Dostop do starševstva je za marsikoga posameznika ali para lahko izziv. V sodobnem svetu, kjer se soočamo z vse več težavami pri spočetju, medicina ponuja napredne rešitve, kot je postopek zunajtelesne oploditve (IVF). Vendar pa je pot do starševstva pogosto tlakovana z vprašanji, dvomi in iskanjem najboljših možnosti. Ta članek raziskuje tako postopek IVF kot tudi poti do naravne zanositve, pri čemer izpostavlja ključne vidike, postopke in nasvete za pare, ki si želijo ustvariti družino.
Neplodnost: Skrita težava sodobnega časa
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da se s težavami pri spočetju srečuje vsak šesti par. V razvitem svetu, vključno s Slovenijo, se glavni razlog za to skriva v zamiku materinstva oziroma odlaganju materinstva v poznejši čas. Ženska plodnost namreč začne upadati že po 25. letu starosti, po 35. letu pa ta upad postane še bolj izrazit, po 40. letu pa je uspešnost zanositve že bistveno nižja. Glavni razlog za neplodnost je torej odlaganje materinstva, kar pomeni, da začne ženska plodnost upadati že po 25. letu starosti.
V Sloveniji imajo pari z diagnozo neplodnosti, samske ženske in istospolne ženske, v skladu z zakonodajo, pravico do postopkov umetne oploditve. Slovenija sodi med najuspešnejše države na področju reproduktivne medicine. Pri ženskah, mlajših od 38 let, je kumulativna možnost za rojstvo otroka po šestih postopkih več kot 50-odstotna, po optimističnih ocenah celo do 70- ali 80-odstotna. Čeprav se uporaba reproduktivne medicine v zadnjih desetletjih povečuje, je večina nosečnosti še vedno naravnih. Po ocenah približno 5 do 10 odstotkov vseh rojstev v razvitem svetu nastane s pomočjo postopkov umetne oploditve. Starejše matere imajo več rizičnih nosečnosti, otroci pa lahko pogosteje potrebujejo dodatno zdravljenje.
Umetna oploditev (IVF): Korak za korakom do zanositve
Umetna oploditev, bolj znana pod kratico IVF (in vitro fertilizacija), je medicinski postopek, pri katerem se pari, ki ne morejo imeti otrok po naravni poti, uspešno usmerjajo k zanositvi. Sestoji iz zaporedja določenih pregledov, terapij in načinov oploditve. Protokol sestavi ginekolog na Ginekološki kliniki, ki si jo par izbere, pri čemer upošteva vzrok neplodnosti. Oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) je za marsikoga na začetku poti strašljiv izraz, ker si ne zna predstavljati, kaj vse to pomeni oziroma kaj se bo zgodilo.
V Sloveniji paru na stroške zavarovanja pripada šest postopkov umetne oploditve za prvega otroka in še štiri za drugega. Kot izkoriščen postopek se šteje opravljena punkcija jajčnikov (tudi če se potem ne oplodi nobeno jajčece) in ne prenos zamrznjenega zarodka. Če so na primer zamrznjeni trije zarodki iz istega postopka, ki se jih zaporedoma prenese v maternico in po nobenem prenosu ne pride do uspešne zanositve, se to šteje kot izkoriščen en postopek.
Par mora biti v zakonski ali zunajzakonski skupnosti v času prenosa zarodka v žensko telo. V Sloveniji ni dovoljeno nadomestno materinstvo, prav tako ni dovoljena uporaba darovanega zarodka, torej tako jajčne celice kot semenčice hkrati. V praksi je v Sloveniji tudi izredno majhna uporaba darovanih spolnih celic, ker primanjkuje donatorjev, zato se večina parov, ki potrebuje darovano celico, odloči za postopek v tujini, ki ga ob izpolnjevanju pogojev krije slovensko zdravstveno zavarovanje.
Diagnostika in priprava na postopek
V Sloveniji velja standard, da se par najprej poskuša naravno zanositi eno leto, pri čemer ima nezaščitene spolne odnose dva do trikrat tedensko. Če v tem času do zanositve ne pride, ali se ponavljajo spontani splavi, je to znak, da morda nekaj ni v redu. Ženska naj v takem primeru čimprej opozori izbranega osebnega ginekologa, ki bo z njo opravil bolj temeljit pogovor, UZ rodil ter hormonske preiskave. Morda že on/ona odkrije potencialni razlog, ga odpravi ali pa izda napotnico za Ginekološko kliniko, če na primer opazi miome ali katero drugo nepravilnost, ki se jo v običajni ambulanti ne da odpraviti oziroma pozdraviti.
