Prvo leto otrokovega življenja je obdobje izjemnega razvoja in učenja, polno novih spoznanj tako za dojenčka kot za starše. V prvih mesecih po rojstvu dojenček postopoma spoznava svoje telo, svoje zmožnosti ter lastne odzive na okolje. Njegovo gibanje je sprva spontano, brez večjih ciljev ali namernih posegov v prostor. Z nadzorom in kontrolo nad svojim telesom ter gibi pridobiva postopoma, v določenem zaporedju.
Zaporedje pridobivanja motoričnih veščin
Razvoj motoričnih sposobnosti sledi določenemu vrstnemu redu, ki omogoča postopno osvajanje kompleksnejših gibov. Najprej otrok osvoji nadzor in gibanje glave ter vratu, kar je ključno za nadaljnji razvoj. Sledi razvoj ramenskega obroča, ki predstavlja osnovo za gibanje zgornjih okončin. Nato pridejo na vrsto okončine, kjer otrok najprej začuti in spozna svoje roke in noge. Sledi razvoj dlani, stopal in nazadnje prstov, kar omogoča bolj fino motoriko in manipulacijo z objekti. Kot zadnje, otrok začuti in osvoji gibanje v medenično-hrbteničnem področju, kar je ključno za stabilnost trupa in pripravo na samostojno sedenje.
Z zorenjem in razvojem senzoričnega in motoričnega sistema se spreminjata tako način kot kvaliteta otrokovega gibanja. Da lahko dojenček osvoji fazo samostojnega sedenja, mora skozi kar nekaj ključnih korakov, ki so predpogoj za dosego tega cilja. Predpogoj za posedanje je kontrola glave, močne hrbtne in predvsem trebušne mišice. Potrebuje dobro oporo na roke, kar zajema kvalitetno razpiranje dlani, iztegnjen komolec ter zadostno mišično moč ramenskega obroča. Predvsem pa mora imeti sposobnost obvladovanja pokončnega položaja ter zadrževanja telesa v njem. Da pa vse to osvaja, mora preiti čez vse položaje.
Položaj na hrbtu: Temelj raziskovanja
Hrbtni položaj je v prvih štirih mesecih življenja položaj, v katerem dojenček preživi največ časa. Ta položaj mu daje možnost odkrivanja in raziskovanja lastnega telesa. Zaradi dobre aktivnosti v trupu začne z rokami raziskovati svoja kolena in noge. Kasneje, okoli šestega meseca starosti, noge ponese že do ust. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu ter dobro stabilnost in je tudi prvi trening ravnotežja, katerega otrok osvaja.
V smislu odkrivanja in raziskovanja svojega telesa, nekje okoli četrtega meseca dojenček, zaradi dobre aktivnosti v trupu in posledično privzdignjene medenice v hrbtnem položaju, opazi svoja kolena in noge. Z rokami prične raziskovati svoja kolena. Sčasoma se aktivnost v trupu poveča in nekje okoli petega meseca z rokami že seže do gležnjev. Kasneje, okoli šestega meseca, v hrbtnem položaju že raziskuje stopala in jih nemalokrat ponese tudi do ust, ter raziskovanje nadgradi še z usti. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu in tudi dobro stabilnost, da lahko toliko privzdigne medenico, da doseže kolena, gležnje in stopala. Pri vseh položajih raziskovanja svojega telesa, dotikanju kolen, gležnjev in stopal v različnih obdobjih, moramo biti pozorni, da je medenica res privzdignjena in da otrok gibov ne kompenzira s spuščeno medenico ter z razširjenim položajem nog, saj tako vseeno doseže kolena, gležnje, stopala, vendar brez primerne aktivnosti v trupu.
Ko razišče svoje telo, se prične tudi raziskovanje okolice in prostora, v katerem se tisti trenutek nahaja. Najprej bo to bližnja okolica. Torej, če leži na tleh na blazini, bo najprej raziskoval bližnje igrače, blazino, stvari, ki so mu blizu. Šele kasneje, ko bo prešel v bolj aktivno, bolj dinamično gibanje, bo začel raziskovati tudi ostale stvari po prostoru.
Bočni položaj: Ključ do obračanja
Za razvoj dojenčka v tem drugem obdobju je pomembno, da je suveren v obračanju iz hrbta na trebuh in obratno. Obračanje mora biti pravilno izvedeno, z aktivacijo trebušnih mišic, brez aktivacije iztegovalk hrbta ter preko obeh bokov. Predvsem pa je pomembno, da zna počasi zadržati tudi bočni položaj, da se torej lahko počasi zaigra tudi na boku.
