V sodnem postopku, ki obravnava delitev solastne nepremičnine, je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagatelja. Glavni razlog za zavrnitev je bila trditev, da predlog ni zajel vseh zemljiškoknjižnih solastnikov, med katerimi naj bi bili tudi L. K., N. K. in G. K., za katere je sodišče domnevalo, da so pokojni. Ta odločitev je sprožila pritožbeni postopek, v katerem je pritožbeno sodišče ugotovilo nepravilnosti in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.
Nujni sosporniki in vloga Republike Slovenije v postopku
Pritožbeno sodišče je potrdilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da so v postopku delitve stvari v solastnini solastniki nujni enotni sosporniki in morajo biti zato vsi zajeti s predlogom. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da bi moral predlagatelj v predlogu za izpolnitev te zahteve navesti tudi Republiko Slovenijo kot solastnico.
Res je, da je Republika Slovenija še vedno vpisana v zemljiški knjigi kot solastnica nepremičnine parc. št. 2543 k. o. X do 3/40. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo ključen podatek: ta delež je predlagatelj pridobil na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 871/1995 z dne 20. 3. 2007. Ker gre za originarno pridobitev lastninske pravice, je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave. To pomeni, da je predlagatelj dejanski lastnik tega deleža od leta 2007, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Zato je predlagatelj ravnal pravilno, ko Republike Slovenije ni navedel kot nasprotne udeleženke v tem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga, ki temelji na zmotni ugotovitvi, da je Republika Slovenija solastnica sporne nepremičnine, je bila zato nepravilna.
Status oseb in postopek ugotavljanja smrti
Ključno vprašanje, ki je vodilo do zavrnitve predloga, je bil status oseb L. K., N. K. in G. K. Sposobnost biti stranka v postopku je temeljna predpostavka za njegovo dopustnost. Fizična oseba to sposobnost izgubi s smrtjo. Zato je vložitev predloga proti osebi, ki je umrla pred njegovim vložkom, nedopustna. Sodišče tak predlog ob upoštevanju 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) zavrže.
Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili nasprotni udeleženci L., N. in G. K. ob vložitvi predloga že pokojni, preuranjena in brez ustrezne podlage. Smrt posameznika je pomembno pravno dejstvo, ki mora biti ugotovljeno z učinkom erga omnes, kar pomeni, da mora biti uradno zabeleženo v matičnem registru. Zakon o matičnem registru (ZMatR) določa postopek prijave smrti pristojnemu matičarju, ki zahteva predložitev potrdila o smrti. V primeru, da smrti ni mogoče dokazati na ta način, je mogoče vzpostaviti domnevo smrti s posebnim sodnim postopkom o razglasitvi pogrešancev za mrtve in o dokazovanju smrti (82. do 96. člen ZNP).
Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni razpolagalo ne z izpiskom iz matične knjige umrlih, ne z odločbo sodišča o razglasitvi pogrešancev za mrtve ali odločbo o potrditvi smrti. Zato ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da so bili nasprotni udeleženci ob vložitvi predloga že pokojni. Pritožnik je pravilno opozoril, da je glede na doslej pridobljena dokazila mogoč le zaključek, da njihovo bivališče ni znano. To pa ne predstavlja podlage za zavrženje predloga, ampak za postavitev začasnega zastopnika v smislu 82. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP.
Obvestilo o imenovanju in dolžnosti osebnega zastopnika
Kršitev pravice do izjave in nadaljnji postopek
Pritožbeno sodišče je poleg nepravilne ugotovitve statusa udeležencev izpostavilo tudi utemeljenost očitka o kršitvi predlagateljeve pravice do izjave, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč predlagatelja ni obvestilo o opravljenih poizvedbah ali o rezultatih le-teh, niti mu ni dalo možnosti, da se z listinami, ki jih je sodišče pridobilo, seznani in o njih izjavi. To kršitev bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpraviti.
Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Vendar pa to ne pomeni, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali so bili nasprotni udeleženci ob vložitvi predloga že pokojni, ne bo več ukvarjalo. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka, in bo moralo to vprašanje razčistiti.
Ker mora biti smrt oseb evidentirana v matičnem registru, bo moralo sodišče opraviti poizvedbe pri upravni enoti (matični urad). V kolikor bi bile poizvedbe neuspešne zaradi pomanjkljivih osebnih podatkov, bo moralo sodišče pridobiti najprej te podatke. Kot izhodišče za pridobitev teh podatkov lahko služijo že pridobljene listine. Iz prisojilne listine (AI 173/23-10, priloga C6), ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice na nasprotnega udeleženca G. K., izhaja, da gre za sina M. K., rojene T., ki je umrla 7. 1. 1923. Poleg sina G. je imela M. K. še otroke K. S. K., M. K. in L. K. Iz spisa O 1338/49 izhaja, da sta bila mladoletna otroka K. K. (A.) in pokojne K. M., rojene T., to je K. S. K. in G. K., postavljena pod skrbništvo. Iz istega spisa izhaja, da je bil K. S. K. rojen 21. 1. 1913, G. K. pa 24. 4. 1921. V spisu so tudi podatki o premoženju obeh otrok. Pri podvložku 216/1 (glej prilogo C9) je kot solastnik vpisan tudi K. G., rojen 24. 4. 1921 z naslovom M. Glede na rojstne podatke gre za omenjenega nasprotnega udeleženca. Dejstvo, da je bila s odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana lastninska pravica v korist nasprotnega udeleženca G. K. vzpostavljena, nakazuje, da gre za pokojno osebo. V tej odločbi ali upravnem spisu se morda nahajajo natančnejši podatki. Ker je morala oseba, ki je vložila predlog za denacionalizacijo, izkazati pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih, bo sodišče tudi preko te osebe morda lahko pridobilo dodatne informacije o nasprotnih udeležencih, ki mu bodo omogočili preverjanje morebitne smrti v matičnem registru.
Šele po tako dopolnjenem postopku in opravljenih poizvedbah na pristojni UE (matičnem uradu), bo sodišče lahko ponovno presodilo, ali so podani pogoji za zavrženje predloga. Pri tem bo moralo upoštevati, da mora biti morebitna smrt nasprotnih udeležencev izkazana z že navedenimi listinami. V kolikor temu ne bo tako, a bo sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin lahko sklepalo, da so nasprotni udeleženci umrli pred vložitvijo predloga, bo moralo državnemu tožilstvu predlagati, da vloži ustrezen predlog v smislu 83. oziroma 93. člena ZNP oziroma 14a člena ZMatR. V kolikor zadostne podlage za sklepanje o smrti ne bo našlo, pa bo moralo slediti predlagatelju in nasprotnim udeležencem postaviti začasnega zastopnika.