Danes je pot do zanositve pogosto bolj zahtevna kot nekoč. Številni mladi pari se soočajo s tako imenovano "boleznijo modernega sveta", s katero se v preteklosti skoraj niso srečevali. Medtem ko so bili pari brez otrok včasih redkost, je danes realnost pogosto drugačna. Naš svet se nenehno spreminja, kar zahteva prilagajanja tudi na področju zanositve. Energije na našem planetu se spreminjajo in pripravljajo na prihod novih generacij s posebnimi zahtevami in pričakovanji. Bodoči starši se morajo tem novim okoliščinam prilagoditi, sicer se lahko soočijo z ovirami in blokadami, ki jih bodo spremljale, dokler ne sprejmejo novih pravil in novega sveta.
Osebna izkušnja: Ko se želja spremeni v obsednost
Moja zgodba se je začela pred skoraj tremi leti, ko sva se z možem odločila, da je čas za dojenčka. Sprva sva bila zelo optimistična. Seveda nisva pričakovala, da bova že drugi dan starša, a da bo trajalo mesece ali celo leta, si nisva mislila. In tako sem se po nekem nesrečnem "naključju" tudi sama srečala s to "boleznijo modernega sveta". Z vsakim neuspešnim mesecem sem postajala vse bolj nestrpna, zaskrbljena in obupana. Nikoli si ne bi mislila, da bo ta težava doletela prav mene. Moje misli so bile osredotočene samo še na otroka in vsak dan sem se spraševala, kaj delam narobe, da se mi želja še vedno ni uresničila.
Poznala sem vsa pravila za ustvarjanje in priklic obilja ter kaj lahko ovira in zaustavlja uresničitev želja, a očitno sem ta pravila osvojila samo v teoriji. V praksi sem bila kot največja nevednica - rinila sem z glavo skozi zid, bila sem nepotrpežljiva in na vso silo sem si želela otroka "nemudoma". Ko si nekaj preveč želiš, začneš blokirati pretok energije in uresničitev želja. Tudi to sem že vedela. Jasno sem pred seboj videla svoje napake, a bilo je prepozno, postala sem ujetnica svojih želja. Moja neustavljiva želja me je kmalu spremenila v robota, ki ni več poznal spontanosti in veselja, temveč se je ujel v rutino načrtovanja družine, merjenja in izračunavanja. Vsak mesec sem se trpinčila z merjenjem telesne temperature in testi plodnih dni, tako da sta spolnost in intima izgubili svoj prvotni čar, saj je bilo vse načrtovano in prežeto z idejo, da mi mora ta mesec uspeti. Seveda mi tudi v naslednjih mesecih ni uspelo, saj sem bila s to željo prav obsedena; postajala sem vse bolj obupana in razočarana. Borila sem se s strahom, kaj bo, če ne bom mogla imeti otrok, kako bo to vplivalo na moj zakon in na mojega moža - preživljala sem težke trenutke in nisem vedela, na koga bi se lahko obrnila, saj o teh težavah očitno nihče ne govori. Nezadovoljstvo, razočaranje in občutki krivde, ki sem jih držala v sebi, so počasi načenjali moje fizično zdravje.
Pot duhovnosti in samopomoči
Imeti otroka, ko ozdravim, je bila moja največja motivacija. Imela sem železno voljo in kljub strahu in negotovosti pred prihodnostjo sem vztrajala in se na koncu pozdravila. Podporo in rešitev sem našla v duhovnosti. Šele ko sem preusmerila fokus in spustila željo, ker me je bolezen v to prisilila, sem sprožila proces vsesplošnega zdravljenja. Ta izkušnja me je naučila zaupati v življenje, vesolje in stvarnika. Našla sem učinkovite duhovne metode in tehnike, s katerimi sem si pomagala, in nad njimi sem bila navdušena. To me je spodbudilo, da sem tudi sama postala certificirana učiteljica meditacij, svetovalka ob izgubah in žalovanju ter intuitivna svetovalka. Ugotovila sem, da ničesar v življenju ne moremo izsiliti. Sprejela sem dejstvo, da okoliščine za mojo zanositev še niso bile prave, in pripravljena sem bila počakati, medtem pa intenzivno delati na sebi. Čutila sem, da moja težava ni fizične narave in da moram samo preseči določene blokade, predelati stare izgube in bolečino, predvsem pa spustiti željo in jo preprosto predati vesolju.
