Tiki pri dojenčkih in otrocih so pogost pojav, ki lahko starše močno zaskrbi. Nenadni, ponavljajoči se gibi ali zvoki, ki jih otrok ne more nadzorovati, so lahko vir skrbi in vprašanj. Vendar pa je pomembno vedeti, da so v veliki večini primerov ti pojavi prehodne narave in sčasoma izzvenijo. Razumevanje vzrokov, prepoznavanje različnih vrst tikov ter ustrezno ukrepanje so ključni za pomoč otroku pri premagovanju te razvojne posebnosti.
Kaj so tiki in kako jih prepoznamo?
Slovar slovenskega knjižnega jezika definira tike kot "nehoteno, ponavljajoče se trzanje navadno obraznih mišic". V praksi gre za nenadne, hitre, ponavljajoče se in nenadzorovane gibe, zvoke ali glasove. Ti pojavi so lahko zelo različni in se pojavljajo v različnih oblikah. V jakosti in pogostnosti pojavljanja tikov so značilna nihanja; obdobja intenzivnejših tikov, ko je otrok dobesedno preplavljen z njimi, sledijo obdobja izboljšanja, ko jih je komajda opaziti. Ena oblika sčasoma lahko prehaja v drugo, na primer, ko otrok najprej mežika, zavija z očmi, nato pa po nekaj dneh ali tednih začne trzati z glavo ali rameni.
Pomembno je zavedanje, da gre za nehotene gibe ali glasove, ki jih otrok ne zmore nadzorovati in jih ne dela namenoma. Potrebno ga je razumeti, podpirati, ga sprejemati in poskrbeti, da se bo dobro počutil v sproščenem, varnem okolju. Tiki se lahko pojavijo kadar koli v življenju, običajno so prehodne narave in sčasoma izzvenijo. Tudi če ne izzvenijo popolnoma, lahko osebe s tiki živijo popolnoma normalno življenje z določenimi priporočenimi ukrepi.
Otrok lahko tike nadzira krajši ali daljši čas. Ob tem se povečujeta napetost in tesnoba, ki vodita v "rebound" fenomen (okrepitev in pogostejše pojavljanje). Pogosto je opisana predhodna nuja - neprijeten občutek napetosti, mravljinčenje v mišici ali mišični skupini, srbenje, občutek peska v očeh, občutek tujka v nosu ali žrelu - ki narekuje izvedbo giba, po katerem nastopi olajšanje. Otrok je lahko zaradi nuje, ki je zmotno interpretirana kot vnetje očesne veznice ali žrela, napoten k specialistu.
Včasih so starši prepričani, da so tiki posledica podančic ali glist. Če ima otrok gliste, je lahko nemiren in se neprestano premika, ker ga srbi okrog zadnjika, zlasti zvečer v postelji, kar zmotno daje vtis tikov.
Vrste tikov in njihova pogostost
Tike delimo na motorične in glasovne. Motorični tiki najpogosteje zajamejo obrazne mišice, vrat in ramenski obroč, kot so mežikanje, krožni gibi z očmi, pogledovanje na stran, pačenje, šobljenje, odpiranje ust, zategovanje ustnega kota na stran, iztegovanje jezika, iztegovanje vratu, prikimavanje ali skomiganje z rameni. Lahko pa zajamejo tudi trup in ude, kot so krčenje trebušne stene ali trzanje rok in nog.
Pri glasovnih tikih otrok pokašljuje, smrka, hrka, cvili, kriči, oponaša živalske glasove, glasno diha ali požira, tleska z jezikom ali cmoka.
Po številu zajetih mišičnih skupin oz. glasov pa razlikujemo:
- Enostavne (elementarne) tike: Gre za osnovne gibe, zvoke in glasove.
- Zapletene (kompleksne) tike: Pri teh tiki zaporedje gibov tvori nekakšen vzorec, ritual ali namensko gibanje, zaporedje glasov, dele besed ali cele besede in fraze.
Starostna pojavnost in kdaj poiskati strokovno pomoč
Začetek tikov je lahko že v predšolskem obdobju, okrog petega leta starosti, največja pogostnost pojavljanja pa je pred puberteto. Pri 80 odstotkih otrok se v času mladostništva in zgodnje odrasle dobe tiki pomembno umirijo in ne povzročajo večjih težav. Pri preostalih 20 odstotkih vztrajajo tudi v odraslost.
Približno četrtina otrok v določenem razvojnem obdobju razvije tike, ki večinoma trajajo nekaj tednov ali mesecev, so prehodni ali trenutni in ne potrebujejo zdravniškega posveta. Za diagnozo kronične motnje tikov morajo biti tiki neprekinjeno prisotni vsaj eno leto in v vsaj dveh različnih oblikah (motorični ali glasovni). O Tourettovem sindromu govorimo v redkih primerih (en odstotek), ko ima otrok multiple motorične tike in vsaj en glasovni tik.