V kolikor ni res očitnih znakov, da je naravna zanositev nemogoča, je smiselno, da se par najprej poglobi v svoj življenjski slog in ženska v spoznavanje svojega cikla in plodnih dni ter si na tak način poveča možnost za naravno zanositev. Če to ne pomaga in si par otroka želi, pa mora razmisliti o opciji umetne oploditve.
Ko osebni ginekolog izda napotnico za zdravljenje neplodnosti, si ženska izbere kliniko, na kateri želi biti vodena. V Sloveniji so tri klinike, ki se v breme zavarovanja ukvarjajo s tem: v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Načeloma si par izbere tisto, ki mu je najbližja glede na kraj bivanja, ni pa nujno oziroma v kolikor si tega želi, lahko kliniko tekom zdravljenja tudi zamenja.
Na izbrani kliniki se ženski določi ginekolog, ki vodi njen primer in pri katerem opravi prvi ginekološki pregled. Na njem zdravnik oceni, katere preiskave je še potrebno opraviti (hormonske preiskave, test na klamidijo), ali je potrebna operacija, na primer odstranitev mioma, histeroskopija, če obstaja sum na prirojene ali pridobljene nepravilnosti maternice, transvaginalna hidrolaparoskopija in laparoskopija za ugotavljanje prehodnosti jajcevodov, prisotnost zarastlin in endometrioze. Pri laparoskopiji, ki je operativni in ne le diagnostični poseg, se tudi odpravi morebitne nepravilnosti.
Tudi partner je deležen pregleda pri andrologu in opravi spermiogram, torej analizo semena. Po pridobljenih izvidih se oceni, kje je razlog za težave pri zanositvi. Če je možno, se ga odstrani in par poskuša zanositi naravno. Če to ni možno oziroma do naravne zanositve ne pride, bo ginekolog na Ginekološki kliniki izdal predlog za umetno oploditev, ki ga mora nato konzilij še potrditi. S to potrditvijo in strinjanjem para za vključitev v umetno oploditev, se le-ta šele zares začne.
Potek postopka IVF
Najprej se par zglasi na administrativnem sprejemu, kjer oba s partnerjem podpišeta potrebno dokumentacijo in prineseta negativen test na spolno prenosljive bolezni, ženska pa še izvid brisa. Za vključitev v postopek je namreč pomembno, da sta oba partnerja zdrava. Na določen dan (odvisno od izbire načina oploditve in protokola) se nato zglasi na oddelku, kjer prejmeta terapijo in navodila glede aplikacije ter datum prvega ultrazvočnega pregleda.
Ginekolog, ki bo vodil primer, se bo glede na izvide odločil, kakšen način umetne oploditve je za par najbolj primeren. Izbira je med znotrajtelesno in zunajtelesno oploditvijo.
IUI (intrauterina inseminacija): Če se ginekolog odloči za znotrajtelesno oploditev, govorimo o IUI, pri kateri se ob potrjeni ovulaciji s katetrom v maternično votlino prenese ustrezno koncentracijo opranih gibljivih semenčic. Opravi se jo lahko v naravnem ciklu ali spodbujanem ciklu s tabletami ali injekcijami gonadotropinov. V tem primeru se z UZ spremlja rast foliklov in ko so ti dovolj veliki, pacientka prejme t.i. stop injekcijo, ki povzroči dokončno dozorevanje rasti foliklov in ovulacijo. V času ovulacije partner odda seme, ki se ga ustrezno obdela in nato prenese v maternično votlino. Tak način umetne oploditve je najmanj invaziven za žensko, vendar v določenih primerih ne prinese dobrega rezultata.