Ker mi je splet okoliščin vzel dodatno leto, sem se odločila, da ne bom več zavlačevala in da bom izključila vse morebitne težave, tudi zdravstvene. Zato sem se naročila na pregled in testiranje v ambulanti za neplodnost. Že samo ime te ambulante človeku vlije strah v kosti in ga opominja na tisto najhujše. Priznam, bilo me je strah, a obenem sem si oddahnila, saj sem bila prepričana, da če karkoli fizično blokira zanositev, mi bodo lahko tukaj pomagali. Na prve preiskave sem čakala pol leta, medtem pa sem intenzivno delala na sebi. Čakanje na pregled je bilo mučno. Želela sem si, da bi imela poleg moža še nekoga, ki bi mu lahko v tem času zaupala, nekoga, ki je že šel po tej poti in bi me razumel, a o teh težavah očitno nihče ne govori. Ljudje radi skrivamo težave in se pred svetom pretvarjamo, da nas nič ne mori. Resničnost je popolnoma drugačna, polna je trnja in težkih preizkušenj, ki so me naučile, da vsi potrebujemo nekoga, ki pozna našo bolečino in nam lahko s svojo zgodbo o uspehu vlije upanje. Pogosto sem se spraševala, zakaj nihče ne govori o težavah pri zanositvi in ali je to kaj sramotnega.
Čez pol leta sem končno prišla na vrsto v ambulanti za neplodnost, opravila sem prve preiskave in se naročila na naslednji pregled, ki pa ga nisem nikoli dočakala. Delo na sebi je na koncu le obrodilo sadove. Uspelo mi je - brez posegov in brez zdravniške pomoči! V času pregleda sem bila že noseča, le da tega še nisem vedela. Ko sem se končno nehala obremenjevati z željo po otroku, me je teden dni po pregledu med nedeljskim kosilom presenetila nenavadna slabost. Za trenutek sem pomislila na nosečnost, vendar sem se bala ponovnega razočaranja, zato sem se odločila, da bom še nekaj tednov počakala. Po dveh tednih je izostanek perila potrdil moj sum, test za nosečnost pa podkrepil, kar sem že vedela in slutila. Takoj sem se naročila na pregled pri ginekologu, kjer sem izvedela, da sem bila že skoraj dva meseca noseča! Moj trud in delo na sebi sta bila poplačana.
Povezovanje in rast skozi izzive
Kot se je izkazalo, je bilo v tej sprva nesrečni zgodbi tudi veliko dobrega. Poleg tega, da sem odkrila svoje poslanstvo, spremenila svoje življenje in spoznala, kdo v resnici sem in kaj hočem, sva se v tem času z možem še močneje povezala. Moj mož je izjemen človek, potrpežljiv in velikega srca, prenašal je moje izbruhe žalosti in joka, me tolažil, podpiral in mi vlival pogum, ko sem že skoraj obupala, in za to mu bom večno hvaležna. Skozi to neprijetno izkušnjo sva oba zrasla, se še močneje povezala in začela resnično ceniti drug drugega. Še en dokaz torej, da se v vsem slabem skriva tudi nekaj dobrega. Moj zadnji korak na tej poti je bil klic v ambulanto za neplodnost, kjer sem odpovedala termin pri zdravnici in ji sporočila veselo novico. Seveda so me kljub temu zanimali rezultati preiskav, ki sem jih že opravila, in ti so potrdili, da sem z zdravstvenega stališča stoodstotno zdrava. Moja osebna zgodba me je navdihnila, da sem svoje izkušnje, preizkušene duhovne tehnike, spremenjen način življenja in koristne nasvete strnila v programu ROJSTVO METULJA, ki bo lahko pomagal številnim ženskam na poti do zanositve.
Katja in Katka: Dve ženski, ena želja
Spletni vplivnici Katja in Katka Bogataj sta si na romantični poroki 18. maja 2019 obljubili večno zvestobo. Že takrat sta izrazili željo po družinici: »V prihodnosti si želiva družinico. Iskreno si najinega življenja v prihodnosti ne predstavljam brez bitjeca, ki bi nama malo otežilo, predvsem pa polepšalo življenje.« Dobra tri leta pozneje, na začetku avgusta, se jima je ta želja izpolnila.