Pri bočnem položaju je pomembno, da dojenček tudi na boku aktivira vzravnalne reakcije. To pomeni, da glava ne visi oziroma ni položena na podlago, temveč je dvignjena bočno v prostor. Ko se dojenček obrne na bok in kasneje na trebuh, naj tega ne naredi z iztegovanjem nazaj, ekstenzijo. Pomembno je, da primerno aktivira trebušček in je na boku v sredinskem položaju z aktivacijo stranskih vzravnalnih reakcij, torej glava privzdignjena navzgor in ne nazaj ter zgornja stran telesa pokrčena, spodnja iztegnjena in roke usmerjene naprej.
Tudi pri obračanju nazaj s trebuha na hrbet je pomembno, da to naredi aktivno in ne na račun iztegovanja nazaj, da ga glava ne prevaga nazaj na hrbet. Na boku mora primerno zadržati glavo, da ta ne pade v znak. Obračanje v vse smeri, torej s hrbta na trebuh in nazaj s trebuha na hrbet, naj bi dojenček usvojil nekje do šestega meseca.
Položaj na trebuhu: Moč in stabilnost
Trebušni položaj je za otroka zelo zahteven, vendar ko ga enkrat usvoji, je le ta pri otrocih zelo priljubljen. Dojenček, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroči, trebušni položaj ne dela več težav. Le ta z oporo na rokah je izrednega pomena za nadaljnji razvoj.
Pri obračanju je pomembno, da poteka v obe smeri, tako na levo kot na desno stran. Ko otroci usvojijo obračanje na trebušček, so zelo radi v tem položaju. Dojenčku, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroči, trebušni položaj ne dela težav. Trebušni položaj in opora na roke sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj.
Predvsem moramo biti pozorni tudi na obdobja t.i. ‘plavanja’ dojenčka. Marsikdo bi znal to obdobje zamenjati za ekstenzijo oziroma za pretirano iztegovanje nazaj. Pri ekstenziji se vzorec iztegovanja nazaj težko prekine, ekstenzija kar vztraja. Pri plavanju pa se zgodi, da je dojenček določen trenutek uprt samo na trebušček, roke, noge in glava pa so privzdignjeni od podlage. Pri tem je pomembno, da glava kljub temu, da je privzdignjena, ni iztegnjena nazaj, ampak je ustrezno poravnana s trupom. Vendar to ne sme trajati predolgo, vmes mora znati to sam od sebe prekiniti, spustiti roke in noge, glavo zadržati in se opreti na roke. Med plavanjem se dojenček nauči, kako aktivirati oporo na roke, torej aktivirati ramenski obroč in trup, znati pa mora to tudi prekiniti. Plavanje, ki nastopi nekje okoli petega, šestega meseca, ni znak ekstenzije oziroma povečane patološke ekstenzije. Pojav je normalen za razvoj dojenčka. Čez določen čas mora plavanje preiti v naslednjo fazo razvoja.
V tem položaju otrok osvoji tudi »plavalca«, ki NI ekstenzijski vzorec ampak je zelo pomembna razvojna faza v kateri otrok dvigne roke, noge in glavo od tal in v tem položaju za nekaj trenutkov obstane. Pomembno je, da se otrok zna vrniti v aktiven trebušni položaj. Je eden izmed prvih kompleksnejših gibalnih vzorcev, ki jih otrok doseže.
Obračanje dojenčka 0 - 2. mesec
Pot do samostojnega sedenja: Ključni koraki
Ko se dojenček zna sam obrniti na trebuh, je njegova naloga, da dobro osvoji oporo na roke. Pri opori na roke se mora predvsem naučiti prenašati težo z ene roke na drugo. To pomeni, da bo znal težo svojega telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali preiti v oporo drugam.
Opora na roke ni več samo statična, ampak tudi dinamična. Ko dobro obvlada prenašanje teže z ene roke na drugo, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Tudi pri pivotiranju moramo biti pozorni, da se ne obrača samo na levo ali samo na desno. Ko dojenčki pivotiranje obvladajo in jim ne povzroča več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama hkrati. Pri tem ponovno krepijo oporo na roke, trup, mišice ramenskega obroča, nadzor glave.
