Razvojna psihologija dojenčka je fascinantno področje, ki raziskuje zapleten proces, skozi katerega se otrok od popolne odvisnosti razvije v samostojno, doživljajočo osebo. V prvih letih življenja, ki veljajo za obdobje najhitrejšega telesnega in psihičnega razvoja, se postavljajo temelji za celotno nadaljnje življenje. Z vidika razvojne psihologije spremljamo in ocenjujemo optimalen razvoj na področjih grobe in fine motorike, socialnega, govornega in spoznavnega razvoja. Vsa ta področja so med seboj izjemno prepletena, saj tvorijo celostno sliko otrokovega napredka.
Zgodnji razvoj: Od refleksnih odzivov do prvih namenskih dejanj
Že novorojenček, ki se rodi z dobro razvitimi osnovnimi telesnimi funkcijami, kot so prekrvavitev, dihanje in prebava, se odziva na zunanje dražljaje. Močni zvočni, vidni, taktilni in vohalni dražljaji sprožijo refleksne odzive, kot je premikanje glave, jok ali grimashe, ki so ključni za njegovo preživetje. V prvih mesecih življenja se intenzivno razvija tudi funkcija rok, ki je pomemben pokazatelj normalnega razvoja. Medtem ko ima novorojenček roko večinoma stisnjeno v pest, se že pri treh ali štirih mesecih začne odpirati, pri šestih do sedmih mesecih pa aktivno in namensko seže po predmetih, jih prime s pomočjo palca, kazalca in srednjega prsta ter jih prestavlja iz roke v roko. To vzpostavi vidno-motorično koordinacijo. Do konca prvega leta otrok osvoji pincetni prijem, ki je ključen za poznejše učenje pisanja.
Vzporedno z motoričnim razvojem poteka tudi razvoj govora, ki ga delimo na predjezikovno in jezikovno obdobje. Jezikovni razvoj je tesno povezan z mišljenjem; jezika se ne moremo naučiti neodvisno od mišljenja. Prehod iz predjeziške v jezikovno fazo se zgodi okoli osmega meseca, ko otrok začne tvoriti vokalizacije. V tej fazi se tudi izoblikuje pozornost na dražljaje, otrok vzpostavlja očesni stik, posluša govor in se odziva na besede ali geste.
Pomemben vidik zgodnjega razvoja je tudi navezanost, ki jo otrok vzpostavi z najbližjo osebo, najpogosteje materjo. Varna navezanost omogoča otroku raziskovanje okolja in vzpostavljanje socialnih stikov, saj se počuti varnega. Razvija se tudi konstantnost objekta, kar pomeni, da se otrok zaveda, da bo mati zanj vedno tam, tudi ko je ni videti.
Socialno-emocionalni razvoj: Od prvih nasmeškov do razumevanja čustev
Socialno-emocionalni razvoj predstavlja otrokove izkušnje s čustvi, njegovo zmožnost izražanja in obvladovanja le-teh, razumevanja čustev drugih ter vzpostavljanja pozitivne komunikacije. V prvih mesecih, ko se dojenček s čustvi šele spoznava, je ta razvoj izjemen. Čeprav čustva doživlja veliko prej, preden jih razume, mu moramo pomagati, da jih prepozna, poimenuje in razume. Socialno-emocionalni razvoj se razvija hkrati s kognitivnim razvojem in skupaj ustvarjata otrokove vtise in odzive.
Že v prvih dveh mesecih otrok opazuje in posluša ljudi okoli sebe ter se uči, da ga ti ljudje zabavajo, umirjajo in mu omogočajo zadovoljstvo. Ko se mu starši smehljajo, se dobro počuti in instiktivno prične vračati nasmeške. Novorojenčkova čustva še niso kompleksna, a že od prvega dne lahko zrcali čustva staršev, saj nanj zlahka vplivajo njihove emocije.
Prvi pristni nasmeh, ki se običajno pojavi med drugim in tretjim mesecem, je pomemben mejnik. Kaže, da se je otrok začel odzivati na drugo osebo in vstopati v simbiozo z materjo. Ta simbioza je trajna, obojestranska čustvena vez, ki otroku omogoča stik z zunanjim svetom. V tej fazi otrok ne razlikuje med sabo in materjo ter se počuti skoraj vsemogočnega.