IVF/ICSI (zunajtelesna oploditev): V primeru, da IUI ni primeren ali ni uspešen, se ginekolog odloči za zunajtelesno oploditev, ki je lahko klasičen IVF ali ICSI. V obeh primerih ženska prejme hormonsko terapijo (tablete in/ali injekcije), ki si jih po navodilih aplicira v t.i. kratkem ali dolgem protokolu. Kratek protokol traja približno 9 dni, dolgi pa približno en mesec. Točno število dni se določi sproti glede na to, kako rastejo folikli. Namen teh terapij je, da v enem ciklu ženska pridobi več jajčnih celic, za razliko od naravnega, v katerem je to običajno le ena. Po enem tednu pride na prvi UZ, kjer se preveri, kako folikli, znotraj katerih je jajčece, napredujejo, koliko jih je in kako veliki so. Glede na rast se hormonska terapija podaljšuje, folikle pa se vsak dan spremlja z UZ. Ko dosežejo primerno velikost, si ženska aplicira stop injekcijo, ki predstavlja zaključek stimulacije jajčnikov. To naredi 34 do 36 ur pred načrtovano punkcijo jajčnih celic.
Na dan punkcije partner odda sveže seme. Če se izvede klasičen IVF, se jajčnim celicam doda ustrezno število semenčic in celice pusti na gojišču do naslednjega dne ter se čaka, da bodo semenčice same oplodile jajčne celice. V kolikor je seme preslabo kvalitetno, se uporabi ICSI metoda. V tem primeru gre za neposreden vnos semenčice v citoplazmo jajčne celice. V obeh primerih se nato počaka 3 do 5 dni in v kolikor se razvijejo dovolj kvalitetni zarodki, se enega prenese v maternico, ostale pa zamrzne.
Punkcija jajčec: Zdravnik s tanko iglo odvzame jajčeca iz jajčnikov. Oploditev v laboratoriju: Jajčeca oplodijo s semenčicami partnerja ali darovalca. Razvoj zarodkov: Zarodki se nekaj dni razvijajo v inkubatorju.
ET (embriotransfer - prenos zarodka): Prenos zarodka je za večino žensk neboleč in hiter postopek, podoben ginekološkemu pregledu. 17. dan po prenosu se opravi krvni nosečniški test, če seveda že prej ne pride menstruacija. Če je zanositev uspešna, se nekaj tednov pozneje opravi potrditveni UZ, nato pa se nosečnica vodi kot vse ostale pri osebnem ginekologu.
Kako deluje IVF | Zgodba o plodnosti | BBC Earth Science
Trajanje in bolečnost postopka
Sam postopek stimulacije jajčnikov traja nekje med dvema in tremi tedni. Nato pa se izvede fertilizacija na dan punkcije. Postopek IVF je ne glede na vzrok najbolj naporen za ženske, saj imajo ženske jajčnike v telesu in je potrebna sistemska stimulacija. S tem se povečajo jajčniki, v telesu se zadržuje malo več tekočine, pride do večje občutljivosti v spodnjem delu trebuha. Tako sama stimulacija najbolj obremenjuje žensko. Tudi punkcija, operativni poseg, pri katerem pridobijo jajčne celice, je invazivna in boleča. Je pa sam prenos zarodkov nato v večini primerov neboleč.
Za večino žensk hormonska stimulacija telesno ni pretirano naporna in je obvladljiva, tako s stališča bolečin kot slabega/nihajočega razpoloženja. V tem času ni potrebe po bolniškem staležu, je pa marsikdaj smiselno prilagoditi izmensko delo, saj se hormonske terapije dajejo v večernem času, ob isti uri, po aplikaciji pa navadno paše počitek. Zavedati se je tudi treba, da vsak postopek zahteva kar precejšnjo mero organizacije, saj so obiski klinike zelo pogosti. Bolniški stalež pripada ženski od dneva punkcije do prenosa zarodka. V kolikor bi se ob terapiji telesno in psihično počutili res zelo slabo, lahko osebnega ginekologa zaprosite za še kakšen dodaten dan. Umetna oploditev morda ni telesno zelo naporna, je pa psihično, če so odzivi slabi in je potrebno postopke opravljati vsakič od začetka.
Uspešnost IVF postopkov
Uspešnost postopkov je zelo odvisna od vzrokov za neplodnost. Je pa povprečna uspešnost med 25 in 30 % na ciklus. A je treba poudariti, da s starostjo ženske močno upada. V višji starostni skupini, po 40. letu, uspešnost postopkov pade pod 10 %. Torej s starostjo drastično pada.
Zato bi rada posebej poudarila, da epruveta ne reši vsega. Uspešnost epruvete je močno znižana, če pacientka pride na kliniko za zdravljenje neplodnosti prepozno, ko genetskega materiala skoraj ni več ali pa ga je zelo malo. V takih primerih tudi z najbolj sodobnimi postopki zdravljenja neplodnosti težje pridemo do nosečnosti.