Pri odrivanju nazaj se dojenček torej že toliko opre na roke, da sta ves prsni koš in tudi trebuh že privzdignjena od podlage. In ker se sčasoma vedno bolj odriva nazaj, si zgradi že tako močno aktivnost v trupu, da iz tega odrivanja počasi privzdigne tudi medenico. Pri odrivanju nazaj je pomembno, da dojenčku pustimo prosto pot. Tako ga ne popravljamo in spodbujamo, da bi se začel po trebuščku plaziti naprej.
Plazenje po trebuščku naprej ni zaželen gibalni vzorec v razvoju dojenčka. Pravilne faze v razvoju so namreč odrivanje po trebuščku nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri in kobacanje. Ko zgradi še boljšo aktivnost v trupu in ko je opora na roke res dobra, pa se bo ob oviri oziroma ob zadostni aktivaciji trupa z rokami odrinil tako močno nazaj, da bo privzdignil tudi medenico in se na ta način, z odrivom nazaj, postavil na vse štiri. Torej na iztegnjene roke in kolena.
Položaj v kolkih in kolenih mora biti devetdeset stopinj. Kolena so v širini medenice in ne bolj narazen, gležnji so iztegnjeni, dlani pa morajo biti pod rameni in odprte. Na začetku dojenček ne bo popolnoma v pravilnem položaju, ker bo še preizkušal svoje gibanje, zmožnosti, ravnotežje in stabilnost. Na vseh štirih, da uskladi svojo mišično aktivnost, se na začetku ziba naprej in nazaj.
Kobacanje in samostojno usedanje: Dva vzporedna mejnika
Ko s tem uskladi svojo mišično aktivnost in prenose teže, bo slej ko prej poskusil premakniti roko, nogo in posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, bo skobacal po vseh štirih. Ko se otrok začne postavljati na vse štiri oziroma nekje istočasno s kobacanjem, se običajno začne tudi samostojno usedati. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenese s sredine na eno stran in ga teža medenice potegne k podlagi na eno stran, druga stran pa je razbremenjena. Tako dobimo stransko sedenje z oporo na roke.
Stransko oziroma bočno sedenje pomeni, da je otrok naslonjen na notranjo nogico, bok in zadnjico, ter ima podporo na obeh rokah, ki sta pred njim. Dojenček, ki je dovolj močan in sposoben, da se lahko že samostojno usede, bo to začel kazati z različnimi znaki. Otroci se po navadi posedejo na enega od dveh načinov:
- Skozi trebušni položaj: V tem primeru se otrok na trebuščku upre na popolnoma iztegnjene rokice, preide v štirinožni položaj ter se z zasukom medenice v eno ali drugo stran usede v stranski sed.
- Preko boka: V tem primeru otrok iz trebušnega položaja preide v bočni položaj, iz katerega se z iztegom spodnje roke odrine v stranski sed.
Oba načina sta pravilna in pri obeh vzorcih otroci uporabljajo globoke trebušne mišice, odriv in oporo na iztegnjene roke. Na začetku dojenčki zelo hitro prehajajo med stranskim sedenjem ter štirinožnim položajem, saj stranskega seda še ne zmorejo zadržati dlje časa. To še ni samostojno sedenje, ampak je otrok na dobri poti, da le tega kmalu osvoji.
Kdaj je čas za posedanje in kdaj naj nas skrbi?
Pomembno je, da dojenčka sami ne posedamo in počakamo toliko časa, da sam od sebe usvoji ta položaj. Če posedemo prezgodaj, s tem samo oteležimo razvoj dojenčka. Dojenčku lahko pomagamo in asistriramo njegovo prehod iz podlage samo do stranskega seda, nekje po dopolnjenem 6. mesecu starosti. Od tukaj naprej mora razviti gibanje sam. Če to počnemo, lahko storimo ogromno škode, katera se bo začela kazati predvsem v adolescenci in kasneje v odrasli dobi. Težave se lahko kažejo kasneje, kot težave na hrbtenici in v starejši dobi predvsem rezultirajo, kot bolečine v križu.
Če dojenčka posedamo, preden se usede sam, so možne naslednje negativne posledice:
- Otrok je v sedečem položaju statičen, sedi pri miru, saj iz tega položaja sam ne zna. Igra se le z igračami, ki so pred njim.
- Sedeč položaj, ob nezadostni mišični kontroli, ki še ni sposobna kljubovati gravitaciji, vodi v razvoj nepravilnih krivin hrbtenice.
- Ker še nima razvitega ravnotežja v tolikšni meri, da bi položaj bil sposoben zadržati, le tega ohranja s pomočjo iztegnjenih, »fiksiranih« nog.
- Ne raziskuje prostora in se ne nauči globinskih razmerij med objekti.
