V življenju igrajo naše mišice ključno vlogo, saj nam omogočajo gibanje, pokončno držo in opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. Ena izmed značilnosti skeletnih mišic je mišični tonus, ki na splošno pomeni napetost mišice, ko je le ta v mirovanju. Ta nujna napetost omogoča pokončno držo (da lahko kljub gravitaciji stojimo pokonci) in premikanje. Mišični tonus mora biti do neke mere napet, vendar ne preveč in ne premalo. Pri novorojenčkih in dojenčkih se mišični tonus nanaša na to, kako trdne ali sproščene so mišice med gibanjem in v mirovanju. Ko govorimo o motnjah mišičnega tonusa pri dojenčkih, govorimo o zvišanem ali o znižanem mišičnem tonusu. Visok mišični tonus (hipertonija) pomeni, da so mišice bolj napete, medtem ko nizek mišični tonus (hipotonija) označuje večjo »sproščenost« mišic. Mišični tonus je torej ključen za normalno delovanje vseh naših mišic, saj omogoča njihovo pripravljenost na gibanje ter vzdržuje ravnovesje med napetostjo in sprostitvijo. Tako hipotonija kot hipertonija sta pogosto prehodni razvojni motnji, ki lahko vplivata na otrokov motorični razvoj. Spremembe v mišičnem tonusu lahko nakazujejo različne razvojne težave ali morebitne druge zdravstvene probleme. Če pri dojenčku opažate znake motenj mišičnega tonusa, je pomembno, da se posvetujete s pediatrom ali razvojnim nevrofizioterapevtom, da ta oceni stanje in zagotovi ustrezno obravnavo dojenčka.
Kaj pomeni, da je vaš dojenček hipoton?
Izraz hipotonija označuje zmanjšan oz. nizek mišični tonus. To pomeni, da so mišice dojenčka manj »napete« in manj sposobne ohranjati stabilnost telesa med gibanjem in v mirovanju. Običajno imajo mišice tudi v stanju mirovanja nekaj kontrakcije, medtem ko so pri hipotoniji mišice ves čas zelo »mehke«, ker nimajo niti v mirovanju nobene napetosti. Pomembno je vedeti, da hipotonija in mišična oslabelost ne pomenita isto, čeprav je mišična oslabelost simptom hipotonije.
Glede na samo lokacijo hipotonije govorimo o centralni in periferni hipotoniji. Glavni znaki hipotonije pri dojenčkih in otrocih vključujejo:
- Slabo kontrolo glave ter težave s sredinsko poravnavo.
- Šibek trebušček.
- Ekstenzijski vzorec (iztegovanje nazaj).
- Povišan mišični tonus v drugih udih (kompenziranje).
- Zaostajanje / kasnejše doseganje razvojnih mejnikov.
- Jok je pogosto šibkejši.
- Možne so težave pri sesanju in požiranju.
Pri otrocih se lahko posledice hipotonije pokažejo tudi kasneje z:
- Zmanjšanim mišičnim tonusom.
- Zmanjšano mišično močjo in vzdržljivostjo.
- Hipermobilnimi sklepi (prevelika gibljivost v sklepih).
- Slabo držo (ploska stopala, težave s hrbtenico, izbočen trebuh…).
- Slabim ravnotežjem.
- Pogostim sedenjem na »W«.
Dojenček se lahko na zmanjšan tonus odzove na različne načine. Dojenček, ki ima slabo kontrolo glave, rok in nog, se bo začel zaradi tega kasneje obračati. Zanj je značilno tudi, da mu pasenje kravic predstavlja težavo (v položaju mu je naporno) in se nekoliko kasneje posede, skoba ali shodi. Zaradi zmanjšane mišične moči hipotoni dojenčki potrebujejo več časa za razvoj motoričnih spretnosti, zato kasneje dosegajo razvojne / gibalne mejnike. Pomembno je, da njihov razvoj ne prehitevamo in dojenčkov ne posedamo prehitro (dokler se ne posedejo sami) ter jih ne postavljamo na noge (dokler se še ne vstajajo sami). S tem jim namreč odvzamemo kar nekaj časa za učenje, krepitev mišic in pripravo na višje položaje.
Možni vzroki za hipotonijo
Hipotonija se lahko pojavi v kateri koli starosti, vendar se največkrat opazi že v prvih mesecih dojenčkovega življenja. Vzroki za hipotonijo so lahko prirojeni ali pridobljeni kasneje. Hipotonijo v večini primerov povzročijo različne:
- Nevrološke motnje.
