Oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP), pogosto imenovana tudi umetna oploditev, predstavlja sklop različnih tehnik, ki omogočajo ustvarjanje novega človeškega življenja v nadzorovanih, umetnih pogojih. Bistvo teh postopkov je v oploditvi ženske spolne celice, jajčeca, z moško spolno celico, semenčico, ne da bi za to bila potrebna naravna spolna združitev. Naravni proces oploditve, ki se običajno zgodi v ženskem jajcevodu približno 24 ur po ovulaciji, je sklop fizioloških dogodkov, ki zahteva prisotnost zrele jajčne celice, normalne semenčice ter funkcionalno prehodne poti za njuno srečanje. Namen OBMP je ponuditi rešitev parom, pri katerih naravna pot do spočetja ni uspešna ali pa drugi postopki zdravljenja neplodnosti ne prinesejo želenih rezultatov.
Zgodovinski pregled in razvoj OBMP
Intenzivnejše ukvarjanje s področjem spočetja, nosečnosti in rojstva sega že v antično Grčijo, kjer je Aristotel s pomočjo obdukcij raziskoval proces nastanka nosečnosti. Šele v 17. stoletju pa se je začelo priznavati enakovredno pomembno vlogo obeh spolov pri spočetju, saj so pred tem prevladovala prepričanja, da je za nastanek življenja odgovoren izključno moški. Nizozemski biolog Van Leeuwenhoek je s svojimi sodobnejšimi razlagami o vlogi in sestavi semenske celice postavil ključne temelje za nadaljnji razvoj OBMP.
Prvi postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo pri ljudeh so se začeli izvajati leta 1944. Preboj na tem področju pa je bil dosežen julija 1978, ko se je po postopku IVF (in vitro fertilization ali oploditev v epruveti) rodila Louise Joy Brown, prvi otrok, spočet s to metodo. Postopek sta vodila kirurg Patrick Steptoe in Robert Edwards, slednji je za svoj prispevek prejel Nobelovo nagrado za medicino. V nadaljevanju so raziskave usmerile več pozornosti tudi na moško neplodnost, kar je leta 1988 pripeljalo do razvoja metode ICSI (intracytoplasmic sperm injection), ki omogoča neposreden vnos semenčice v citoplazmo jajčne celice.
V Sloveniji so se postopki OBMP začeli izvajati na Ginekološki kliniki v Ljubljani leta 1983, že leto kasneje pa sta se tam rodili prvi dvojčici, spočeti s to metodo. Danes se v Sloveniji letno rodi več kot tisoč otrok po postopkih z biomedicinsko pomočjo, kar predstavlja približno pet odstotkov vseh novorojenčkov. To znanje se uporablja tudi za shranjevanje genetskega materiala pri bolnikih z rakom, ki so v reproduktivnem obdobju.
Različne tehnike in postopki OBMP
Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo zajemajo širok spekter metod, od nadzora in pomoči pri oploditvi jajčne celice do prenosa, ugnezditve in razvoja nosečnosti. Uporabljajo se tako pri ženski kot pri moški neplodnosti.
Vrste umetne oploditve glede na izvor spolnih celic:
- Homologna umetna oploditev: Uporabljajo se spolne celice obeh partnerjev, ki se trudita za spočetje otroka.
- Heterologna umetna oploditev: Uporabljajo se darovane spolne celice (jajčne celice ali semenčice). V Sloveniji so ti postopki dovoljeni le iz zdravstveno utemeljenih razlogov, kadar s nobenim drugim postopkom ni mogoče pridobiti ustreznih spolnih celic ali kadar obstaja tveganje za prenos hudih dednih okvar. Dovoljeno je darovanje jajčnih in semenskih celic, pri čemer mora biti vsaj eden od staršev genetski starš otroka. Uporaba darovanega jajčeca in semenčice hkrati ali uporaba darovanega zarodka v Sloveniji ni dovoljena.
Oba tipa umetne oploditve se lahko izvedeta znotrajtelesno ali zunajtelesno, kar označuje mesto, kjer poteka sama oploditev.
