Prvi sprehodi z dojenčkom so pogosto obljuba mirnih trenutkov svežega zraka in zibanja, ki naj bi uspavalo malo bitjece. V idealnem svetu bi dojenček mirno zadremal v svoji košari, medtem ko bi starš užival v okolici. Vendar pa realnost pogosto postreže z drugačno sliko. Številni starši se srečujejo z izzivom, ko dojenček v vozičku ne zaspi, temveč se prebuja, nemiren ali celo neutolažljivo joka. Ko ga posadite v sedež, od same silne spokojnosti preskoči fazo rahlega dremeža in v treh sekundah zapade v globok spanec - tak, v katerem se razvijajo najbolj napredne možganske funkcije in ustvarjajo pogoji za doseganje razvojnih mejnikov do 4 mesece prezgodaj. So pa tudi otroci, ki siti, previti, udobno oblečeni in ravno prav utrujeni v avtu ne bodo zaspali - razen, če greste nekam zelo daleč. In če mati sedijo zraven. In ga držijo za rokico. Ali pa mu dlan položijo na lice. Ali pa mu sedež lastnoročno še nežno suvajo s komolcem, ker tresljaji od vožnje kakopak niso dovolj. Ali pa prosijo voznika, naj enostavno obrne in pelje nazaj domov, ker nima smisla. In prav nič ne pomaga - v prvih 18 letih dojenčkovega obstoja je treba nekajkrat neizogibno od doma, tudi ko je mati sama doma. Na zunaj deluješ umirjeno. Saj si njegova mama, boš že uredila zadevo!
Ko bližina postane ključna
Za nekatere dojenčke je ključ do mirnega sprehoda v neposredni bližini starša. Tudi ko je dojenček zadaj, vsak stik z njim odpade. Nežno prigovarjanje, petje, ššššššš-janje in rotenje gladko ignorira (nemara zato, ker jih zaradi lastnega rjovenja ne sliši, kaj pa vem). "Prav treba mi je bilo tega. Mar bi šla peš, Sina pa peljala v vozičku," se sprašuje ena izmed mamic, ki se je znašla v tej situaciji. Neizogibno se pojavi občutek nemoči, ko se soočamo z jokom otroka, ki ga ne moremo potolažiti na daljavo. "O moj bog, traktor. Traktor, nasproti pa nam vozi nek slučajno nastali migracijski val avtomobilov, očitno. Ne bodi živčna. Če si živčna ti, je živčen tudi otrok. Živčen ne bo zaspal. Dihaj … dihaj … dihaj … me zezate? A me zezate?" so misli, ki jih lahko prepoznajo številni starši. V takšnih trenutkih se lahko hitro ujamemo v past lastne kritike in skrbi, da smo "ena tistih mater, ki pušča otroka jokati." Spletne strani in forumi pa ponujajo vpogled v to, kako se s tem soočajo drugi, od skrbi glede izgube zaupanja do dolgoročnih posledic na otrokovo osebnost.
Iskanje rešitev: od kengurujčka do dvignjenega naslonjala
Ko dojenček ne mara vozička, se starši hitro znajdejo v dilemi, kako zagotoviti nujno potrebne sprehode. Ena izmed pogostih rešitev je uporaba nosilke ali kengurujčka. Ta omogoča, da ima otrok stalen telesni stik s staršem, kar ga pomirja, hkrati pa staršu omogoča proste roke za druga opravila. "Tudi mi smo imeli tak problem. Ampak jaz sem bila trmasta in fantka pustila v vozičku, da je mal jokal. Tko je jokcal 2 dni po 10 min. Jaz sem ga peljala na bolj odmaknjeno pot, da nisem poslušala opazk, da otrok ni previt ali da je lačen. Po dveh dneh, pa smo doživeli čudež in od takrat se naš malček rad vozi v vozičku, tako da gleda ven in uživa, tako kot mama," pripoveduje ena izmed mamic, ki je izbrala pot vztrajnosti. Druga pogosta taktika je dvigovanje naslonjala vozička, da otrok bolje vidi okolico. "Kaj pa če dvigneš naslonjalo, da bo dete videlo ven, okolico, kaj se dogaja? Ali pa jo zamotiš s kakšno igračo, ki se pripne na voziček? Pri nas je pomagalo," svetuje druga uporabnica foruma. Nekateri starši so se odločili za nakup drugačnega tipa vozička, na primer marele ali vozička s športnim delom, ki omogoča bolj pokončen položaj in boljši pregled nad okolico. "Imeli smo globoki voziček s košaro, pa kljub temu da smo ji dvignili naklon ni bilo dobro, zato smo se odločili za voziček pliko z avtosedežem v katerem je pa šekar rada, saj vidi dogajanje okoli sebe-tako da so sedaj dopoldanski sprehodi ponovno na sporedu," deli svojo izkušnjo ena izmed udeleženk razprave.
Vztrajnost, prilagodljivost in razumevanje
Pomembno je poudariti, da vsak otrok in vsaka družina deluje drugače. Kar deluje za enega, morda ne bo delovalo za drugega. Ključna je potrpežljivost in pripravljenost na iskanje rešitev, ki najbolj ustrezajo specifičnim potrebam dojenčka in staršev. "Stvar je v tem, da je potrebno vztrajati-najslabše je to, da jo enkrat pustiš, drugič pa jo neseš, ker otrok potem ne ve kako in kaj. Postane zmeden in vse je samo še slabše," poudarja ena izmed mamic, ki zagovarja doslednost pri postavljanju mej. Drugi pa menijo, da je prilagodljivost ključnega pomena. "Meni se je to zdelo celo pozitivno, saj sva bila tako v stalnem stiku, se pogovarjala, opazovala okolico…," pravi Andrea, ki je svojega sina veliko nosila. Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da uporaba nosilk ni le praktična, temveč tudi koristna za razvoj otroka, saj spodbuja občutek varnosti in povezanosti. "Po svetu obstajajo kulture (npr. amazonski Indijanci), kjer otrok dokler ne shodi, sploh ne zapusti materinega naročja ali hrbta in antropologi poročajo o izjemno veselih in sproščenih otrocih," dodaja zagovornica nošenja.
Do kakšnih težav lahko pride z nepravilnim rokovanjem dojenčka
Razvojne stopnje in spremembe
Pomembno je vedeti, da se potrebe in preference dojenčkov spreminjajo z njihovim razvojem. Kar je veljalo za tri-mesečnika, morda ne bo več veljalo za šest-mesečnika. Ko dojenček začne samostojno sedeti, se mu namreč odpre povsem nov svet opazovanja. "Ko je začela sedet, se ji je vidno polje iz vozička naenkrat ekstremno povečalo in takrat sva se obe začeli z velikim veseljem in olajšanjem sprehajati," pripoveduje ena izmed mamic. Drugi dodajajo: "Sedaj je stara 10 mesecev in še zmeraj ni ljubiteljica stolčkov in vozička rada je prosta." Zato je pomembno, da starši ostanejo odprti za spremembe in se nanje prilagodijo.
Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.