- Genetske motnje / genetski dejavniki.
- Presnovne motnje.
- Mišične motnje.
- Težave pri porodu.
Hipotonija je torej velikokrat povezana z nekaterimi nevrološkimi, mišičnimi ter genetskimi motnjami, kot so:
- Downov sindrom.
- Mišična distrofija.
- Spinalna mišična atrofija.
- Cerebralna paraliza.
- Prader-Willijev sindrom.
- Miotonična distrofija.
- Marfanov sindrom.
Hipotonija je lahko tudi posledica slabše delujočega vestibularnega sistema. Vestibularni sistem je namreč odgovoren za nadzor ravnotežja ter koordinacije gibanja, prav motnje v vestibularnem sistemu pa lahko vplivajo na mišični tonus ter prispevajo k hipotoniji pri dojenčkih / otrocih. V kolikor se pri otrocih pojavljajo težave na vestibularnem sistemu ali drugih sistemih senzorne integracije, jim lahko pomaga terapija senzorne integracije. Terapija se uporablja za obravnavo težav s senzorno obdelavo in vključuje aktivnosti, ki spodbujajo integracijo senzornih dražljajev v možganih.
Kaj pa je hipertonija?
Hipertonija je ravno nasprotna hipotoniji in je od nje manj pogosta. Pri hipertoniji gre torej za povečan oz. zvišan mišični tonus, opažamo lahko zakrčenost mišic. Dojenčki s hipertonijo se lahko zdijo togi in imajo težave pri gibanju. Pojavi se lahko tako pri dojenčkih kot pri večjih otrocih in odraslih. Obstajata dve vrsti hipertonije: spastična (povečana refleksna aktivnost ter krči) in distonična hipertonija (togost mišic, ki se ne spreminja z gibanjem).
Simptomi hipertonije vključujejo:
- Omejena gibljivost.
- Težave pri gibanju okončin.
- Slabše ravnotežje.
- Bolečine v mišicah.
- Nehoteno krčenje mišic.
Tako kot pri hipotoniji so vzroki za hipertonijo lahko različne poškodbe ali stanja, ki vplivajo na delovanje centralnega živčnega sistema.
Diagnostika in obravnava motenj mišičnega tonusa
Hipotonija in hipertonija se običajno odkrijeta že ob rojstvu ali v prvih mesecih dojenčkovega življenja. Fizioterapevti uporabljajo različne pristope in tehnike za pomoč dojenčkom s hipotonijo ali hipertonijo:
Nevrofizioterapevtska obravnava: Nevrofizioterapevtska obravnava je ključna za krepitev mišic in spodbujanje pravilnih gibalnih vzorcev, hkrati pa preprečuje nastanek asimetrij in atipičnega gibanja. Ta pristop vključuje vaje, ki spodbujajo želene gibalne vzorce, hkrati pa preprečujejo nastanek abnormalnih vzorcev gibanja. Prav to je pomembno pri otrocih s hipotonijo in hipertonijo, saj lahko pravilna obravnava prepreči morebitne nadaljnje zaplete.
Vaje za krepitev / sproščanje mišic: Fizioterapevti izvajajo posebne vaje, ki so prilagojene starosti in sposobnostim otroka. Pri večjih otrocih so vaje ciljane na krepitev šibkih mišic in spodbujajo razvoj moči.
Bownova terapija: Za zmanjšanje mišične napetosti lahko fizioterapevti pri dojenčkih in otrocih izvajajo tudi Bownovo terapijo. Pri Bownovi terapiji se z nežnimi manualnimi tehnikami osredotočamo ravno na mišice, kite, vezi in fascije. Ker pa je terapija zelo nežna, se lahko izvaja že v obdobju novorojenčka in naprej pri dojenčkih, večjih otrocih ter tudi pri odraslih.
Edukacija staršev: Fizioterapevti educirajo starše o hipotoniji in hipertoniji ter jim svetujejo, kako lahko doma najbolje podpirajo razvoj svojega otroka.
Pomembno je, da se zavedamo, da je vsak otrok edinstven, zato je treba zdravljenje prilagoditi njegovim individualnim potrebam. Fizioterapevti lahko s sodelovanjem staršev zagotovijo najboljšo možno obravnavo za dojenčka/otroka.