Tehnike znotrajtelesne oploditve:
Pri teh tehnikah poteka oploditev znotraj ženskega telesa. V spolne organe ženske se vnašajo samo semenske celice ali pa jajčne celice skupaj s semenskimi celicami. Najpogostejša tehnika je intrauterina inseminacija (IUI), pri kateri se po stimulaciji jajčnikov in sprožitvi ovulacije, seme (partnerjevo ali darovalčevo) vnese neposredno v maternico.
Tehnike asistirane reprodukcije (ART):
ART vključujejo delo z jajčnimi in semenskimi celicami ter zgodnjimi zarodki v laboratorijskih pogojih (in vitro) z namenom sprožitve nosečnosti. Sem spadajo zunajtelesna oploditev in prenos zarodkov, zamrzovanje gamet in zarodkov, darovanje spolnih celic, nadomestno materinstvo in darovanje zarodkov (slednje ni dovoljeno v Sloveniji).
Zunajtelesna oploditev (IVF - in vitro fertilization):
IVF je osnovna in najstarejša metoda OBMP. V laboratoriju se izolirani jajčni celici doda kapljica prečiščenega semena z gibljivimi semenčicami. Jajčna celica se odvzame iz jajčnega mešička s posegom aspiracije (punkcije), nato pa se v posebnem gojišču v inkubatorju opazuje združitev spolnih celic. Po 18 do 20 urah se preveri uspešnost oploditve. V naslednjih dneh se zarodek razvija naprej, od 2- do 6-celičnega stadija do morule in blastociste.
Intracitoplazmatska injekcija semenčice (ICSI):
ICSI je ena najučinkovitejših metod pri obravnavi moške neplodnosti. V primeru nizke kakovosti semena (malo ali slabo gibljivih semenčic, spremenjene oblike) ali odsotnosti semenčic v ejakulatu, embriolog pod mikroskopom neposredno vstavi eno samo semenčico v citoplazmo jajčne celice. Če v ejakulatu ni semenčic, jih je mogoče pridobiti z biopsijo testisov (PESA, TESA, TESE).
Predimplantacijska genetska diagnostika (PGD):
PGD omogoča genetski pregled zarodkov pred njihovim prenosom v maternico. Na tri dni starih zarodkih se odvzame nekaj celic, na katerih se ugotavlja prisotnost genetskih nepravilnosti ali se izbere spol zarodka, če je na spol vezana določena genetska okvara. Ta postopek se v Sloveniji izvaja že skoraj 20 let in je pripomogel k rojstvu več kot 120 otrok.
Ključni dejavniki uspešnosti in možni zapleti
Uspešnost postopkov OBMP je odvisna od več dejavnikov, med katerimi je najpomembnejša starost ženske. Statistični podatki kažejo, da se do 35. leta starosti s postopki OBMP zanosi v 33% primerov, med 35. in 38. letom v 28%, po 38. letu starosti pa le še v 13% primerov. Drugi dejavniki vključujejo vzroke za neplodnost, življenjski slog partnerjev (kajenje, uživanje alkohola), prekomerno telesno težo in splošno zdravstveno stanje. Uspešnost IVF postopkov se giblje med 20 in 40%.
Najpogostejši zapleti pri postopkih OBMP so večplodne nosečnosti. Od uvedbe teh postopkov je po svetu opazen porast dvojčkov (75-krat večja verjetnost) in trojčkov (400-krat večja verjetnost). Večplodna nosečnost predstavlja večje tveganje za materino zdravje, potek nosečnosti in razvoj plodov. Zato si sodobni postopki prizadevajo zmanjšati to tveganje, na primer z elektivnim prenosom enega zarodka.
Drugi možni zapleti vključujejo sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS), ki je posledica hormonskih injekcij za spodbujanje jajčnikov, ter redke primere krvavitev ali okužb po odvzemu jajčnih celic. Med postopkom odvzema jajčnih celic se lahko pojavi nelagodje ali blage bolečine, ki se lajšajo z lokalno anestezijo ali analgosedacijo.