Starši so na začetku pojavljanja tikov pogosto pretirano zaskrbljeni. Ker ne poznajo vzroka, menijo, da jih lahko povzročajo stres, alergije, bolezni oči, nosu in grla ter resna nevrološka ali psihiatrična obolenja. V takih primerih je priporočljivo, da se posvetujejo z otrokovim pediatrom. Takojšnja napotitev v bolnišnico, k psihologu, otroškemu nevrologu ali pedopsihiatru je morda prezgodnja.
Vzroki za nastanek tikov
Tiki so razvojna nevrološka motnja, kjer gre za pomanjkljivo inhibicijo na nivoju možganskih povezav, ki nadzirajo hotene gibe (možganska skorja - subkortikalni predeli - talamus - bazalni gangliji), ter za neravnovesje nevrotransmiterjev, predvsem dopamina.
Vpliv genov pri nastanku tikov je velik. Čeprav geni, ki bi bili jasno povezani z nastankom tikov, niso znani, je znana genetska nagnjenost k tikom in genetska povezanost z drugimi nevropsihiatričnimi razvojnimi motnjami. Sekundarni tiki so lahko del klinične slike drugih bolezni, kjer se tiki pojavljajo z drugimi motnjami gibanja (horea, atetoza, distonija, stereotipije), epileptičnimi napadi ter drugimi nevrološkimi simptomi in znaki. Nanizane so bolezni s celostnim razvojnim zaostankom (npr. duševna manjrazvitost, avtizem, pervazivna razvojna motnja), genetske in nevrodegenerativne bolezni, poškodbe glave, cerebralna paraliza, zastrupitev z ogljikovim monoksidom, možganska kap, okužbe osrednjega živčevja (virusni encefalitisi, nevroborelioza), avtoimunske bolezni osrednjega živčevja in posledica jemanja zdravil (nevroleptiki, antiepileptiki).
Iz preteklosti je znan kontroverzen pojem pediatrična avtoimunska nevropsihiatrična motnja (PANDAS), kjer nenaden nastanek tikov in psihiatričnih simptomov povezujejo s streptokokno okužbo, kar pa ostaja zgolj hipoteza. O vplivu dejavnikov okolja na nastanek tikov vemo zelo malo.
Ob psihičnem stresu, tesnobi, utrujenosti, pomanjkanju spanja in okužbah se tiki lahko poslabšajo, našteti dejavniki pa nikakor niso njihov vzrok. Pogosta je soobolevnost z drugimi nevropsihiatričnimi motnjami, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), obsesivno-kompulzivna motnja (OKM), spektroavtistična motnja (SAM), anksiozno-depresivna motnja, specifični učni primanjkljaji ter čustvene in vedenjske motnje.
Diagnoza, pomoč in terapije
Pogostnost pojavljanja tikov v različnih starostnih skupinah otrok je ocenjena na 4-24 odstotkov. S pojmom kompleksna razvojna motnja povezujemo soobolevnost tikov z drugimi nevropsihiatričnimi motnjami (ADHD, OKM, SAM, specifični učni primanjkljaji), v teh primerih pa je pogostnost tikov celo več kot 50 odstotkov.
Za postavitev diagnoze zadoščata natančen opis dogajanja in opazovanje otroka. Naredimo klinični pregled, dobrodošli pa so tudi videoposnetki iz domačega okolja. Diagnoze tikov ne postavljamo na podlagi laboratorijskih preiskav, elektroencefalograma ali nevroslikovnih preiskav. Za tovrstne preiskave se odločamo, če ima otrok anamnestično pridružene nevrološke znake in simptome ali jih odkrijemo ob kliničnem pregledu.
Prvi in najpomembnejši terapevtski korak je psihoedukacija malega bolnika, staršev, učiteljev in vrstnikov, kar lahko opravi otrokov izbrani pediater na primarnem nivoju. Razložiti je potrebno vzroke, možne sprožilce, potek in benignost dogajanja ter možnosti zdravljenja.
Pri večini so tiki blagi, otroka samega ne motijo in ga ne ovirajo pri dnevnih aktivnostih. Zdravljenje pride v poštev le v skrajnih primerih, ko tiki povzročajo neugodje, bolečino, pomembno oviranost pri dnevnih opravilih ali socialno stisko (vzbujajo pozornost in posmeh v okolici, otrok jih doživlja kot sramotne in neugodno vplivajo na njegovo samopodobo).