Vloga staršev pri spodbujanju zdravega mišičnega razvoja
Starši imajo ključno vlogo pri spodbujanju gibalnega razvoja otroka s hipotonijo / hipertonijo. Tukaj je nekaj glavnih nasvetov:
Pravilno rokovanje z dojenčkom: Pomembno je, da se starši naučijo pravilnega rokovanja s svojim dojenčkom, saj lahko s tem preprečijo razvoj nenormalnih vzorcev gibanja. Sem spada obračanje, dvigovanje, držanje v naročju, odlaganje, previjanje in preoblačenje, hranjenje ter podiranje kupčka. Priporočamo, da starši obiščejo nevrofizioterapevtsko obravnavo, kjer vas bo fizioterapevt naučil pravilnega rokovanja.
Igra na tleh: Otroka čim več časa odlagajte na tla na tršo podlago (npr. blazina), kjer bo imel možnost raziskovanja okolja in s tem najboljše možnosti za razvoj gibalnih vzorcev.
Izogibajte se pripomočkom: Izogibati se je treba preživljanju časa v pripomočkih, kot so nosilke, počivalniki in podobno. Ti pripomočki ne spodbujajo pravilnega gibalnega razvoja dojenčkov, še posebej pri otrocih s težavami z mišičnim tonusom. Namesto tega je bolje, da otroka spodbujate k preživljanju časa na tleh.
Maneuvers to Release Shoulder Dystocia
Miotonija: Posebna oblika mišične motnje
Miotonija je živčno-mišična motnja, za katero je značilna zapoznela sprostitev mišic po hoteni kontrakciji. To stanje lahko pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika in na njegovo sposobnost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Miotonija je opredeljena kot stanje, pri katerem se mišice po krčenju težko sprostijo. Ta pojav nastane zaradi nenormalne električne aktivnosti v mišičnih vlaknih, kar vodi v dolgotrajno mišično okorelost. Čeprav je miotonija primarno povezana z genetskimi dejavniki, lahko nekateri okoljski sprožilci poslabšajo simptome. Na primer, ekstremne temperature, telesni napor ali določena zdravila lahko pri dovzetnih posameznikih izzovejo miotonske epizode. Miotonija je pogosto dedna, za njen razvoj pa je bilo ugotovljenih več genetskih mutacij. Čeprav življenjski slog in prehranski dejavniki neposredno ne povzročajo miotonije, lahko vplivajo na resnost simptomov. Na primer, prehrana z nizko vsebnostjo esencialnih hranil lahko poslabša težave z delovanjem mišic.
Diagnoza miotonije se začne s temeljito klinično oceno. Zdravstveni delavci bodo zbrali podrobno bolnikovo anamnezo, s poudarkom na simptomih, družinski anamnezi in morebitnih predhodnih zdravstvenih stanjih. Prognoza za posameznike z miotonijo se razlikuje glede na osnovni vzrok in učinkovitost strategij zdravljenja. Miotonija se kaže predvsem kot okorelost mišic po krčenju, težave pri sproščanju mišic in splošna mišična oslabelost. Možnosti zdravljenja vključujejo zdravila, kot so zaviralci natrijevih kanalčkov, fizioterapijo in spremembe življenjskega sloga. Miotonija je kompleksna živčno-mišična motnja, ki lahko pomembno vpliva na vsakdanje življenje. Razumevanje njenih vzrokov, simptomov in možnosti zdravljenja je bistvenega pomena za učinkovito zdravljenje.
Osebne izkušnje in pomoč skupnosti
Na forumih in v spletnih skupnostih starši pogosto delijo svoje izkušnje z motnjami mišičnega tonusa pri dojenčkih. Ena izmed mam je delila svojo zaskrbljenost, ko je pediatrinja pri njeni 3,5-mesečni punčki ocenila zvišan mišični tonus. Kljub temu, da sama ni opazila težav in je bila punčka zelo živahna, jo je diagnoza prestrašila. Dobila je napotnico na fizioterapijo. Druga mama je potrdila, da so jim diagnozo postavili okoli tretjega meseca starosti in poudarila pomen zgodnje terapije, ki lahko že po nekaj mesecih prinese rezultate. Omenila je, da so poleg povišanega tonusa ugotovili tudi zategnjen ramenski obroč in hipotonijo v centru, a se je stanje izboljšalo. Vendar pa je priznala, da nekatere težave še vedno obstajajo in da je cilj, da bo otrok vsaj normalno shodil.
