Neplodnost je postala resna težava sodobnega časa, s katero se sooča skoraj vsak šesti par. Pari, ki stopajo po tej poti, se borijo s težavami, ki si jih tisti, ki jih niso izkusili, težko predstavljajo. Ključnega pomena je soočanje in priznanje te težave, saj je uspešnost pri postopkih višja, kadar je ženska mlajša od 35 let. Na srečo medicina napreduje in danes poznamo več vrst postopkov z biomedicinsko pomočjo, ki nudijo upanje.
Zgodovina in razvoj OBMP
Več kot 43 let je minilo od rojstva Luise Brown, prve dojenčice na svetu po postopku IVF (oploditve in vitro), ki se je zgodilo leta 1978. Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) so metode, s katerimi se nadzoruje in pomaga ne le pri oploditvi jajčne celice, ampak tudi pri prenosu spolnih celic, vgnezditvi in razvoju nosečnosti. Danes je to ena najučinkovitejših razpoložljivih tehnologij asistirane reprodukcije, s katero se je od leta 1978 rodilo že več kot 8 milijonov otrok po vsem svetu.
V Sloveniji trije centri za zdravljenje neplodnosti - v UKC Ljubljana, UKC Maribor in Porodnišnici Postojna - na leto opravijo med 3000 do 4000 postopkov zunajtelesne oploditve. Po končanem uspešnem postopku se na leto rodi približno 1300 otrok.
Razumevanje neplodnosti in iskanje rešitev
Pari se za OBMP odločijo iz različnih razlogov, vključno s težavami z neplodnostjo ali kadar ima eden od partnerjev določeno zdravstveno stanje. Nekateri pari se za IVF odločijo, potem ko druge metode zdravljenja neplodnosti niso bile uspešne, ali če je mati starejša. IVF je reproduktivna možnost tudi za istospolne pare ali posameznike, ki želijo imeti otroka brez partnerja.
Obstaja vrsta težav, ki lahko vodijo do potrebe po OBMP:
- Zamašene ali poškodovane jajcevodne cevi: Te ovirajo naravno srečanje jajčeca in semenčice.
- Endometrioza: Bolezen, pri kateri se tkivo, podobno maternični sluznici, razrašča zunaj maternice, kar lahko vpliva na plodnost.
- Nizko število semenčic ali druge okvare semenčic: Ti dejavniki zmanjšujejo možnost naravne oploditve.
- Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) ali druga stanja jajčnikov: PCOS lahko povzroči neredne ovulacije ali odsotnost ovulacije.
- Maternični fibroidi: Nenormalne izrastki v maternici, ki lahko ovirajo vgnezditev ali razvoj nosečnosti.
- Težave z maternico: Vključujejo nepravilnosti v obliki ali funkciji maternice.
- Tveganje prenosa genetske bolezni ali motnje: OBMP omogoča genetsko testiranje zarodkov pred vgnezditvijo.
- Nepojasnjena neplodnost: Stanje, ko vzrok neplodnosti ostane neznan kljub obsežnim preiskavam.
- Uporaba darovalca jajčeca ali gestacijski nadomestek: V primerih, ko eden od partnerjev ne more prispevati spolnih celic ali ko je potrebna pomoč nadomestne matere.
Ključni postopki OBMP: IVF in IUI
Obstajata dve glavni vrsti postopkov OBMP: IVF (in vitro oploditev) in IUI (intrauterina inseminacija).
Intrauterina inseminacija (IUI) je manj invaziven postopek, pri katerem se vzorec sperme zbere, opere, da ostanejo le najbolj kakovostne semenčice, in nato vstavi v maternico ženske s pomočjo tanke cevke (katetra) med obdobjem ovulacije. Ta metoda olajša pot semenčici do jajčeca v upanju na oploditev znotraj telesa.