Za Katko je bila sprva Katjina želja po otrocih nekoliko presenečenje, saj je bila ona takrat stara komaj 19 let in o otrocih še ni razmišljala. Čeprav si otrok ni najbolj aktivno želela, ni bila proti ideji. Po poroki sta se začeli pogovarjati o najprimernejšem času za otroka. Katka je sprva naivno pričakovala, da se bo nekega dne preprosto zbudila in ugotovila, da je pripravljena, medtem ko ji je mama svetovala, da bo pripravljenost prišla, ko bo otrok na poti.
Iskanje rešitev v tujini: Umetna oploditev
Lani spomladi sta se Katja in Katka odločili, da začneta v tujini iskati kliniko za umetno oploditev. Informacije sta iskali na spletu, prek znancev, ki so že imeli podobne izkušnje, in se pogovarjali z ginekologi. Veliko jima je pomagala njuna ginekologinja. Kljub zbranim informacijam se je izkazalo, da pot do otroka ne bo enostavna. Poleg tega ju je skrbelo, kaj če Katja več let ne bo uspela zanositi.
Istospolni pari se za umetno oploditev najpogosteje odločajo med klinikami na Češkem in v Avstriji. Katja in Katka sta izbrali Avstrijo. Najprej sta poskusili z metodo IUI (intrauterina inseminacija), pri kateri se ženski v času, ko je najprimernejši za zanositev, v maternico vbrizga seme. Možnosti zanositve s postopkom IUI so le od 10- do 15-odstotne, vendar je postopek preprost in cenovno ugoden (stal je 750 evrov, pregledi pa še približno 700 evrov). Ko pa so preiskave pokazale, da ima Katja slabo prehodne jajcevode, jima je ostala le še umetna oploditev (IVF).
Katji so IVF opravili 18. novembra. Pohvalili sta odnos na kliniki, kjer nista imeli občutka, da sta le številki. Sestre so ju, ko sta bili v stiski, objemale in tolažile. Veliko pozornosti so namenili temu, da ženska ne trpi po nepotrebnem. Ko so Katji vzeli jajčeca, so to storili v anesteziji, medtem ko se to pri nas pogosto izvaja na živo. Postopek stane 5.000 evrov, še 400 evrov sta plačali za donatorsko spermo. Cene donatorske sperme se močno razlikujejo, ponekod stane tudi 1.500 evrov. 500 evrov so namenile za preiskave, ki so bile na tej kliniki zelo temeljite (pregled krvi, blata, urina). Veliko stanejo tudi hormonske injekcije, ki si jih mora ženska vbrizgavati pred oploditvijo. Imeli sta srečo, saj jima je eden od parov, ki so to že dali skozi, povedal, da lahko injekcije z belim receptom, ki ga napiše zdravnik v Avstriji, kupita tudi pri nas, s čimer sta prihranili 1.500 evrov.
Čisto brez problemov ni šlo. Sprva so jima rekli, da ne morejo oploditi njenih jajčec in jih vstaviti v Katjino maternico, saj bi bil postopek oploditve v tem primeru opredeljen kot nadomestno materinstvo, ker je Katja plodna. V Avstriji nekatere klinike umetno oploditev izvajajo tudi samskim ženskam. V večini primerov se pari odločijo za anonimnega darovalca, kar sta storili tudi Katja in Katka. Čeprav sta imeli cel kup ponudb, je bila odločitev za anonimnega darovalca premišljena, saj se lahko zgodi, da moški, ki je daroval spermo, enkrat želi biti oče temu otroku, kar lahko močno zakomplicira situacijo.
Tik pred postopkom sta sprejeli odločitev, da Katja pove svoji mami, saj sta menili, da bi Katja imela psihično oporo svoje mame. Katka je priznala, da ji je bilo včasih težko, ker ni želela s skrbmi nadlegovati Katje. Ko sta prvič izvedeli, da jima ni uspelo zanositi, je Katja šla v službo, Katka pa je obsedela doma in jokala.
