagotovila večji občutek varnosti, čustveno podporo ter pomoč pri razumevanju postopka.
Trenutno psihološka podpora ženskam, ki se odločijo za umetno prekinitev nosečnosti, ni posebej urejena na zakonski ravni. Odvisna je od kapacitet posamezne ustanove in usposobljenosti osebja. V praksi je redko prisotna psihologinja ali svetovalna delavka že med svetovanji pred postopkom. Možnostih za psihosocialno pomoč je sicer na voljo, vendar so te zlasti relevantne po samem postopku.
Drug pomemben predlog je uvedba obveznega izobraževanja kot pogoja za članstvo v komisiji. Zdravnice, ki so članice komisije, veščine s področja komunikacije, psihološke podpore in pravne ureditve pridobivajo v omejenem obsegu. V postopkih pred komisijo je ključno delo z osebami v izrazito ranljivem položaju, zato je potrebno dodatno izobraževanje, osredotočeno na specifičnosti tega postopka.
Ugovor vesti kot izključitveni kriterij za članstvo v komisiji je bil prav tako eden izmed predlogov. Če je članica komisije oseba z ugovorom vesti glede umetne prekinitve nosečnosti, obstaja tveganje, da bo zaradi lastnega prepričanja zavlačevala odločitve ali komisijo napeljevala k zavrnitvi zahteve. To lahko vodi v neustrezno, arbitrarno in pristransko obravnavo.
Časovne omejitve in njihova arbitrarnost
Časovni rok desetih tednov za umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice, kot določa ZZUUP, je mogoče obravnavati kot arbitrarno mejo, ki je verjetneje rezultat družbenega ali političnega konsenza kot pa medicinskih spoznanj. Različne države članice EU imajo zelo različne časovne meje, ki se gibljejo med 10 in 24 tedni. Predlogi vključujejo preučitev možnosti podaljšanja te zakonske meje.
Vloga izobraževanja od zgodnjih let
Eden izmed temeljnih problemov je tudi odsotnost ustreznega izobraževanja posameznic o reproduktivnih pravicah že od zgodnjega obdobja. Vsebine o reproduktivnih pravicah bi bilo smiselno vključiti v kurikulum že na osnovnošolski ravni, saj so reproduktivne teme za posameznice relevantne že v tem obdobju. Izobraževanje bi moralo potekati preko obstoječih predmetov ali posebnih delavnic z zunanjimi strokovnjaki.
Mednarodne perspektive in pravica do splava
V ZDA se nadaljujejo pravne bitke glede pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Teksas je sprejel zakon, ki omogoča civilne tožbe proti tistim, ki pomagajo pri splavu, kar je povzročilo zaprtje klinik po šestem tednu nosečnosti. To pomeni, da ženske v Teksasu nimajo enakih pravic kot drugje po ZDA, kar ustvarja neenakosti, kjer imajo tiste z več finančnimi sredstvi možnost potovanja, revne pa so omejene na rojstvo ali ilegalni splav. Vrhovno sodišče ZDA obravnava primere, ki lahko vplivajo na splošno presedan Roe proti Wade.
Etične dileme in ugovor vesti
Etične smernice zdravniškega poklica v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti določa 22. člen kodeksa zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije. Zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in s svetovanjem tak odnos prenaša na širšo skupnost. Zdravnik se zaveda etičnih dilem v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti in je ne priporoča kot metodo načrtovanja družine. V Sloveniji je zaradi ugovora vesti splava ne izvaja okoli 3 % slovenskih ginekologov.
Poudarek na preventivi in podpori
Zgodovinsko gledano je zakon iz leta 1978 v Italiji legaliziral umetno prekinitev nosečnosti na željo ženske in hkrati predvidel vrsto preventivnih ukrepov. Število opravljenih splavov se je zmanjševalo, eden od glavnih razlogov pa je bila učinkovitejša uporaba kontracepcijskih sredstev. Zakon je ustanovil družinske posvetovalnice, ki ženskam nudijo potrebne informacije, vključno z informiranjem o ustreznih načinih zaščite pred neželeno nosečnostjo. To poudarja pomen celostnega pristopa, ki združuje pravico do odločitve s poudarkom na preventivi in podpori.
tags: #zakon #o #prekinitvi #nosecnosti