In vitro oploditev (IVF) je bolj kompleksen postopek, pri katerem se oploditev jajčeca s spermo zgodi zunaj telesa, v laboratoriju. Postopek vključuje več ključnih korakov:
Koraki zdravljenja IVF
Kontracepcijske tablete ali estrogen: Pred začetkom zdravljenja lahko zdravnik predpiše hormonska zdravila, kot so kontracepcijske tablete ali estrogen. Ta zdravila se uporabljajo za nadzor menstrualnega cikla, preprečevanje nastanka cist na jajčnikih in omogočajo zdravstvenemu delavcu boljši nadzor nad časom zdravljenja ter povečanje števila zrelih jajčec med postopkom odvzema.
Stimulacija jajčnikov: Med naravnim ciklusom pri ženski običajno dozori le eno jajčece. Med ciklom IVF se ženski dajejo hormonska zdravila v obliki injekcij, ki spodbujajo jajčnike, da istočasno razvijejo več jajčec. Cilj je pridobiti čim več zrelih jajčec za povečanje možnosti za uspešno oploditev. Vrsta, odmerek in pogostost zdravil se prilagodijo posameznici glede na njeno zdravstveno zgodovino, starost in odziv na predhodne cikle.
Pridobivanje jajčec (punkcija): Ko jajčeca dosežejo želeno stopnjo zrelosti, se opravi postopek pridobivanja. Z ultrazvočno vodeno tanko iglo se skozi nožnico vdre v jajčnik in iz vsakega folikla (mešička, ki vsebuje jajčece) izsesa tekočina z jajčeci. Postopek se običajno opravi pod blago sedacijo ali lokalno anestezijo, da se zmanjša nelagodje. Pridobljena jajčeca se takoj prenesejo v laboratorij.
Oploditev (gnojenje): V laboratoriju embriolog združi pridobljena jajčeca s spermo. Najpogosteje se uporablja metoda ICSI (intracitoplazmatska injekcija sperme), pri kateri se izbrana semenčica neposredno vbrizga v citoplazmo vsakega zrelega jajčeca. Če jajčeca niso povsem zrela, se lahko poskusi oploditev v gojišču s spermo. V povprečju se oplodi okoli 70 % zrelih jajčec.
Razvoj zarodka: Oplojena jajčeca (zarodki) se nato skrbno spremljajo v laboratoriju v posebnih inkubatorjih naslednjih pet do šest dni. Cilj je doseči stadij blastociste, ki je najprimernejša faza za prenos v maternico. Približno 50 % oplojenih zarodkov napreduje do tega stadija. Zarodki, ki dosežejo ta stadij, so običajno zamrznjeni za prihodnjo uporabo.
Prenos zarodkov (embriotransfer): Ko je maternica ustrezno pripravljena, se zarodek ali zarodki prenesejo v maternično votlino. Prenos se lahko izvede s svežimi zarodki (ki niso bili zamrznjeni) ali z zamrznjenimi zarodki. Prenos zamrznjenih zarodkov je pogosto bolj pogosta praksa zaradi logističnih razlogov in boljše stopnje uspešnosti. Postopek prenosa je neboleč in podoben običajnemu ginekološkemu pregledu. V Sloveniji se običajno prenaša največ dva zarodka, da se zmanjša tveganje za večplodno nosečnost.
Nosečnost: Nosečnost nastopi, ko se zarodek uspešno vgnezdi v maternično steno. Približno devet do 14 dni po prenosu zarodka se opravi krvni test za potrditev nosečnosti. Če je test pozitiven, se nosečnost nadalje spremlja z ultrazvokom, običajno štiri tedne po prenosu zarodka, ko se lahko že opazi srčni utrip ploda.
Osebna izkušnja: Pot do upanja
Zgodba bodoče mamice, ki vodi Instagram profil "Plus minus in IVF", ponazarja čustveno in fizično zahtevnost te poti. Po letu dni neuspešnih poskusov naravne zanositve, ko so ovulacijski testi, spremljanje plodnih dni in upanje postali del vsakdana, se je par soočil z diagnozo neplodnosti. Sledili so obiski pri ginekologu, predlogi za zdravljenje s Klomidom ali napotnica za ambulanto za zdravljenje neplodnosti.