Mavrične družine in soočanje z diskriminacijo
V Sloveniji je nadomestno materinstvo še vedno nelegalno, zato je istospolnih družin z dvema očetoma manj. Nekateri se odločijo za posvojitve v drugih državah, drugi pa tvegajo nelegalna nadomestna materinstva, kar je vse zelo drago. Ko je Katka delala magistrsko nalogo o mavričnih družinah, je bila pozitivno presenečena, saj diskriminacije skoraj ni bilo. Vzgojiteljice in učiteljice so bile do takih družin celo pozornejše. Odziv okolice ju ne skrbi preveč, saj se bosta bolj posvečali temu, da otroka vzgojita v močno, neodvisno osebo. Katka čuti, da je to njuno poslanstvo.
Veliko mladih, ki imajo težave, se obrača nanju. Katka je ob razkrivanju svoje spolne usmerjenosti menila, da nikoli ne bo popolnoma srečna, saj se verjetno ne bo mogla poročiti in imeti družine. Vendar se je izkazalo drugače. Kljub temu pa sta se soočali z zelo grdimi komentarji, v smislu: "Ubil vama bom otroka" ali "Naj se vama rodi otrok z Downovim sindromom!". Take izjave so zastrašujoče, še posebej, ker prihajajo od otrok. Katka ima občutek, da veliko otrok ne ve, kaj pišejo, ampak le ponovijo, kar slišijo doma. Zato jima vedno, razen če gre za hude grožnje, poskuša stvari razložiti.
Trenutno se pripravljata na prihod otroka, verjetno v Jesenice. Katja je v fazi "gnezdenja" in bi preuredila celo stanovanje. Oddali sta naročilo za sobico, pohištvo pa pričakujeta v enem mesecu. Že imata cel kup oblačil, ki sta jih dobili od Katjine sestre in prijateljev. Tudi Katkina babica že veselo plete. Ker nista povedali, katerega spola je otrok, plete v obeh barvah. Uradni datum poroda je 8. avgust, kar bi bil vrhunski datum za rojstvo otroka, čeprav je za to le petodstotna možnost.
Katja in Jure: Na poti do starševstva skozi biološke izzive
Katja in Jure sta se začela resno spraševati, ali jima morda manjka kaj znanja iz biologije. Veliko sta raziskovala po spletu in iskala odgovore na vprašanja, kje bi lahko bila težava, kaj lahko storita za povečanje plodnosti in kolikokrat je treba imeti spolne odnose za optimalno možnost zanositve. "Seveda sem bila prepričana, da počnem to le jaz, pa sem potem ugotovila, da to počne tudi Jure in sva nato vsak na svojem koncu raziskovala, si izmenjevala nasvete, spremenila sva celo način prehrane, verjela v neke vraže po nasvetih starih babic, celo neki čaj iz Bosne, ki pa da res pomaga, sva pila, čeprav je bil res ogabnega okusa … Skratka, vse sva poskusila!" pravi Katja.
Razočaranja po neuspelih oploditvah z biomedicinsko pomočjo
Prvi neuspeli poskus oploditve z biomedicinsko pomočjo (IVF) je bil veliko razočaranje, drugi še večje. Nato sta se temeljito pogovorila in uspela najti smisel skupnega življenja tudi zunaj nenehne želje po otroku. Prvič sta tudi spregovorila o tem, zakaj nimata otrok in na presenečenje ugotovila, da sta obkrožena s pari, ki imajo ali so imeli podobne težave. Prav zaradi te skupne točke so se stkala nova in trdna prijateljstva, ki so pomagala premagati nova razočaranja: še štiri neuspešne poskuse IVF-ja.
Na svoji poti čakanja na lastnega biološkega otroka sta srečala tudi pare, ki jim je iskanje informacij po spletu, sodelovanje na forumih o neplodnosti po vsem svetu in nenehno ukvarjanje zgolj in samo s to temo postalo neke vrste obsesija, ki je iz njihovega življenja sčasoma izločila vse, kar z neplodnostjo ni bilo povezano. In seveda pare, ki pritiska nezmožnosti roditi lastnega dojenčka niso zmogli in so se razšli.