Po slovenskem zakonu se lahko prenese največ tri zarodke. V praksi pa se prenaša enega ali dva zarodka, saj si želimo zdrave, enoplodne nosečnosti, donošene do termina. Glede števila prenešenih zarodkov se odločajo ginekologi, embriologi in pacienti skupaj. Odločitev je povezana s starostjo pacientke, njeno konstitucijo, sluznico maternice, kvalitete zarodkov, številom predhodnih postopkov. Vse to so namreč dejavniki, ki vplivajo na odločitev, koliko zarodkov prenesemo v operacijski dvorani.
Nosečnice, ki so zanosile s pomočjo IVF postopkov, se pogosteje vodijo kot rizične nosečnosti. Sam postopek IVF ne predstavlja dodatnega rizika. Prej bi to pripisali drugim vzrokom, ki so obstajali že prej, in pa že omenjeni starosti ženske, ki je zelo močan rizični dejavnik.
Naravna zanositev: Pot k spočetju skozi življenjski slog
Čeprav umetne oploditve omogočajo marsikateremu paru uresničitev sanj o otroku, pa ostaja naravna zanositev še vedno najbolj pogosta pot do starševstva. Za doseganje naravne zanositve je normalno, da traja do enega leta. V tem času bodita s partnerjem pozorna na zdrav življenjski slog, ki vključuje dovolj zdrave, neprocesirane in raznolike prehrane, gibanje, regulacijo stresa, kvaliteten spanec ter abstinenco od nikotina, alkohola in drog.
Ključni dejavniki za naravno zanositev
- Zdrav življenjski slog: Preverita stanje mineralov in vitaminov v krvi in po potrebi dodajajta kvalitetne prehranske dodatke v dovolj velikih odmerkih. Poskrbita za ustrezno telesno težo ter v primeru kakšne kronične bolezni, katerega od vaju, preverite, da je le-ta pod kontrolo. Raznolika in barvita uravnotežena prehrana je ključnega pomena. Cilj je uravnotežen vnos beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob, ter s tem zadostiti telesu tudi vsa potrebna mikrohranila. Izbiraj polnovredna živila, torej vse vrste zelenjave in sadja, žit, stročnic, semen, oreščkov, rib, polnomastnih mlečnih izdelkov in tudi živalskih proizvodov, v kolikor nista vegana.
- Spoznajte svoj cikel: Ženska lahko preveri svoj AMH (anti-Müllerjev hormon), ki je pokazatelj zaloge jajčec, moški pa naredi spermiogram (če to opravita preventivno, bo pregled verjetno samoplačniški). Ta podatek vama sicer ne bo neposredno pomagal pri zanositvi, lahko pa dobita osnovni vpogled v to, ali je treba biti pri zanositvi bolj pozoren. Pomembna stvar, ki jo par lahko naredi, je spremljanje menstrualnega cikla in s tem določitev plodnega okna oziroma časa ovulacije.
- Pravilna telesna teža: Zdrava telesna teža je ključnega pomena. Prenizka telesna teža lahko pomeni prenizek energijski vnos in s tem ne-optimalno okolje za zanositev. Previsoka telesna teža pa lahko pomeni povišana vnetja v telesu zaradi višjega odstotka maščobne mase, kar je zopet ne-optimalno. Prenizka ali prekomerna telesna teža ne vplivata le na verjetnost zanositve, vplivata tudi na potek nosečnosti in zdravje otroka.
- Izogibanje škodljivim razvadam: Kot alkohol in kajenje različnih substanc, povzročata povišana vnetja v telesu. Tudi lažje popivanje (2 kozarčka dnevno) lahko znatno zniža verjetnost za zanositev. Pitje alkohola negativno vpliva na zdravje naših dveh najpomembnejših detoksifikacijskih organov: jeter in črevesja. Kakor alkohol, tudi kajenje negativno vpliva na zdravje ožilja, ki je med drugim pomembno tudi za dovajanje hranil do jajčnikov in maternice. Za zdravje sperme moramo biti pazljivi tudi pri uporabi gretja sedežev (tudi prenosnika na naročju) ali jakuzija/savne.