Nekateri starši menijo, da je diagnosticiranje povišanega mišičnega tonusa postalo "moda", saj je diagnoza vse pogostejša. Vendar pa izkušenejši starši in strokovnjaki poudarjajo, da je pravočasno odkritje in obravnava ključnega pomena, saj lahko pravočasno ukrepanje prepreči trajne posledice. Če se resnih težav ne odkrije dovolj zgodaj in se jih ne zdravi, utegnejo biti kasneje kar zoprne težave, ko otrok želi sedeti in shoditi, pa ne more. Poudarjajo, da je zgodnja nevrofizioterapevtska obravnava ključna, saj otrok še nima izoblikovanih napačnih vzorcev gibanja, kar omogoča lažje učenje pravilnih vzorcev. Dejstvo je, da se zadnje čase precej več pediatrov izobražuje v tej smeri in hitreje prepozna morebitne težave, ki so povezane s tonusom pri otroku. Včasih je bilo prav tako precej otrok, ki so imeli težave z mišičnim tonusom, pa niso bili deležni posebne obravnave, ampak so jih preprosto popredalčkali med nerodne in nespretne otroke. Nekateri so se popravili sami od sebe, z veliko gibanja, z veliko pa jih je odneslo z deformacijami stopal, skoliozami in drugimi deformacijami hrbtenice, šepanjem ipd. Ti otroci so bili kasneje deležni le zdravljenja posledic nepravilnega mišičnega tonusa.
Mama, ki je iskala nasvet glede povišanega tonusa pri njeni tri mesece stari hčerki, je opisala, da je terapevtka ugotovila asimetrijo in povišan tonus. Hčerka večino časa gleda in se obrača v desno, ko pase kravice jo zanaša v eno smer, je nemirna, ves čas odpira in zapira dlani, "odskakuje" in bi rada že sedela. Dviga glavico in trup že v sedeči položaj. Opazila je tudi, da se včasih napne in napihne kot žabica, kar se ji zdi, da jo nekaj moti, še posebej med previjanjem. Zaskrbljena je glede pravilnih položajev, rokovanja in ali naj otroka popravlja med pasenjem kravic. Na vprašanja o pravilnih položajih, kopanju v čebričku, napenjanju, morebitni modri obarvanosti ustnic in masaži, so ji drugi starši svetovali, da naj vsa vprašanja postavi svoji fizioterapevtki, saj bo ona najbolje odgovorila, ker otroka vidi.
V primeru šestmesečne deklice, ki se je rodila kot prezgodaj rojena (zahiranček), s težo 2.580 g in dolžino 47 cm, je pediater sumil na povišan tonus skeletnih mišic. Poleg možne odprave vzroka je bila indicirana nevrofizioterapija, to je izvajanje posebnih vaj in položajev otroka.
Razvojno nevrološka obravnava in prihodnost
Vloga razvojno-nevrološke obravnave (nevrofizioterapije) je še toliko bolj ključnega pomena pri dojenčkih s poškodbami možganov (krvavitev, pomanjkanje kisika). Cilj je vzpostaviti nove možganske poti in povezave, ki nadomestijo okvarjeno področje. Treba je preprečevati patološke vzorce gibanja in jih nadomestiti z novimi, pravilnimi vzorci, prilagojenimi glede na zmožnosti posameznega otroka. V kolikšni meri se zadevo lahko izboljša, je odvisno od vrste in obsežnosti same poškodbe in pa seveda od kakovosti terapij, ki jih je deležen otrok. Pri vsem skupaj imajo veliko vlogo starši, ki so tisti, ki z otrokom preživijo največ časa. Zato je potrebno veliko sodelovanja in pogovora tudi s starši, ki se velikokrat znajdejo v hudih stiskah, čeprav tega velikokrat niti ne pokažejo. Nasvete za pravilno ravnanje z dojenčkom in kasneje otrokom je treba dati vsem staršem, tistim z manj in tistim z bolj resnimi težavami.
Pomembno je, da ne obsojamo staršev, če se njihovih nasvetov kdaj ne držijo oziroma jih ne upoštevajo. Biti moramo življenjski in se kdaj pa kdaj postaviti tudi v vlogo staršev. Vedno v vsakem trenutku in povsod je pač nemogoče upoštevati vse nasvete, ki jih dajemo strokovni delavci, in se moramo zavedati, da zaradi tega starši niso slabi starši. Včasih preprosto ne gre, pa tudi če se še tako trudijo. Zgodnja diagnoza, ustrezna fizioterapevtska obravnava in aktivno sodelovanje staršev so ključni dejavniki za čim boljši razvojni izid pri otrocih z motnjami mišičnega tonusa.