Detabuizacija neplodnosti in iskanje novih poti
Katjo je razmišljanje peljalo drugam: ob spoznanju, da je neplodnost težava izjemno velikega števila parov, se je odločila, da s svojim strokovnim znanjem pomaga pripraviti posebno akcijo, ki bi pripomogla k detabuizaciji te težave, pa tudi spodbudila zdrave posameznike, naj darujejo spolne celice. In parov, ki jim rojstvo lastnih otrok ni bilo dano, je kljub vsem možnostim zdravljenja, ki je v Sloveniji tudi od zdravstvene zavarovalnice zgledno urejeno, na stotine. Številni med njimi se odločijo za posvojitev. Jure in Katja sta se odločila za posvojitev iz Afrike. Tukaj ju je sreča veliko bolj spremljala in kmalu sta bila dogovorjena za posvojitev deklice, ki je mamica zaradi silovite revščine ni več mogla niti nahraniti. Nekaj mesecev po odločitvi za posvojitev sta odšla v Afriko, bodoče hčerke do takrat še nikoli nista videla.
"Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sva prvič videla Iamaro. Ne vem, kako je, če otroka rodiš, a mislim, da sva v trenutku, ko sva jo objela, čutila zelo podobno. Objeta z njo sva jokala kot dež, zato so sprva mislili, da nama ni všeč in da sva si premislila, pa sva jim pojasnila, da so to solze velike sreče. To so res nepozabni občutki. Še en tak prekrasen trenutek je bil, ko smo po uradni posvojitvi sedli na letalo in je Jure rekel: 'Draga moja, to je res to. Hčerko imava in skupaj odhajamo domov.'"
Posvojitev nadgrajena z dobrodelnostjo
Mala, zdaj dveletna Iamara Tisa, je ostala njuna vez z Afriko. Stike sta obdržala tudi z njeno družino, ki jima skušata pomagati, pa tudi vsej skupnosti, v kateri je deklica živela. Za številne otroke v afriški vasi Jugudul namreč prek neprofitne ustanove Toka Toka Žani pomagata zbirati sredstva za prenovo tamkajšnje osnovne šole. Katja je za ta namen tudi ilustrirala slikanico "Metka v Gvineji Bissau", z nakupom katere je mogoče projektu finančno pomagati, s pomočjo risbic in pisem pa bodo otroke iz te šole povezali z vrstniki osnovne šole v Krašnji. In neplodnost, tema, ki je prej krojila precejšen del njunega življenja, je povsem izginila s prioritetnega seznama in postala bistven del njune zgodovine! "Iamara Tisa nama je prinesla neko nesluteno nadgradnjo vsega, kar imava, vsak trenutek je še bolj čustven, tudi sama sem postala bolj čustvena, globoko v sebi sem veliko bolj srečna, vsak problem se mi zdi majhen."
Katja Gaspari Leben in partner: Dolga pot do starševstva in posvojitev
Pet let sta se Katja Gaspari Leben in njen partner trudila, da bi spočela otroka, a jima tudi s postopki umetne oploditve to ni uspelo. Neplodnost partnerjema lahko prinese veliko razočaranje in veliko se jih zaradi te težave tudi razide. A Katja in njen partner sta ostala močna in našla drugo rešitev. Danes sta srečna starša male Iamare Tise.
Leto dni sta se Katja Gaspari Leben in njen partner trudila spočeti otroka, ko sta se odločila, da poiščeta zdravniško pomoč. "Najprej sem šla do svojega ginekologa in on do osebne zdravnice, kjer sva dobila napotnici za specialista. Ker je lažje ugotoviti stanje neplodnosti pri moških, je najprej on opravil teste in rezultati so pokazali, da je on tisti, ki ima slabši spermiogram in da je morda ravno tukaj vzrok za neplodnost," pripoveduje Katja. To je bil velik šok za njenega partnerja.
"Bil je zelo čustveno pretresen, ker vsi vemo, da se od moškega pričakuje, da je on glavna opora v družini, da ustvari družino in skrbi za preživetje. Pričel se je zapirati vase, bil je jezen na cel svet, name. Ni mi pustil blizu. Nekako se je umaknil in želel reševati svojo težavo v samoti. Pri meni pa je bilo ravno obratno. Sama sem se želela pogovarjati o tem, želela sem si, da bi šla skupaj čez to. Najin odnos se je pričel rahljati." Neplodnost je težka preizkušnja za vsak par in veliko se jih tudi razide, pojasnjuje psihoterapevtka Nataša Banko. "Ko se ugotovi, kdo je tisti, ki ne zmore spočeti otroka, je ta ranjen v najbolj intimnem delu sebe, v svoji samopodobi, v svoji identiteti - biti moški, biti ženska in to so hude stvari."