- Obvladovanje stresa: Duševno zdravje je tesneje povezano z reproduktivnim zdravjem, kot bi si mislili. Dodaten stres ob poskusu zanositve lahko povzroči hormonske spremembe, ki tvojemu telesu sporočajo, da ni pravi čas za otroka. Pomembno je ravnovesje. Četudi ste v službi neprestano pod stresom, doma ne potrebujete biti. Doma si ustvarite varen pristan, kjer boste izklopili telefon, televizijo, šli v naravo, delali dihalne vaje in druge sprostitvene tehnike. Kjer boste kuhali, se pogovarjali s partnerjem, družino in prijatelji. Pomemben je tudi dovolj kvaliteten spanec.
Kako deluje IVF | Zgodba o plodnosti | BBC Earth Science
Kaj pomaga pri zanositvi?
Tudi ko se soočate z neplodnostjo, obstajajo načini, kako si lahko pomagate. V primeru, da moški nima optimalnega spermograma, si lahko pomagata z zanositveno skodelico Fertilily. Uporaba je preprosta - med spolnim odnosom, ko moški ejakulira v nožnico, vstavimo silikonsko skodelico v nožnico in s tem ”potisnemo” spermo višje do materničnega vratu. Skodelica deluje kot zaščitna zibelka za semenčice. Spodbuja potovanje in vstop večje količine semenske tekočine v sluznico materničnega vratu, mesta odprtja maternice, in s tem poveča možnosti, da ena od semenčic doseže jajčece.
Prehranska dopolnila, kot so folna kislina (folat - vitamin B9), omega 3 maščobne kisline in vitamin D, lahko pridejo prav, saj naša prehrana ni vedno popolna. Glede na raziskave pri IVF postopkih, lahko uživanje prehranskega dopolnila CoQ10 nekaj mesecev ali tednov pred ovulacijo vodi v kvalitetnejšo jajčno celico oziroma višje število kvalitetnejših jajčec. CoQ10 torej pomaga celici imeti dovolj energije za hiter zgodnji razvoj v zarodek. S tem se tudi poveča verjetnost za zanositev in živo rojstvo otroka.
Spermiji so še posebej občutljivi na oksidativni stres, saj vsebujejo velike količine omega 3 maščobnih kislin, ki se ob prisotnosti oksidativnega stresa hitro poškodujejo. Raziskave kažejo, da ima NAC potencial izboljšati tudi inzulinsko odpornost, kar pomaga uravnavati nivoje krvnega sladkorja. Študije, ki so opazovale ženske s PCOS (sindrom policističnih jajčnikov), so pokazale izboljšanje počutja in zdravja reproduktivnega sistema, saj so se s pomočjo NAC-a povišale vrednosti glutationa (eden naših telesnih najmočnejših antioksidantov).
Pomembno je tudi čustveno stanje, še posebej ženske, saj je zdravljenje neplodnosti lahko izredno stresno obdobje. Vsakodnevno deljenje nasvetov za obvladovanje stresa, kot so avtogeni trening ali hipnoza, lahko pomagajo pri soočanju s to zahtevno potjo.
Preventiva in ocena plodnostnega potenciala
Plodnostni potencial lahko ocenimo v katerem koli rodnem življenjskem obdobju ženske. Zato bi rada posebej poudarila, da epruveta ne reši vsega. Uspešnost epruvete je močno znižana, če pacientka pride na kliniko za zdravljenje neplodnosti prepozno, ko genetskega materiala skoraj ni več ali pa ga je zelo malo. V takih primerih tudi z najbolj sodobnimi postopki zdravljenja neplodnosti težje pridemo do nosečnosti.
Tako je. Zato bi rada posebej povedala, da epruveta ne reši vsega. Uspešnost epruvete je močno znižana, če pacientka pride na kliniko za zdravljenje neplodnosti prepozno, ko genetskega materiala skoraj ni več ali pa ga je zelo malo. V takih primerih tudi z najbolj sodobnimi postopki zdravljenja neplodnosti težje pridemo do nosečnosti.
Primer iz prakse: Polona in Matej
Zgodba Polone in Mateja ponazarja, kako kompleksna je lahko pot do starševstva. Zaradi hude oblike endometrioze so jima zdravniki napovedali, da ne bosta mogla zanositi, in ju napotili na umetno oploditev. Vendar sta vztrajala, odpravila vzroke neplodnosti in danes pričakujeta svoj drugi mali čudež.
Polona in Matej sta se poročila leta 2010 in si želela otroka, a ga ni in ni bilo. Zaradi neznosnih bolečin med menstruacijo je Polona trpela že celo desetletje, vendar je bivša ginekologinja ni jemala resno. Na Ginekološki kliniki v Ljubljani so Poloni diagnosticirali hudo obliko endometrioze. Sledila je operacija, pri kateri so ji odstranili čokoladne ciste in jo opozorili, da je bolezen delno deformirala jajčnik.