"Sej bo! Prvi dan naslednjega ciklusa sem poklicala v ambulanto, tretji dan sem v laboratoriju dala kri in med petim in devetim dnem jemala Femaro. Tablete za spodbujanje ovulacije. Mož je hkrati dal prvi vzorec izliva, prvi spermiogram. Sledili so trije ultrazvoki na katerih so spremljali rast foliklov in pri zadnjem besede zdravnika, da je danes dan za akcijo. Tukaj šele se moraš spravit v red in odmislit, da danes delaš otroke in se nekako spravit v tisti sexi, zapeljivi mood. Sex on demand sva midva temu pravila. Lahko se potrudiš, pičiš romantiko, se sprostiš… ampak nekje zadaj v vesti pa veš, veš zakaj ravno danes," opisuje svojo izkušnjo.
Kljub razočaranju ob krvavitvi po prvem poskusu, sta se z možem pobrala in nadaljevala. Vmes jih je prekinila pandemija koronavirusa, ki je zaustavila zdravljenje in podaljšala čakalne dobe. "Čakanje je sprva utrujalo. Potem pa sva de enostavno sprostila. Je kar je, cel svet je na pavzi, nič ne morava. Seks je spet postal zabaven, ne samo zato ker morava, ne samo takrat ko morava. Odnos je rastel, ljubezen tudi, trebuh še ne," pripoveduje.
Po ponovnih preiskavah in čakanju je končno prišla "zelena luč" - koncilij je potrdil, da sta kandidata za IVF. Sledila je hormonska terapija, ki je za žensko telo izjemno obremenjujoča in naporna, spremljana s strahom pred iglami, čustvenimi vrtinci, napihnjenostjo in bolečinami. Punkcija jajčec je minila relativno neboleče pod narkozo, sledilo je čakanje na razvoj zarodkov.
"Povedali so nama, da so pri punkciji pridobili 8 celic od katerih se jih je 5 oplodilo. Enega bodo vstavili, dva zamrznili, dva pa bi naj bi se še malo razvijala preden jih zmrznejo. Srečna sva bila do neba. Noro, nepopisljivo, vznemirjena in nestrpna," deli navdušenje. Po prenosu zarodka sta sledili napeti dnevi čakanja. Deseti dan je test pokazal dolgo pričakovani plus. "Prvi plus v mojem življenju. Prvi čisto čisto pravi plus. Solze so se mi ulile po licih, srce mi je poskočilo in s testom v roki sem ponosno stekla v spalnico, k bodočemu atiju. Tisti dan se je vse spremenilo."
Čeprav je sledilo še potrjevanje z krvnim testom in negotovost, je bil to začetek novega poglavja. "Vsak dan odslej je poln upanja, sreče in hkrati poln skrbi in strahu. Vsak dan znova se zavem kako srečna sem, kakšno darilo sem dobila in prisežem, cenim ga najbolj na svetu. Tudi ti se sprosti, tudi ti upaj in ne odnehaj."
Etika in prihodnost OBMP
Čeprav OBMP ponuja rešitev za mnoge pare, se pojavljajo tudi etične dileme. Ena od njih je status zarodka in ravnanje s presežnimi zarodki, ki nastajajo pri postopkih. V Sloveniji je področje OBMP urejeno z Zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki določa upravičenost do postopkov, starostne omejitve in uporabo darovanih celic.
Zelo pomemben vidik je tudi vpliv življenjskega sloga na plodnost. Kajenje, uživanje alkohola, prekomerna telesna teža in pomanjkanje gibanja lahko negativno vplivajo na uspešnost postopkov OBMP. Zato je pomembno, da pari pred in med postopkom skrbijo za svoje zdravje.
Napredek v medicini prinaša vedno nove možnosti, vendar je pot do starševstva pogosto dolga in zahtevna. Ključna sta podpora partnerja, strokovna pomoč in neomajno upanje.