Tjaša Koprivc Vuga, pesnica, urednica in novopečena mamica, je ženska, ki s svojo subtilno občutljivostjo in globoko premišljenostjo prepleta svet besed, notranjih pokrajin in čudeža življenja. Njena pot, ki jo je vodila od nagrajenih pesniških zbirk do predanega uredniškega dela in končno do izkušnje materinstva, ponuja bogat vpogled v to, kako se prepletajo ustvarjalnost, osebna rast in temeljni življenjski dogodki. Vse bolj se namreč zavedamo, da je izkušnja poroda in materinstva globoko povezana z našo notranjo močjo, intuicijo in celostnim doživljanjem sebe in sveta.
Poezija kot izraz notranjega sveta
Tjaša Koprivc Vuga je s svojo pesniško zbirko "Tu je moj onkraj" dokazala, da je mojstrica besed, ki zna ujeti bistvo doživljanja, tako zunanjega sveta kot lastnih notranjih pokrajin. Njena poezija ni zgolj igra besed, temveč je most med neizrekljivim in občutenim. Kot sama pravi, je njen govor "izboren" in uporablja "nevsakdanje besedne zveze, zveneče, pomenljive in redke besede." Ta bogat jezik je njen "zrak," ki "ovija vse, kar biva na moji zemlji." Z njim si dopušča "jezditi po širnejših morjih" in narediti svojo "plovbo mehkejšo in ubranejšo." V tem svetu besed in poezije je njen sin "sinji deček," ki "čuječno posluša in moje notrine poplavlja z mnogotero tišino." Otrokov svet je za njo "brez dna; gostoljuben je, objemajoč, sprejemajoč. Tako globok, brezskrben, pretočen." Ta metaforični jezik razkriva globoko povezanost in spoštovanje do otrokovega bitja.
Urednica z močnim pečatom
Preden je postala mamica, je Tjaša Koprivc Vuga več kot desetletje pustila močan pečat kot urednica pri založbi Sanje. Njeno delo je bilo posvečeno iskanju in izdajanju knjig, ki bogatijo bralčevo notranjost in mu nudijo navdih. V tem času se je zdelo, da so "knjige [njene] prevladujoče sopotnice," v katerih se je "lahko skrivala … in odlašala z življenjem." Vendar pa je delo urednice "povsem podredilo" njen čas, tako da so bili trenutki, ko je bila "res sama s seboj, … vse preredki." Vendar je ta predanost ustvarjanju in širjenju znanja nedvomno obogatila njeno razumevanje sveta in človeške izkušnje, kar se odraža tudi v njeni kasnejši pesniški in osebni poti.
Materinstvo kot preobrazba
Postati mamica pred dobrim letom dni je za Tjašo Koprivc Vuga predstavljalo globoko osebno preobrazbo. Sprožilo je ustavitev, "nežna vest, da bom mama, me je ustavila." Dopustila si je "počasno hojo" in spoznala, "kako neskončno lepo." Občutek, da je z otrokom "spojena v neločljivo eno," je nosečnost spremenil v "mil čas, ko sem se iskreno povezovala sama s seboj." Ta notranja preobrazba je vplivala tudi na njeno delo. Čeprav so prijatelji spraševali, kako bo lahko "oklestila delo, ko pa me tako izpolnjuje," je objem "porajajoče se sile živega" vodil do umiritve "zgoščanja opravkov" in prepuščanja "vrsti novoodkritih občutij." Obdobje nosečnosti je bilo zanjo "prekipeč" čas, poln sprehodov, pogovorov, srečanj in uživanja v polnovrednih obrokih, vse to z zavedanjem "žlahtnega zaveznika v vse bolj napetem trebuhu."
Modrost poroda in babištva
Tjaša Koprivc Vuga je izkusila porod kot "izredno lepo, skoraj mistično" izkušnjo v družbi moža in doule Ksenije Malie Leban. Porod je bil "strnjen, v ritmu, miru in razmeroma kratek." Izbrala je porodnišnico na Jesenicah, ki se ji je zdela "intimnejša," kjer je imela oporo babice Maje in modrost ter čutečo bližino doule Ksenije. Ta izkušnja jo je vodila k globljemu razumevanju pomena žensko osredotočenega poroda in avtonomnega babištva, tem, ki ju zagovarjata tudi avtorici kot sta Ina May Gaskin in dr. Marsden Wagner.