Kasneje se je pokazalo, da je partnerjev spermiogram dober, a kljub temu nista mogla zanositi. Diagnoza: neplodnost iz neznanega razloga. Čeprav sta v štirih letih opravila šest postopkov zunaj telesne oploditve, noben ni bil uspešen. "Pogosto so pričakovanja parov nerealna in mislijo, da je uspešnost postopkov zunaj telesne oploditve veliko večja, kot je v resnici," pojasni izr. prof. dr. Milan Reljič iz IVF Maribor. "Uspešnost postopka zunaj telesne oploditve je 30 do 40-odstotna. Je pa uspešnost odvisna od številnih prognostičnih dejavnikov." Pri Katji in njenem partnerju žal ni bilo uspeha. "Vsak neuspeh prinese novo bolečino," pojasni Katja. "A najtežje je, da nimaš vpliva na končni rezultat oziroma zanositev. Seveda se sprašuješ, kaj si naredil narobe, kaj bi lahko naredil drugače, a odgovora ni. Midva sva se takrat zavestno odločila, da je dovolj teh žalovanj in da tudi, če ne bova prišla do končnega rezultata imeti otroka, sva midva tista, ki sva najpomembnejša in bova držala skupaj. Zato so bili zadnji trije postopki za naju veliko lažji. Držala sva skupaj, skupaj sva hodila na postopke. On mi je stal ob strani in se bolj odprl. Takrat je z mano veliko govoril, me skušal razumeti, jaz pa seveda tudi njega. Zato sva veliko lažje prebrodila." Prav njen partner pa je bil tudi tisti, ki je po šestem postopku zunaj telesne oploditve odločil, da je bilo dovolj "mučenja" telesa. "Rekel je, da se morava ustaviti, da sva dovolj namučila svoje telo in psiho. Dal mi je vedeti, da me ima rad, četudi ne bom imela njegovih otrok in da sva midva najpomembnejša. Takrat sva se po nekem spletu dogodkov odločila za posvojitev."
Posvojila sta deklico Iamaro Tiso iz Afrike in danes sta presrečna starša. "Za naju je Iamara tako, kot da sem jo jaz rodila in ne bi je nikoli zamenjala za biološkega otroka. Za naju je ona najina!"
Starost in neplodnost: Ključni dejavniki
Z neplodnostjo se spopade kar vsak šesti par v Sloveniji. Ključni dejavnik pri neplodnosti pa je starost para. Idealno obdobje za spočetje otroka je pri ženski med 20. in 30. letom, a se danes mnoge za naraščaj odločajo kasneje. V Sloveniji je povprečna starost ženske ob spočetju prvega otroka 29 let. Prav zato strokovnjaki opozarjajo, naj pari ne odlašajo predolgo. "Vemo, da plodnost pri ženskah prične padati po 35. letu. In tudi po 35. letu je povečano tveganje za kromosomske nepravilnosti ploda, če ženska zanosi," pove strokovnjak za neplodnost izr. prof. dr. Milan Reljič, IVF Maribor. Ženske naj bi tako o naraščaju najkasneje pričele razmišljati okoli 30. leta starosti, še posebej, če si želijo več otrok, moški pa do 50. leta starosti.
"Moški imamo to srečo, da je plodnost ohranjena v visoko starost, ampak se kljub temu pojavljajo določena tveganja, če so moški starejši. Tako svetujemo, da se moški odloči za družino do 50. leta starosti."
Vzroki neplodnosti pri ženskah in moških
Pri ženskah so najpogostejši vzrok neplodnosti motnje ovulacije, kot posledica sindroma policističnih jajčnikov, lahko pa tudi prekomerna telesna teža ali prenizka telesna teža. "Torej motnje hranjenja postanejo pomemben vzrok motenj ovulacije. Pogosti vzroki neplodnosti so še okvara jajcevodov oziroma zarastline jajcevodov, največkrat kot posledica spolno prenosljivih bolezni, kot je klamidija trahomatis. Zelo pogosta je tudi endometrioza. To je posebno stanje, ko se maternična sluznica naseli izven materničnega telesa in povzroča zarastline v okolici jajcevodov ter povzroča neugodne pogoje za oploditev in razvoj zarodkov. Je pa 20 odstotkov nepojasnjene neplodnosti, kar pomeni, da vzroka neplodnosti z našimi preiskavami ne uspemo odkriti in dokazati."