Ker do zanositve še vedno ni prišlo, je Polona iskala drugačne možnosti. Najprej je začela z brezglutensko dieto, nato pa odkrila zdravljenje neplodnosti z NaPro tehnologijo. Všeč ji je bil princip, da se z NaProm ugotavlja in zdravi vzroke neplodnosti in ne zgolj odpravlja njene posledice. NaPro zdravnica ji je predpisala naltrekson v majhnih odmerkih, ginekologinja dr. Igličarjeva pa je z UZ spremljanjem ugotovila, da do ovulacije pride. A rezultata še vedno ni bilo.
Težko je bilo, še posebej zanj. Bolela so naju namigovanja, kaj še čakava, da bi bil že čas, da se ustaliva. Nad nama je bilo ogromno psihično breme, dokler nisva bližnjim povedala, da imava težave z zanositvijo.
Ker še vedno ni zanosila, mučile pa so jo vse hujše bolečine, je NaPro svetovalka Poloni svetovala pregled na kliniki v Beljaku, ki velja za najboljšo kliniko za zdravljenje endometrioze v srednji Evropi. Tam so takoj ugotovili, da se je endometrioza razširila in da je potrebna takojšnja operacija. Zato sta se po nasvetu dr. Igličar obrnila na dr. Vesno Šalamun, ki dela na Ginekološki kliniki v Ljubljani in je specialistka za endometriozo. Sledila je nova zahtevna operacija. Odstranili so ji delček črevesja, povedali pa so ji tudi, da ima levi jajčnik popolnoma uničen, jajcevod zamašen, desni jajčnik pa deluje tako slabo, kot bi bil star 43 let, torej deset let več od njene starosti. Zdravnica jima je povedala, da imata manj kot 5 % možnosti za naravno zanositev in jima predlagala čimprejšnji IVF.
"Globoko v sebi sem bila zelo žalostna in razočarana. Strah me je bilo, da nikoli ne bom mama, če se ne odločiva za umetno oploditev, zato sem se že skoraj sprijaznila z IVF," pripoveduje Polona. Matej pa je bil še vedno proti. Prepričal jo je, da si vzameta še eno poletje, mirno in neobremenjeno, nato pa vidita, kako in kaj. Neskončno je hvaležna, da je bil v tej težki preizkušnji vedno ob njej in jo podpiral ter tolažil.
Po drugi operaciji je Polona začela hoditi k refleksoterapevtu, ki se ji je pomagal zavedati, da mora očistiti svojo notranjost. Zavedela se je pomena črevesja za svoj imunski sistem, začela je s strogo antikandidno dieto, obiskovala je tudi bioresonanco. Pri eni od terapij ji je refleksoterapevt povedal, da so se zdaj jajčniki končno sprostili in bo zanosila. Molili so za čudež.
Poleti sta si vzela čas za morje. Polona je bila tako sproščena in zadovoljna, občutek je bil res nekaj posebnega. Čutila je hvaležnost za njiju z Matejem, z otroki ali brez. In prvega septembra 2014 sta na testu zagledala plus. Po vseh tistih neskončnih minusih sta bila tako šokirana, da sta tekla v drogerijo po nov test, saj sta bila prepričana, da je nekaj narobe!
Po težki rizični nosečnosti se jima je rodila Ana Ula. Drugi otrok je spontano nastal samo šest mesecev po rojstvu Ane Ule. Obe nosečnosti sta zaradi vseh notranjih brazgotin, ki so ostale po operacijah, izjemno boleči. Obe sta bili rizični, tudi zdaj je zelo naporno, ker lahko samo leži. A če bi morala izbirati in bi bil rezultat spočetje po naravni poti, bi šla še enkrat čez vse to. Preizkušnjo sta morala prestati, da zdaj resnično cenita, da sta starša.
"Naučila sva se, da pri Bogu ni nič nemogoče," dodaja Matej.
Ta zgodba poudarja, da je kljub napredku medicine in IVF postopkov, pot do naravne zanositve lahko še vedno mogoča, pogosto pa zahteva celovit pristop, ki vključuje tako medicinske kot naravne metode, močno podporo partnerja ter pozitivno naravnanost.