OHSS je največje tveganje pri IVF: Kaj mora vedeti vsaka ženska - dr. Lora Shahine
Zakonska ureditev in etične dileme
Področje OBMP je v Republiki Sloveniji natančno regulirano z Zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ta zakon določa, da so do postopkov upravičeni pari (moški in ženska v zakonski ali zunajzakonski skupnosti), ki ne morejo naravno spočeti otroka, ne glede na druge postopke zdravljenja, ali pa če OBMP postopek prepreči prenos hude genetske bolezni. Postopki se opravljajo pri ženskah med 18. in 43. letom ter pri polnoletnih moških. V Sloveniji so postopki OBMP kriti s strani zdravstvenega zavarovanja, ki krije določeno število ciklusov za prvi oziroma nadaljnje otroke.
Kljub velikemu napredku in tehničnim dosežkom, OBMP prinaša tudi številna etična vprašanja. Največja dilema se nanaša na status človeškega zarodka in ravnanje s presežnimi zarodki, ki nastajajo pri postopkih. Te zarodke se lahko zamrzne za kasnejšo uporabo, v primeru neuporabe pa se jih uniči ali uporabi v raziskovalne namene. Pojavlja se vprašanje spoštovanja človekovega dostojanstva od rojstva do smrti, pri čemer pravni status zarodka in njegova pravica do življenja lahko sprožata različne interpretacije.
Zunajtelesna oploditev v praksi: Potek postopka
Postopek IVF običajno traja 4 do 6 tednov, od začetka stimulacije jajčnikov do prenosa zarodkov.
- Stimulacija jajčnikov: Ženski se s hormonskimi injekcijami spodbuja rast foliklov v jajčnikih, kar poveča količino jajčnih celic, ki bodo na voljo za oploditev.
- Spremljanje rasti foliklov: Redne ultrazvočne preiskave spremljajo rast foliklov.
- "Stop" injekcija: Ko folikli dosežejo določeno velikost, se aplicira "stop" injekcija, ki povzroči končno dozorevanje jajčnih celic.
- Punkcija jajčnih celic: Približno 36 ur po "stop" injekciji se pod nadzorom ultrazvoka in v lokalni anesteziji ali analgosedaciji iz jajčnih mešičkov odvzamejo jajčne celice.
- Oploditev v laboratoriju (IVF ali ICSI): Jajčne celice in obdelan vzorec semena se prenesejo v laboratorij, kjer poteka oploditev.
- Razvoj zarodkov: Oplojena jajčeca se gojijo v inkubatorju, kjer se razvijajo v zarodke.
- Embriotransfer (prenos zarodka): Najlepši zarodek ali dva se prenesejo v maternico ženske, običajno 3. ali 5. dan po oploditvi.
- Zamrzovanje nadštevilnih zarodkov: Zarodki visoke kakovosti, ki niso bili prenešeni, se lahko zamrznejo za kasnejšo uporabo.
Po prenosu zarodkov se predpiše hormonska terapija in bolniški stalež do testa nosečnosti, ki je običajno 14 dni po prenosu. V tem obdobju se odsvetujejo intenzivne telesne aktivnosti, obisk savne in bazenov ter spolni odnosi.
V Sloveniji se postopki OBMP izvajajo v več centrih, vključno z Ginekološko kliniko v Ljubljani, ki letos obeležuje 40 let izvajanja zunajtelesne oploditve. Poleg tega se izvajajo tudi programi za zdravljenje neplodnosti in benignih patologij rodil ter dnevni center za endometriozo, ki letos praznuje deseto obletnico delovanja.
Zunajtelesna oploditev predstavlja enega izmed največjih tehničnih dosežkov sodobne medicine, ki parom omogoča izpolnitev sanj o starševstvu in premika meje reproduktivne tehnologije.
tags: #zunajtelesna #oploditev #bolniska