Pri moških je najpogostejši vzrok neplodnosti slaba kvaliteta semenskega izliva. "Vzroki za slabo kvaliteto semenskega izliva so zelo pogosto genetski, lahko gre za vplive okolja, imunološke faktorje. V 50 odstotkih žal ne odkrijemo vzroka slabega spermiograma. Načeloma v večini primerov ne moremo narediti nič, da bi izboljšali kvaliteto semenskega izliva. To, kar lahko naredijo moški sami, je zdrav način življenja. Lahko pa moškim pomagamo, da pride do oploditve v postopkih zunaj telesne oploditve."
Zdravljenje neplodnosti in postopki IVF
Če vzroka neplodnosti ne najdejo ali ga ne uspejo odpraviti, potem pridejo na vrsto postopki zunajtelesne oploditve. Ginekologi najprej skušajo odkriti vzrok neplodnosti in ga odpraviti. Pri odpravljanju vzroka neplodnosti imajo ženske številne možnosti, predvsem operativno terapijo ter zdravljenje z zdravili, na primer pri motnjah ovulacije. Če vzroka ne najdejo ali ga ne uspejo odpraviti, potem pridejo na vrsto postopki zunajtelesne oploditve.
"Pri nas postopke običajno pričnemo z jemanjem hormonskih kontraceptivov, ki uravnavajo ciklus. Z njimi dosežemo tudi to, da je začetek spodbujanja predvidljiv, tako da lahko pacientke vedo, kdaj si urediti odsotnost v službi. Ko dobi ženska menstruacijo, opravimo prvi ultrazvočni pregled in pacientka prične prejemati podkožne hormonske injekcije. To traja približno 10 dni in v tem času opravimo več ultrazvočnih pregledov in opazujemo rast jajčnih foliklov. Ko so ti primerno veliki in sklepamo, da vsebujejo zrelo jajčno celico, potem opravimo vodeno ultrazvočno punkcijo. Pri nas imamo to srečo, da jo lahko naredimo v kratkotrajni narkozi, saj je ta punkcija lahko boleča in pacientke se bojijo bolečine. Prav zato je za njih to zelo dobrodošlo. Ko pridobimo jajčne celice, partner odda seme in s semenom partnerja oplodimo jajčne celice. Nato v laboratoriju še nekaj dni spremljamo razvoj zarodkov, preden prenesemo enega ali dva zarodka v maternično votlino. Uspeh tega postopka lahko ugotavljamo šele čez 14 dni s testom nosečnosti."
A uspeh je odvisen od številnih dejavnikov, najpomembnejši je starost ženske. "Če je v starosti 35 let možnost zanositve po postopkih zunajtelesne oploditve 40-odstotna, je v starosti 40 let ta največ 20-odstotna. Po starosti 43, 44 let pa tudi s postopki zunajtelesne oploditve dosegamo zelo slabe rezultate in ti ne presegajo 5 odstotkov možnosti poroda," še pojasni izr. prof. dr. Milan Reljič. K neplodnosti lahko prispeva tudi stres. "Večina parov, ki se oglasi v naši ambulanti za neplodnost, pove, da živi zelo stresno življenje. Danes se stresu nihče ne more izogniti, pomembno pa je obvladovanje stresa."
Primanjkljaj darovalcev spolnih celic v Sloveniji
Profesor dodaja še, da na njihovem oddelku izvajajo tudi postopke zunajtelesne oploditve z darovanimi spolnimi celicami. To izvajajo takrat, ko ne uspejo pridobiti semenčeca moškega in je edina možnost zdravljenja neplodnosti z darovanim semenom. Podobno je tudi pri ženskah, ko potrebujejo jajčno celico. V Sloveniji primanjkuje darovalcev spolnih celic, kar predstavlja dodatno oviro za pare, ki se soočajo z neplodnostjo.