Ko otrok doseže približno šest mesecev, začne vzpostavljati odnos z deli matere, kot so prsi, oči ali glas. V drugi polovici prvega leta se začne proces razločevanja, ko otrok začne razlikovati med materjo in drugimi ljudmi. Znak tega je lahko tudi bojaznost pred tujci, ki se pojavi okoli osmega meseca. V tem obdobju se začne razvijati tudi zavedanje o sebi kot ločenem od matere, kar nekateri imenujejo "izvalitev".
Razvoj teorije uma: Razumevanje sebe in drugih
Pomemben vidik otrokovega kognitivnega in socialnega razvoja je "teorija uma", ki predstavlja sposobnost razumevanja in pojmovanja sebe in drugih ljudi kot bitij, ki imajo svoje želje, prepričanja, čustva, namere in lastne interpretacije sveta. Ta sposobnost nam omogoča vsakodnevno razumevanje ljudi okoli sebe. V razumevanju našega mentalnega prostora, kar imenujemo mentalizacija, pripisujemo mentalna stanja sebi in drugim ter jih uporabljamo pri razumevanju, napovedovanju in pojasnjevanju vedenja.
Jean Piaget je bil eden prvih, ki je preučeval teorijo uma. Že med postavljanji vprašanj otrokom o izvoru sanj je opazil, da otroci do šestega leta starosti niso zmožni razlikovanja med sanjami in realnostjo, kar je označil za realizem. Mentalizacija se ne razvija kot prisotna ali odsotna, temveč je proces, ki se ves čas razvija.
Dvoletniki že uporabljajo besede za izražanje notranjih stanj, kot so "hočem", "vidim", "gledam". Ko osvojijo konstantnost objekta pri treh letih, uporabljajo besede, ki se nanašajo na njihovo kognicijo, kot so "vem", "mislim", "se spomnim". Triletni otrok je zmožen razlikovanja med realnostjo in imaginarnim stanjem ter razume, da lahko različni ljudje vidijo isto stvar na drugačen način.
Wellman je opisal tri razvojne spremembe v razvoju otrok med drugim in petim letom starosti. Dvoletniki imajo razvito "psihologijo želja", kjer razumejo, da je vedenje drugega pod vplivom njegovih želja. Pri 18 mesecih naj bi že razumeli, da se pri različnih ljudeh pojavljajo različne želje. Znan preizkus je zgodbica o Samu in njegovem zajčku, ki preverja, ali otrok razume Samovo iskanje glede na to, ali je zajčka že našel ali ne.
Pri starosti treh let otroci preidejo na stopnjo "psihologije prepričanja - želje". Preizkus z lutko Emo, ki misli, da so knjige samo na polici, čeprav so tudi v škatli, pokaže, da triletniki razumejo mentalizacijo, vendar si še ne znajo razložiti njihovih interpretacij, kar povzroča težave z razumevanjem napačnih prepričanj.
Perner je menil, da so otroci do četrtega leta na razvojni stopnji "situacijske teorije vedenja", kjer razumejo vez med osebo in dejanjem, realnim in imaginarnim. Triletniki sicer razumejo povezavo med zaznavno informacijo in tem, kar vedo, vendar niso zmožni razlage lastnega vedenja ali vedenja drugega.
V četrtem letu otroci vstopijo v tretjo fazo, kjer pridejo v ospredje otrokova prepričanja. Pomembna pri mentalizaciji je sposobnost razlikovanja med resničnim in navideznim. Triletniki še ne razumejo, da je zunanji videz predmeta reprezentacija, ki se lahko spreminja. To razumejo šele po četrtem letu, ko se razvije metareprezentacijska sposobnost razumevanja namena in vzpostavijo vzročno povezavo med namenom in dejavnostjo.
Otroci med 3,6 in 6 leti razumejo mentalna stanja kot interpretacije, ne kot stvari v naših glavah, ampak kot reprezentacije, ki jih ustvarja um. Šele razvoj teh sposobnosti otroku omogoča, da namen poveže z mentalnim stanjem, ne z dejavnostjo. Astingtonova je to preverjala s slikami, ki so predstavljale dejavnost ali stanje pripravljenosti na dejavnost.