Knjižni projekt "Modrost rojevanja" je opisana kot "prva knjiga v slovenščini, ki prikazuje babiški način razmišljanja." Namenjena je ženskam, ki želijo porodno izkušnjo, h kateri se bodo vračale po navdih in pogum, babicam za obogatitev njihovega znanja in vsem, ki si upajo pomisliti, da bi morale imeti ženske pravico vzeti porod v svoje roke. Znanstvenik in strokovnjak za obporodno skrb, dr. Marsden Wagner, v svoji knjigi "Moj porodni načrt. Popoln vodnik za varen in izpolnjujoč porod" poudarja, da za zdrav in srečen porod ne potrebujemo nujno kopice zdravil in operativnih posegov. Poudarja, da je dejanje podarjanja življenja nekaj zelo naravnega. Njegov priročnik razkriva možnosti in tveganja, ki jih morajo ženske poznati, da bi se informirano odločile o pomoči med porodom, ter spodbuja sodelovanje med njimi in strokovnjaki.
Dojenje kot zvezda stalnica
Dojenje je za Tjašo postalo njena "zvezda stalnica, točka nenehnega zbliževanja in povezovanja" s sinom, ki je star štirinajst mesecev. Dojenje vztraja na njunem repertoarju in ga doživlja kot "oblika dajanja in sprejemanja, ki na trenutke zares gane." Čeprav "more pomeniti tudi napor," jo osrečuje in ga doživlja kot "blagoslov," še posebej ker se je ta stik zgodil "brž po rojstvu." Z malim junakom sta od začetka vztrajala pri "nezmotljivem ritmu" zbujanja vsaki dve uri, ki se je pri osmih mesecih zgostilo na eno uro ali manj. Spoznanje, da lahko "pride ob sapo," jo je vodilo k prilagoditvi in nadaljevanju te intimne povezave.
Umetnost oblikovanja in zvočni objekti
Tjaša Koprivc Vuga je skupaj z Barbaro Ogrič Markež, oblikovalko njene pesniške zbirke "Tu je moj onkraj," prejela nagrado za najbolje oblikovano knjigo kot (zvočni) objekt leta 2009. Knjigi je priložena zgoščenka, na kateri Tjaša svoje pesmi pripoveduje ob glasbeni spremljavi Ane Kravanje in Sama Kutina. Barbara Ogrič Markež je opisana kot "strašno redka v tankočutnosti, povsem izjemni prefinjenosti," ki je "preudarila vrsto rešitev, kako likovni poudarek umestiti v knjižno telo." Ta sodelovalni projekt poudarja, kako se različne umetniške discipline lahko prepletajo in ustvarjajo celostne izkušnje, ki presegajo posamezne elemente.
Vračanje k sebi skozi poezijo in življenje
V "viharju sveta" je po Tjašinem mnenju ključno, da kljub razdrobljenosti "z negovanjem najtanjše občutljivosti vzbujamo prisotnost, budnost." Verjame, da bo iz te občutljivosti "prav mogoče odgnala svobodoumnost, vsled katere se bo vselej vredno vračati k sebi." Čeprav se človek sooča z najhujšim, to "ne zanika svetlobe, ki se razcveta v jutro življenja." Jutro življenja je "obsijana katedrala," v katero naj se "upre le še več svetlobe. Nikdar je ne more biti preveč. Kakor ne more biti preveč nežnosti. In ljubezni."
Z učenjem pesmi na izust, s prepletanjem del Anje Štefan, Srečka Kosovela, Miroslava Košute, Otona Župančiča, Bine Štampe Žmavc, Svetlane Makarovič, Kajetana Koviča, Toneta Pavčka, Neže Maurer, Andreja Rozmana Roze in drugih, Tjaša ustvarja bogat notranji svet, ki se hrani s poezijo. "Preje na vretenu je vse več," kar pomeni, da se njena ustvarjalnost in njeno razumevanje življenja poglabljata.
Izkušnja nosečnosti in poroda, prepletena s pesniško občutljivostjo in predanim delom, Tjašo Koprivc Vuga postavlja v vlogo ženske, ki razume globoko povezanost med telesnim, čustvenim in duhovnim. Njeno potovanje je dokaz, da je sprejemanje naravnih procesov življenja, kot je porod, ključno za polno in izpolnjujoče doživljanje materinstva in same sebe. Njena zgodba nas vabi k razmisleku o tem, kako lahko ponovno odkrijemo "modrost rojevanja" in kako lahko s tem obogatimo ne le lastna življenja, temveč tudi prihodnje generacije.