- Zaradi statičnega sedečega položaja, ni sposoben samostojno priti do igrače, ki je izven dosega rokic.
- Se ne rotira okoli svoje osi in nima primerne opore na roke, ter posledično ne razvija mišične moči v ramenskem obroču.
- Ker je odvisen od tuje pomoči, je čustveno nestabilen, jokav in želi imeti starša v videnem polju. Pogosto odreagira z jokom ali se cel vrže vznak.
Šele ko otrok zaseda fazo sedenja suvereno in stabilno ob optimalni poravnavi hrbtenice, je naš znak, da ga v sedeč položaj lahko posedamo tudi mi. V tem času lahko torej prestavimo otroka iz košare v športni del vozička. Prav tako je to čas, ko se ga lahko brezskrbno poseda v stolček za hranjenje. Ko ga posedamo v stolček moramo biti pozorni, da sta otrokovi podlahti na mizi, komolca v pravem kotu, ramena sproščena. Noge morajo biti tako podprte, da ima otrok pravi kot v gležnju, kolenu in kolku. Po sedenju običajno sledi štirinožno kobacanje, prehod v klečanje ob opori, vstajanje in spuščanje ob opori, prestopanje ob opori in nato samostojna hoja.
Povsem naravno je, da dojenčki dosegajo razvojne mejnike, ko so nanje pripravljeni. Vsak otrok je individum zase in razvoj vsakega poteka drugače. Če otrok do devetega meseca še ne obvlada samostojnega sedenja, prav tako pa zaostaja v drugih motoričnih mejnikih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom.
Razvojna ambulanta s centrom za zgodnjo obravnavo (RA s CZO)
Razvojna ambulanta z vključenim Centrom za zgodnjo obravnavo je namenjena spremljanju in zgodnji obravnavi otrok z rizičnimi motnjami v razvoju, prav tako spremlja in obravnava mladostnike do 18. leta starosti z različnimi težavami v razvoju. Z dejavnostjo, ki jo izvajamo v okviru razvojne ambulante s CZO, omogočamo otrokom kakovostno, celovito in sodobno diagnostično-terapevtsko obravnavo v domačem okolju.
Ambulanta je namenjena spremljanju otrok z rizičnimi dejavniki, ki bi lahko negativno vplivali na njihovo rast in razvoj. Otroci so napoteni s strani izbranega pediatra, ki prepozna rizične dejavnike ali ugotovi odstopanje od pričakovanega razvoja, največkrat v okviru presejalnih pregledov v otroških posvetovalnicah. Otroka v RA s CZO najprej pregleda razvojni pediater in ga po potrebi napoti k fizioterapevtu, delovnemu terapevtu, logopedu, psihologu, specialnemu pedagogu in socialnemu delavcu. Razvojna ambulanta s centrom za zgodnjo obravnavo otrok usmerja predšolske otroke s posebnimi potrebami v različne programe varstva in vzgoje. V obravnavo so vključeni otroci, ki imajo odstopanja na področju razvoja in gibanja.
Razvojno nevrološka obravnava temelji na celostnem pristopu (starš, otrok, terapevt), oceni in obravnavi otroka, kjer je osrednji pomen gibanje in drža trupa, ter razvoj gibalnih vzorcev, vzravnalnih, ravnotežnih in zaščitnih reakcij. Na otroka vplivamo s čutno-gibalnimi prilivi z uporabo različnih nevrofizioterapevtskih pristopov, metod in tehnik. Starše poučimo o pravilnem in vzpodbudnem ravnanju z otrokom in zakaj je to pomembno, svetujemo glede nakupa in uporabe različnih pripomočkov, ter sodelujemo z drugimi strokovnjaki, ki obravnavajo otroka.
RA s CZO Maribor se nahaja v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor, Vošnjakova ul. 2, v II. nadstropju. Ob naročanju vpišejo otroka v čakalno vrsto. Pri prvem pregledu potrebujete: kartico zdravstvenega zavarovanja otroka, materinsko knjižico, fotokopije vseh otrokovih izvidov. Pomembno je nujno opravičiti otrokov izostanek, če iz kakršnih koli razlogov ne morete na pregled. Pregled lahko odpoveste ali se prenaročite brez navedenega razloga vsaj 10 dni pred pregledom. Kasneje pa le iz objektivnih razlogov (bolezen, hospitalizacija, poškodba, smrt ožjega družinskega člana) s pisnim opravičilom.
Na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje so na voljo še druge zanimive teme, ki se navezujejo na razvoj otroka.