Pomen mentalizacije in metakognicije za nadaljnji razvoj
Mentalizacija je ključen koncept v psihološkem razvoju otroka in odraslega, saj oblikuje način delovanja našega uma. Razvoj metakognicije, torej mišljenja o lastnem mišljenju, otroku ne koristi le pri zavedanju namena vsakega dejanja, temveč mu omogoča tudi bolj učinkovito učenje. Metakognitivno učenje, kjer gre za zavestno uravnavanje lastnega učnega procesa, je eden najuspešnejših načinov učenja.
Socialni vidik mentalizacije je prav tako pomemben. Z zavedanjem doživljanja druge osebe se otrok lažje vključi v sodelovanje in razvije altruistično vedenje. Za spodbujanje razvoja teorije uma se v terapevtskem procesu lahko uporabljajo igra vlog, tehnike z lutkami ali maskami, ki omogočajo razumevanje drugega.
Razvojni mejniki in spremljanje otrokovega napredka
Za lažje prepoznavanje skladnega in neskladnega (disharmoničnega) razvoja so vzpostavljeni razvojni mejniki, ki pomagajo spremljati napredek na različnih področjih. V zgodnjem otroštvu, od rojstva do šestega leta, ko se človeško telo najhitreje razvija, so ti mejniki še posebej pomembni. Pediatri sodelujejo pri pregledu otroka že od vsega začetka in lahko opozorijo na določena odstopanja. Termin neskladni razvoj uporabljamo, ko ima otrok težave na vsaj enem področju, ki lahko pomembno vpliva na razvoj drugih področij.
Pri ocenjevanju psihomotoričnega in psihosocialnega razvoja je treba upoštevati zakonitosti biološkega razvoja, ki poteka v točno določenem zaporedju. Medtem ko so nekateri mejniki skupni vsem kulturam, ne moremo predvideti točnega časovnega mejnika za pojav motnje. Skrbi pa nas lahko zaostajanje več zaporednih oblik vedenja, ki je sicer tipično za vrstnike.
Posameznikovo vedenje je odvisno od številnih dejavnikov, vključno s temperamentom, ki je prirojen in se začne izraziteje kazati okoli 5.-7. meseca starosti. Za razliko od temperamenta, se otrok s socialno-emocionalnimi sposobnostmi ne rodi. Pozitivna navezanost na zaupanja vrednega odraslega je ključ do uspešnega socialnega in emocionalnega razvoja.
V obdobju med drugim in tretjim letom se otrok srečuje s številnimi nasprotji. Po eni strani je vse bolj samozavesten in potrjuje svojo neodvisnost, po drugi strani pa se še vedno močno oklepa staršev in je sramežljiv v družbi neznancev. Pojavi se tesnobnost v bližini neznancev ter separacijska anksioznost, ki je odziv na ločitev od primarnega skrbnika. To je normalen del otrokovega razvoja, ki običajno doseže vrh med 10. in 18. mesecem, nato pa zbledi.
Proti koncu drugega leta otrok počasi opušča fantazije o vsemogočnosti in grandioznosti. Graditi začne zdravo samozaupanje, ki je skladno z njegovimi zmožnostmi in mejami. Njegova osebnost in samostojnost se intenzivno oblikujeta. Objekt navezanosti postane stalen in ponotranjen, kar otroku omogoči, da obdrži pozitivno predstavo o mami, tudi kadar je ni zraven.
S tem ko otrok premaguje simbiotično odvisnost od mame, razvija odnos navezanosti na starše, druge družinske člane in vrstnike. Med tretjim in četrtim letom starosti večina otrok doseže točko psihološkega rojstva, kar se odrazi v jeziku (uporaba "jaz" in "sam"), oblikovanju spolne vloge ter raziskovanju telesnih spolnih razlik.
Če je otrokov razvoj neskladen ali se pojavljajo večja odstopanja, je pomembno, da se pogovorimo s pediatrom, ki otroka po potrebi napoti na nadaljnjo obravnavo k psihologu. Pri tem je treba vedno upoštevati, da je vsak otrok individuum zase in da ne moremo natančno predvideti časovnih mejnikov razvoja.
tags: #razvojna #psihologija #dojencka