Tike po potrebi zdravimo z vedenjskimi terapijami. Zdravila, s katerimi zdravimo tike, pa so noradrenergiki, tipični in atipični antipsihotiki ter GABAergiki in so domena pediatrov nevrologov ali pedopsihiatrov. Odločitev o izbiri zdravila temelji na morebitnih pridruženih nevropsihiatričnih motnjah, kjer običajno zdravimo osnovno motnjo pred tiki. Ob sumu na pridružene motnje otrok potrebuje kliničnopsihološko oceno in oceno specialnega pedagoga. Drugi redkejši načini zdravljenja so injekcije botulina v prizadeto mišico ali mišično skupino, globoka možganska stimulacija pa zaenkrat ostaja v otroški populaciji na ravni raziskav.
Kako naj se starši odzovejo?
Tiki pogosto bolj kot otroka samega motijo starše. Njihov prvi odziv je dostikrat napačen - otroka neprestano opazujejo, opozarjajo, popravljajo ter ga sprašujejo, zakaj to dela in ali jih lahko kontrolira. Prve informacije velikokrat pridobijo iz nepreverjenih in nestrokovnih virov, kar jih dodatno utrjuje v prepričanju, da je z otrokom nekaj hudo narobe. Vendar pa tovrsten odziv staršev dodatno krepi tike. Starši še najbolj pomagajo otroku, če enostavno prezrejo in ignorirajo tike.
Pomembno je, da starši z otrokovo težavo seznanijo šolsko osebje s pojasnitvijo, da so motnje tikov izven nadzora in da otrok tega ne počne nalašč. Pri intenzivnih tikih so prav tako svetovani določeni ukrepi v šolskem okolju, kot npr. kratkotrajni odmori, sedenje v prvi klopi in blizu vrat, možnost umika v določen prostor, kjer lahko otrok sprosti tike, možnost zapisovanja na računalnik. Otrok mora biti tudi pripravljen na vprašanja sošolcev in vrstnikov, ki naj jim na preprost način razloži svoje težave. Zato ne bo stigmatiziran ali travmatiziran, kvečjemu bo bolje razumljen.
Sčasoma tudi otrok in starši prepoznavajo možne sprožilce poslabšanj tikov, ki se jim lahko izognejo. Priporočljivo je tudi, da starši omogočijo otroku čim več gibanja in ga vzpodbujajo pri njegovih hobijih.
Normalno življenje z tiki
Ljudje z motnjami tikov živijo povsem normalno življenje. Če se motnja izrazi v najhujši obliki, ki vztraja tudi v odraslo obdobje, so smiselne določene prilagoditve in strategije na delovnem mestu. Z individualno ali skupinsko psihoterapijo lahko otroku ali mladostniku pomagamo, da se seznani s povezavo med psihosocialnimi stresorji in motnjami v njegovem duševnem funkcioniranju, hkrati pa se zmanjša breme stresorjev. Pomagamo mu najti učinkovitejše načine razreševanja konfliktov in obvladovanja stresa. Smiselno je, da se v psihoterapevtski proces vključi vsa družina.
Farmakoterapijo pri otrocih in mladostnikih uporabljamo le v času najhujše stiske, ko otrok ali mladostnik zaradi prevelike tesnobe, depresivnosti ali bremena bolezni ni sposoben sodelovanja v psihoterapiji. Tiki so pogost spremljevalec nekaterih bolezni, npr. ADHD. Pri 65 % pacientov tiki niso ne prva ne najbolj moteča motnja.
V domačem okolju je ključnega pomena sproščeno družinsko vzdušje. Urejene razmere in rutina dajejo otroku občutek varnosti in predvidljivosti, zato je lažje sproščen in bolj zadovoljen. Pomembno je graditi samozavest in delati na sebi, iskati dobre stvari in pozitivne lastnosti otroka ter mu pojasniti, da zaradi Tourettovega sindroma ni čisto nič drugačen od drugih in da bo prav tako uspel.
Zgodba Mojce, matere 13-letnega fanta, ki se je soočala s tiki svojega sina med obdobjem covida, je odraz izkušenj mnogih staršev. Njena izkušnja poudarja pomen kakovostnega, strokovno preverjenega gradiva in mirnega, sprejemajočega odziva staršev. Knjižica "Motnje tikov" avtorice doc. dr. Jane Kodrič je izjemno jasna, sočutna in primerna za starše, učitelje in mladostnike.
Tiki niso otrokova izbira in niso znak razvajenosti ali pomanjkanja discipline. Z razumevanjem, ustrezno podporo in pravimi informacijami lahko obdobje tikov mine veliko lažje, kot se sprva zdi. Če tiki vztrajajo dlje ali otroku povzročajo stisko, je strokovna pomoč na voljo in dostopna.